Napisal/-a muha » Po Jan 22, 2018 8:39 am
Drevesce mi je zbudilo zanimanje pa sem malo raziskovala in našla tole - iz leta 1855
Gledičija, lepo perjato drevo, je imenovano tako po zasluženem verlem botaniku Janezu Bogodaru Giedič-u, ki ga je pervi iz ptujine na Nemško
bil vpeljal. Dan današnji se je tamkej že vdomačilo, ter pomnožilo obilo, da se pogosto nahaja po grajšinskih gajih in javnih vertih. Vredno je pa to drevo, da bi se tudi po gojzdih na veliko redilo; kajti les njegov je sila terd, gibek, rudeče-žilast in gostega tankega zerna.
Gledičije je mnogo verst. Jedna teh je meden tern (Honigdorn). Ta zraste 30 do 40 čevljev visok in ima perjato, živahno zeleno listje; rodi pa stročje, ktero je po čevelji dolgo. Množiti se da iz semena, ktero nar bolje gre na spomlad v lonce ali sklede sejati, potem pa v rano gredo djati, da kali; zamoremo ga pa tudi na polje sejati v brazdice 4 pavce narazen in pol pavca globoke. Prihodnjo spomlad moramo pa semenke v sadišče prestaviti, po čevlji saksebi. Perve leta, dokler se niso toliko utverdiie, da bi mraz prestale, je treba, da jih pokrivamo čez zimo; če jih po polji sadimo, moramo to spomladi storiti; jesenski saditvi škodje mraz. Druga versta tega drevja je kitajski meden tern ali kitajska gledičija. Ta ima dvojno pernato listje, pa bolj debelo in kratko ternje, s kterim je celo drevo pokrito; tudi je manj čutljiva za mraz, les njeni cenijo pa tudi visoko. Oboje medeno ternje je prav ugodno za poljske in vertne ograje; njuno močno in dolgo ternje naredi, da take živice so popolnoma neprehodljive; treba je le, da jih pridno strižeino pa ne pustimo, da bi na kviško šle.
Zakaj naj bi bil ta kompost posebej zdrav, si ne znam predstavljati. Si pa mislim, da bo kar nekaj dela s puljenjem mladih rastlinic, ki bodo zrasle iz množice semen.
Drevesce mi je zbudilo zanimanje pa sem malo raziskovala in našla tole - iz leta 1855
Gledičija, lepo perjato drevo, je imenovano tako po zasluženem verlem botaniku Janezu Bogodaru Giedič-u, ki ga je pervi iz ptujine na Nemško
bil vpeljal. Dan današnji se je tamkej že vdomačilo, ter pomnožilo obilo, da se pogosto nahaja po grajšinskih gajih in javnih vertih. Vredno je pa to drevo, da bi se tudi po gojzdih na veliko redilo; kajti les njegov je sila terd, gibek, rudeče-žilast in gostega tankega zerna.
Gledičije je mnogo verst. Jedna teh je meden tern (Honigdorn). Ta zraste 30 do 40 čevljev visok in ima perjato, živahno zeleno listje; rodi pa stročje, ktero je po čevelji dolgo. Množiti se da iz semena, ktero nar bolje gre na spomlad v lonce ali sklede sejati, potem pa v rano gredo djati, da kali; zamoremo ga pa tudi na polje sejati v brazdice 4 pavce narazen in pol pavca globoke. Prihodnjo spomlad moramo pa semenke v sadišče prestaviti, po čevlji saksebi. Perve leta, dokler se niso toliko utverdiie, da bi mraz prestale, je treba, da jih pokrivamo čez zimo; če jih po polji sadimo, moramo to spomladi storiti; jesenski saditvi škodje mraz. Druga versta tega drevja je kitajski meden tern ali kitajska gledičija. Ta ima dvojno pernato listje, pa bolj debelo in kratko ternje, s kterim je celo drevo pokrito; tudi je manj čutljiva za mraz, les njeni cenijo pa tudi visoko. Oboje medeno ternje je prav ugodno za poljske in vertne ograje; njuno močno in dolgo ternje naredi, da take živice so popolnoma neprehodljive; treba je le, da jih pridno strižeino pa ne pustimo, da bi na kviško šle.
Zakaj naj bi bil ta kompost posebej zdrav, si ne znam predstavljati. Si pa mislim, da bo kar nekaj dela s puljenjem mladih rastlinic, ki bodo zrasle iz množice semen.