Napisal/-a goIdhorn » Sr Jan 10, 2018 4:17 pm
Posnetek je nastal 5 minut pred objavo, slikano v Šempetru pri NG. Mere so malo večje kot so te naše zelene kobilice, ki jeseni silijo v hiše.
Po malo guglanja sem naletel na potencialno možno vrsto:
Primorska plenilka (znanstveno ime Decticus albifrons) je velika kobilica iz podreda dolgotipalčnic, ki jo prepoznamo po varovalni rjavi obarvanosti, dolgih krilih, ki segajo znatno dlje od »kolen« zadnjega para nog in svetli obarvanosti roba ščitka (pronotuma) oprsja. Kot pove ime, je plenilska vrsta, prehranjuje se z drugimi žuželkami. Zadržuje se v gostem rastju, največkrat grmovju, pa tudi v drevesih. Pri lovu ji pridejo prav krepke čeljusti, ki jih brez oklevanja uporabi tudi v obrambi. Človeka lahko ugrizne do krvi, zato je ni priporočljivo prijemati z rokami. Pri ugrizu se ji iz ustnih delov pocedi rjava tekočina, kateri so ljudje nekoč pripisovali zdravilno moč, ker da odstranjuje bradavice. Ker je plaha in hitra, jo je tudi težko uloviti, posebno v poletni vročini, ko je še hitrejša kot sicer. Dolge zadnje noge ji omogočajo, da naglo zapusti mesto nevarnosti, nemalokrat pa se njen skok nadaljuje z dolgim letom, zato plenilcem zlahka uide. Samica se od samca razlikuje po dolgem leglu na zadku.
Razširjena je po južnem delu Evrope, kjer je čutiti mediteranski vpliv in jo najdemo v notranjosti celine le posamič. V Sloveniji živi predvsem v obalni regiji, na območju Sečoveljskih solin in v dolini Dragonje. Je največja slovenska dolgotipalčnica. Morfološko je podobna sorodni travniški plenilki (Decticus verrucivorus), ki pa je zelene barve in nekoliko manjša.
Da bi pozimi lahko videli kobilice pa je očitno krivo globalno segrevanje. Samo se mi zdi čudno, kje je preživela tiste dneve, ko je bilo zunaj tudi 5 stopinj pod nulo.
Posnetek je nastal 5 minut pred objavo, slikano v Šempetru pri NG. Mere so malo večje kot so te naše zelene kobilice, ki jeseni silijo v hiše.
Po malo guglanja sem naletel na potencialno možno vrsto:
Primorska plenilka (znanstveno ime Decticus albifrons) je velika kobilica iz podreda dolgotipalčnic, ki jo prepoznamo po varovalni rjavi obarvanosti, dolgih krilih, ki segajo znatno dlje od »kolen« zadnjega para nog in svetli obarvanosti roba ščitka (pronotuma) oprsja. Kot pove ime, je plenilska vrsta, prehranjuje se z drugimi žuželkami. Zadržuje se v gostem rastju, največkrat grmovju, pa tudi v drevesih. Pri lovu ji pridejo prav krepke čeljusti, ki jih brez oklevanja uporabi tudi v obrambi. Človeka lahko ugrizne do krvi, zato je ni priporočljivo prijemati z rokami. Pri ugrizu se ji iz ustnih delov pocedi rjava tekočina, kateri so ljudje nekoč pripisovali zdravilno moč, ker da odstranjuje bradavice. Ker je plaha in hitra, jo je tudi težko uloviti, posebno v poletni vročini, ko je še hitrejša kot sicer. Dolge zadnje noge ji omogočajo, da naglo zapusti mesto nevarnosti, nemalokrat pa se njen skok nadaljuje z dolgim letom, zato plenilcem zlahka uide. Samica se od samca razlikuje po dolgem leglu na zadku.
Razširjena je po južnem delu Evrope, kjer je čutiti mediteranski vpliv in jo najdemo v notranjosti celine le posamič. V Sloveniji živi predvsem v obalni regiji, na območju Sečoveljskih solin in v dolini Dragonje. Je največja slovenska dolgotipalčnica. Morfološko je podobna sorodni travniški plenilki (Decticus verrucivorus), ki pa je zelene barve in nekoliko manjša.
Da bi pozimi lahko videli kobilice pa je očitno krivo globalno segrevanje. Samo se mi zdi čudno, kje je preživela tiste dneve, ko je bilo zunaj tudi 5 stopinj pod nulo.