novi.gartlc.si

Lovorikovci so res postali bolj prijazni za našo klimo. Pred približno štiridesetimi leti sem nabavil prvega. Eno malo hujšo zimo je pomrznil do tal, pa še kakšni dve samo deloma. Nakar se je prilagodil klimi in ni več imel problemov. Verjetno bi ga kakšna huda zima še "stisnila".

Sedanji je verjetno četrta generacija lovorikovcev pri nas. Nobenih problemov ni z njim. Glede na to, da kljub vsemu ni odporen kot avtohtono rastlinje, se splača paziti, da skozi celo sezono ne dobi gnojil, bogatih z dušikom._________________mfranc

juglans je napisal/a: Trocki je napisal/a: Tudi jaz razmišljam o posaditvi lovorikovca za živo mejo. Zanima me samo, koliko je odporen proti zelo nizkim temperaturam (-15°C in manj).

... slabo je odporen na mraz, še manj pa na zimsko sonce.

Jaz si ga nebi posadil tudi pod razno.

Alternativa:
- tisa
- liguster
- kateri od iglavcev obujam tale prispevek moja prijateljica ima lovorikovec s katerim se je precej trudila da je zrasel ima bolj temnozelene luiste in čudovito uspeva niti enkrat ni še pomrznil ali da bi bil kak listek rjav popolnoma zdrava rastlina vzgojena iz podtaknjencev pri lovorikovcih je več vrst lovoriovcev in eni so podvrženi mrazu, drugi pa so trdni kt dren.

Jaz sem k sreči imela dovolj časa, ker sem živo mejo zasnovala že kmalu po začetku gradnje. Nobene sadike nisem kupila, nobene šla iskat v gozd pa imam dobrih 20 metrov žive meje .

Kako? V bližini so takrat še rastli gabri in sem vsako pomlad na svojih gredicah napulila šopek mladih enoletnih sadik ter jih vestno presajala na končno mesto. Vmes sem šla jeseni v gozd pod gaber nabrat polno vrečo listja in semena in s tem potresla prekopano brazdo. Je pa ob takem načinu trajalo 10 let, da je živa meja dosegla višino pol metra. Ob redni letni oblikovni rezi že vse od malega naprej. Prvih par let sem za hitrejši učinek ob gabrih sadila višje enoletnice (poletna cipresa = Kochia, sončnice ...)

Posnemanje priporočam samo potrpežljivim .

Sovaščani so jih prinašali iz gozda in so imeli spodobno živo mejo dosti prej. Pa še poznati morate razliko med belim - navadnim gabrom in črnim gabrom, ki je manj primeren. Beli gaber ima skorjo na deblu svetlejše barve, podobno kot bukev, starejša drevesa črnega gabra pa temnejšo in razbrazdano in ponavadi rastejo na bolj skromni zemlji (vsaj po mojih opažanjih sodeč). Prednost belega pred črnim gabrom v živi meji je predvsem v oznaki "slabo cepljiv" - glej članek iz linka. Veja belega gabra se pod obremenitvijo zlepa ne bo odkrhnila ali prelomila, raje se upogne.

Bukev se lepo vklaplja med beli gaber, nikakor pa ne priporočam bresta. To je živa nadloga. Meni je oboje vmes vštulila mati narava. Bukev mi ne dela problemov, brest moram pa kar naprej krotiti, dostikrat kar z žago. A tudi bukve so dveh vrst. Ena vrsta je lahko "cepljiva", druga žilava, kot gaber. Ne znam strokovno opisati, vem iz prakse, ko smo delali butare za v kmečko peč. Danes pogledam v krošnjo. Tista, kateri veje izraščajo lepo urejeno in pod kotom, bo cepljiva, tista, ki ima krošnjo razmršeno, pa ne.

Ena do dobrih izbir je tudi maklen (Acer campestre), dobro se obrezuje, tvori gosto mejo. No, jaz bi, če bi izbirala, naredila mešano: beli gaber, maklen, bukev, še kaj vmes. Lepše, bolj naravno, ptičem in drugim prijateljem vrta bolj priljudno. Sploh, če so vmes še kakšne vrste s sočnimi plodovi.
Sadike belega gabra imajo, recimo,
tukaj. Malo pobrskaj po stričku Guglu, marsikaj najde.

Gaber se načeloma da dobiti v drevesnicah, kot gozdne sadike. Verjetno bolj kot ne po pedhodnem naročilu.
Drugače pa v "naravi", kjer se poišče večji sestoj mladih rastlin in se jih lepo prepuli. Prav je, da se vzame v obzir dejstvo, da se to počne na tuji lastnini, pa tudi to, da je to naravno okolje, za katerega moramo vsi v prvi vrsti skrbeti še pred lastnimi interesi.

Gabra se sploh nisem upal omeniti, ker je tako zelo preveč navaden, pravzaprav kar sinonim za podhranjenost tako estetskega, kot statusnega vidika posameznika, ki se odloči zanj.

Ga imam posajenega in lahko rečem, da ni bolj robustne rastline, polg tega pa je v končni velikosti tekom zime do te mere neprosojen, da zagotavlja dovolj zasebnosti. Odpušča čisto vse mogoče napake, kar si jih človek lahko zamisli. (ena od teh je naprimer, da je mejo pregazil avto, ki je zletel iz ceste, pa se čez dva tri mesece ni nič opazilo)
Je pa resnica, da ni zimzelen.

Mogoča alternativa v teoriji je tudi bršljan, vendar ni enostaven za vzgojo, ker potrebuje za bujno rast zelo veliko dobre in gnojne zemlje, ali pa gnojenja. V obratnem primeru životari. Tudi mu ne odgovarja izpostavljenost soncu spodnjega dela s koreninami. Torej bi bilo idealno, da je na tleh posajena še mejica nizkzga rastlinja, ki bo v poletnih mesecih ščitila - hladila tla.

Muha, ali beli gaber kje prodajajo? Ali raste pač v gozdu in se ga da razmnožiti, če nalomiš in potakneš vejice?

Jaz za živo mejo prisegam na beli gaber. Žal ni zimzelen, ostane mu pa čez zimo dovolj listja, da skrije pred pogledi. Tudi raste (pre)počasi.

Liguster je kar se tiče hitre rasti boljša izbira. Je pa šibkejši in manj kljubuje zimski snežni odeji.

Kako se obnaša ognjeni trn pa ne vem, ga nisem nikoli imela.

Trocki je napisal/a: Tudi jaz razmišljam o posaditvi lovorikovca za živo mejo. Zanima me samo, koliko je odporen proti zelo nizkim temperaturam (-15°C in manj).

... slabo je odporen na mraz, še manj pa na zimsko sonce.

Jaz si ga nebi posadil tudi pod razno.

Alternativa:
- tisa
- liguster
- kateri od iglavcev

Tudi jaz razmišljam o posaditvi lovorikovca za živo mejo. Zanima me samo, koliko je odporen proti zelo nizkim temperaturam (-15°C in manj).