Napisal/-a labia » Po Jul 07, 2014 12:12 pm
heh mfranc, imaš prav. Zagotovo je lušt najboljši med "industrijsko" pridelanimi paradižniki. Tudi, če je vse enako ( prehrana-sorte,...) je prednost, da je dozorel na rastlini in od tam črpal hrano in energijo za dozorevanje-obarvanje in ni čakal v hladilnici zelen in kasneje umetno dozoreval s tistim kar ima v samem plodu.
Druga velika prednost je , da je po obiranju praktično v parih dneh že na krožniku in ni izgubil praktično nič.
Zato je za tiste, ki nimajo vrta sigurno najboljša izbira.
Ne more pa se primerjati z doma vzgojenimi paradižniki že zaradi drugačne izbire sort, ki jih gojimo.
Naš izbor so sorte, ki so zahtevnejše za pridelavo, ker so bolj občutljive, kjer je okus na prvem mestu in ne oblika: enaka velikost in barva plodov, popolna okroglina ,.....
In seveda smo malo razvajeni, kdor je enkrat poskusil svoj paradižnik, je po okusu vsak drug prazen, voden in plehek.
Je pa to tudi neke sorte prekletstvo, ker sedaj pač več nimamo izbire- samo doma pridelano nam je dovolj dobro.
Drugače pa je res, da imajo črni (temni) paradižniki močnejši okus. Po raziskavah imajo nekaj več kisline in sladkorja ( kar da močnejši okus) in tudi sestava mineralov je nekaj drugačna kot pri klasičnih.
Nekaterim je to všeč, nekaterim pač ne.
Je pa vse skupaj povezano z individualnim okusom posameznika, čeprav je precej tudi podzavestnega odpora do drugih barv ( vkorenjineno prepričanje- samo rdeč paradižnik je pravi).
Zato nekaterim recimo Malakhitowaja Shkatulka (zelen) že pred okušanjem povzroči podzavestno zavračanje, nekaterim pa je izjemna delikatesa božanskega okusa.
Morda je nekaj na tem, da osebe, ki ljubijo bolj začinjeno hrano imajo raje paradižnike z močnejšim okusom, ostali in predvsem otroci pa raje bolj sladke sorte.
heh mfranc, imaš prav. Zagotovo je lušt najboljši med "industrijsko" pridelanimi paradižniki. Tudi, če je vse enako ( prehrana-sorte,...) je prednost, da je dozorel na rastlini in od tam črpal hrano in energijo za dozorevanje-obarvanje in ni čakal v hladilnici zelen in kasneje umetno dozoreval s tistim kar ima v samem plodu.
Druga velika prednost je , da je po obiranju praktično v parih dneh že na krožniku in ni izgubil praktično nič.
Zato je za tiste, ki nimajo vrta sigurno najboljša izbira.
Ne more pa se primerjati z doma vzgojenimi paradižniki že zaradi drugačne izbire sort, ki jih gojimo.
Naš izbor so sorte, ki so zahtevnejše za pridelavo, ker so bolj občutljive, kjer je okus na prvem mestu in ne oblika: enaka velikost in barva plodov, popolna okroglina ,.....
In seveda smo malo razvajeni, kdor je enkrat poskusil svoj paradižnik, je po okusu vsak drug prazen, voden in plehek.
Je pa to tudi neke sorte prekletstvo, ker sedaj pač več nimamo izbire- samo doma pridelano nam je dovolj dobro.
Drugače pa je res, da imajo črni (temni) paradižniki močnejši okus. Po raziskavah imajo nekaj več kisline in sladkorja ( kar da močnejši okus) in tudi sestava mineralov je nekaj drugačna kot pri klasičnih.
Nekaterim je to všeč, nekaterim pač ne.
Je pa vse skupaj povezano z individualnim okusom posameznika, čeprav je precej tudi podzavestnega odpora do drugih barv ( vkorenjineno prepričanje- samo rdeč paradižnik je pravi).
Zato nekaterim recimo Malakhitowaja Shkatulka (zelen) že pred okušanjem povzroči podzavestno zavračanje, nekaterim pa je izjemna delikatesa božanskega okusa.
Morda je nekaj na tem, da osebe, ki ljubijo bolj začinjeno hrano imajo raje paradižnike z močnejšim okusom, ostali in predvsem otroci pa raje bolj sladke sorte.