Napisal/-a noam » Sr Dec 23, 2020 9:16 am
Kopiram iz teme Paradižnik 2020 še sem. Se opravičujem, ker ni čisto po proceduri. Bom uredil, ko najdem čas, pa dodam še ostalih 21.
----
1. Gold Nugget: Po okusu niti nič kaj poseben (seveda dober), ampak je zgodaj začel, veliko ga je bilo in je dolgo preživel, globoko v jesen. Droben in rumen.
2. Artisan Blush Tiger: Izstopa po izgledu. Podolgovat in črtast. Za popestritev. Podoben je bil tudi Sunrise Bumblebee, le da je bil ta manjši in okrogel.
3. White Cherry: Na začetku mi ni bil všeč okus, kasneje se je pa močno popravil. Težko razložim, zakaj. Za češnjevca precej debel. In bil je eden zadnjih, ki je podlegel času.
4. Auriga: Od debelih je prvi zorel. Zelo lep tako po obliki kot po barvi (oranžen). Okus zelo dober, vendar bolj na kiselkasti/osvežilni strani. Mogoče sem jih prehitro potrgal.
5. San Marzano: Veliko je dal od sebe in je zelo dober. Posebej verjetno za kuhanje, čeprav mi smo ga vsega pojedli svežega. Edini problem je, da ga je treba dolgo pustiti, da res dobro dozori. Tale na sliki še ni bil čisto.
6. Sweet Aperitif: Ta je začel zoreti prvi od vseh in dejansko kot pove ime, je bil med najslajšimi.
7. Green Zebra: Srednje velik in okrogel, barvno pa nekaj posebnega. Najprej je zelen s svetlejše zelenimi progami, potem se pa proge pobarvajo na rumeno. Okusen. Ko vidiš zelen paradjz, pričakuješ, da bo kisel, dobiš pa sladkega.
8. Ace 55: Eden najbolj trgovinsko popolnih. Kot iz kataloga. Okus tudi več kot zadovoljiv.
9. Yellow Pear: Poseben zaradi oblike in barve (za tiste, ki mislijo, da mora vsak paradajz biti rdeč in okrogel).
10. Blue Beauty: Če bi res moral izbirati najboljšega med temi štiridesetimi (sicer nemogoča naloga), mislim, da bi izbral tega. Vsekakor pa najboljši med črnimi, vsaj kar se okusa tiče.
11. Chocolate Stripes: Eden največjih in med debelimi tudi med prvimi, ki so dozoreli. Tudi okus odličen.
12. Tomatoberry: Zelo atraktivna oblika (srčasto jagodna) in barva (živo rdeča). Med najbolj trdoživimi. Okus dober, zelo sladek, vendar dolgo zori. Ko že zgleda čisto zrel, mora viseti še kar nekaj časa.
13. Brandywine Yellow: Še en kandidat za najboljšega iz izbora. Zelo veliki in lepi plodovi, okusni in sočni. Edini problem je, da bil med zadnjimi, ki je zorel.
14. Blue Gold Berries: Za popestritev. Zgornji del je črn, od spodaj se barva rumeno, ko zori.
15. Indigo Rose: Tudi med bolj atraktivnimi. Podoben kot prejšnji, le da je bolj debel in zrel se barva rdeče namesto rumeno. Okus je v redu do odličen. Problem je, da izredno dolgo zori. Od vseh je prvi cvetel in nastavil plodove, ki pa so potem celi črni viseli dobesedno dva meseca, preden so se začeli barvati. Posledično jih ni bilo veliko.
16. Plum Lemon: Zelo velika rodnost (zorijo celi grozdi in še precej veliki so). Zanimiva barva in oblika. Dobro zreli so bili meni zelo dobri, komu pa mogoče ni bilo všeč, da imajo zelo malo semen in praktično nič soka. Mogoče bi bila iz njih zanimiva rumena mezga.
17. Great White: Ogromen in čisto bledo rumen. Zelo mesnat in okusen. Meni med boljšimi. Je pa bil zadnji, ki je začel zoreti. Prvi so bili šele krepko v septembru.
18. Currant Tomato: Najbolj drobčkeni paradajzki, kar jih je. Rastejo v dolgih grozdih in dobesedno zgledajo kot rdeči ribez. Od vseh štiridesetih daleč najbolj sladek. Skoraj kot bi jedel bonbone. Problem je, da ga je zamudno nabirati.
19. Siberian: Po okusu, barvi in obliki nič posebnega. Kot kak navaden trgovinski paradajz. Zadovoljiv, če je zrel, nič pa ne izstopa. Ampak! Naj bi bil determinanten, zato sem ga pustil, da se je malo bolj razrastel in še čisto na koncu vrta je bil, kjer se mi ni dalo ravno ukvarjati z njim (pač je prišel zadnji na vrsto) in posledično je bil na koncu poletja v eni sami veliki džungli od paradajza, raznih plevelov in še ena ogromna bučka s sosednje grede ga je skoraj prerastla. Vseeno je preživel brez kakih posebnih problemov, tudi tisto avgustovsko vlago, medtem ko je recimo njegovega neposrednega soseda in še nekatere druge skoraj popolnoma uničilo, da sem jih moral krepko postriči. Skratka očitno zelo odporna sorta.
Kopiram iz teme Paradižnik 2020 še sem. Se opravičujem, ker ni čisto po proceduri. Bom uredil, ko najdem čas, pa dodam še ostalih 21.
----
1. Gold Nugget: Po okusu niti nič kaj poseben (seveda dober), ampak je zgodaj začel, veliko ga je bilo in je dolgo preživel, globoko v jesen. Droben in rumen.
2. Artisan Blush Tiger: Izstopa po izgledu. Podolgovat in črtast. Za popestritev. Podoben je bil tudi Sunrise Bumblebee, le da je bil ta manjši in okrogel.
3. White Cherry: Na začetku mi ni bil všeč okus, kasneje se je pa močno popravil. Težko razložim, zakaj. Za češnjevca precej debel. In bil je eden zadnjih, ki je podlegel času.
4. Auriga: Od debelih je prvi zorel. Zelo lep tako po obliki kot po barvi (oranžen). Okus zelo dober, vendar bolj na kiselkasti/osvežilni strani. Mogoče sem jih prehitro potrgal.
5. San Marzano: Veliko je dal od sebe in je zelo dober. Posebej verjetno za kuhanje, čeprav mi smo ga vsega pojedli svežega. Edini problem je, da ga je treba dolgo pustiti, da res dobro dozori. Tale na sliki še ni bil čisto.
6. Sweet Aperitif: Ta je začel zoreti prvi od vseh in dejansko kot pove ime, je bil med najslajšimi.
7. Green Zebra: Srednje velik in okrogel, barvno pa nekaj posebnega. Najprej je zelen s svetlejše zelenimi progami, potem se pa proge pobarvajo na rumeno. Okusen. Ko vidiš zelen paradjz, pričakuješ, da bo kisel, dobiš pa sladkega.
8. Ace 55: Eden najbolj trgovinsko popolnih. Kot iz kataloga. Okus tudi več kot zadovoljiv.
9. Yellow Pear: Poseben zaradi oblike in barve (za tiste, ki mislijo, da mora vsak paradajz biti rdeč in okrogel).
10. Blue Beauty: Če bi res moral izbirati najboljšega med temi štiridesetimi (sicer nemogoča naloga), mislim, da bi izbral tega. Vsekakor pa najboljši med črnimi, vsaj kar se okusa tiče.
11. Chocolate Stripes: Eden največjih in med debelimi tudi med prvimi, ki so dozoreli. Tudi okus odličen.
12. Tomatoberry: Zelo atraktivna oblika (srčasto jagodna) in barva (živo rdeča). Med najbolj trdoživimi. Okus dober, zelo sladek, vendar dolgo zori. Ko že zgleda čisto zrel, mora viseti še kar nekaj časa.
13. Brandywine Yellow: Še en kandidat za najboljšega iz izbora. Zelo veliki in lepi plodovi, okusni in sočni. Edini problem je, da bil med zadnjimi, ki je zorel.
14. Blue Gold Berries: Za popestritev. Zgornji del je črn, od spodaj se barva rumeno, ko zori.
15. Indigo Rose: Tudi med bolj atraktivnimi. Podoben kot prejšnji, le da je bolj debel in zrel se barva rdeče namesto rumeno. Okus je v redu do odličen. Problem je, da izredno dolgo zori. Od vseh je prvi cvetel in nastavil plodove, ki pa so potem celi črni viseli dobesedno dva meseca, preden so se začeli barvati. Posledično jih ni bilo veliko.
16. Plum Lemon: Zelo velika rodnost (zorijo celi grozdi in še precej veliki so). Zanimiva barva in oblika. Dobro zreli so bili meni zelo dobri, komu pa mogoče ni bilo všeč, da imajo zelo malo semen in praktično nič soka. Mogoče bi bila iz njih zanimiva rumena mezga.
17. Great White: Ogromen in čisto bledo rumen. Zelo mesnat in okusen. Meni med boljšimi. Je pa bil zadnji, ki je začel zoreti. Prvi so bili šele krepko v septembru.
18. Currant Tomato: Najbolj drobčkeni paradajzki, kar jih je. Rastejo v dolgih grozdih in dobesedno zgledajo kot rdeči ribez. Od vseh štiridesetih daleč najbolj sladek. Skoraj kot bi jedel bonbone. Problem je, da ga je zamudno nabirati.
19. Siberian: Po okusu, barvi in obliki nič posebnega. Kot kak navaden trgovinski paradajz. Zadovoljiv, če je zrel, nič pa ne izstopa. Ampak! Naj bi bil determinanten, zato sem ga pustil, da se je malo bolj razrastel in še čisto na koncu vrta je bil, kjer se mi ni dalo ravno ukvarjati z njim (pač je prišel zadnji na vrsto) in posledično je bil na koncu poletja v eni sami veliki džungli od paradajza, raznih plevelov in še ena ogromna bučka s sosednje grede ga je skoraj prerastla. Vseeno je preživel brez kakih posebnih problemov, tudi tisto avgustovsko vlago, medtem ko je recimo njegovega neposrednega soseda in še nekatere druge skoraj popolnoma uničilo, da sem jih moral krepko postriči. Skratka očitno zelo odporna sorta.