Napisal/-a Garden-ja » To Jun 04, 2013 10:49 pm
| 1vrtnica je napisal/a: |
| Garden-ja, obsedenci z vrtnicami v tem dneh sestavljamo nakupovalne sezname vrtnic. Nam lahko pomagaš s kakšnim seznamom v naših razmerah na bolezni odpornih vrtnic? Posebno me zanimajo angležinje in antične vrtnice. :-? |
| Garden-ja je napisal/a: |
Nisem še odgovorila, ker si nameravam vzeti malo več časa in pregledati Petrovičev katalog.
V glavnem ni nekega seznama, ki bi bil splošno veljaven. Pri meni, kjer npr. celo poletje ne dežuje, se bodo skoraj verjetno na določenih vrtnicah pojavile pršice, nekje drugje, kjer je visoka vlaga in se ponoči nabira rosa, pa verjetno bela plesen (oidij). Tako da je vse relativno.
Se bo pa pri meni neglede na vreme vsako leto na Glamish Castle (angleška vrtnica) oidij pojavil neglede na vreme tako da lahko definitivno rečem, da je sorta občutljiva. Ni pa rečeno, da bo tako povsod. Lahko imam samo slabo sadiko.
Vrtnice že desetletja dobivajo ADR certifikat, ki naj bi zagotavljal večjo odportnost proti boleznim in škodljivcev. Nekaj sezon (če se ne motim sta to dve leti) jih testirajo na testnih poljih in tiste, ki ustrezajo danim merilom, ta certifikat dobijo, ostale pa ne. Tekom let tiste, ki so certifikat imele, le-tega tudi izgubljajo, ko se merila ostrijo in jim ne zadostujejo več. Certifikat imajo večinoma Kordesove vrtnice in samo novejše sorte, saj za testiranje starih nihče ni zainteresiran tako da ga stare sploh nimajo. Vztreditelj mora vrtnico namreč prijaviti in verjetno cerfitikat tudi plačati.
Tule sem našla dva seznama:
Prvi seznam in drugi seznam vendar so na njem še vedno vrtnice, ki so certifikat izgubile.
Osebno se na seznam sploh ne oziram pa kljub temu nimam mnogo vrtnic za katere bi rekla, da bodo zaradi bolezni šle z vrta. Pač veš, katere lahko kaj doleti in potem ukrepaš preventivno, če se pa sredi poletja pojavi kak bolan list pa bog pomagaj, se ne dam motiti preveč.
Tako na splošno velja, da so najbolj odporne vrtnice pokrovne, tiste, ki so namenjene parkovnim in obcestnim zasaditvam. Moje prve vrtnice so bile prav Meillandove pokrovne sorte in dokler sem imela samo te v vrtu praktično sploh nisem vedela, kaj so to bolezni. Nenazadnje se v italijanskem katalogu imenujejo "Farniente". :grin:
Kasneje, proti večeru, bom vzela v roke Petrovićev katalog in naredila kratek pregled preko. |
| 1vrtnica je napisal/a: |
Ja, saj, tudi jaz ugotavljam, da neke splošno zveličavne resnice ni. Tisto, ker je nekje popolnoma neproblematično, je lahko drugje ravno obratno. Na Primorskem n.pr. lahko raste, na Štajerskem pa niti v sanjah... Zato pa se mi zdi pomembno, da si med sabo prenašamo svoje konkretne izkušnje s posameznimi sortami vrtnic, ker so to res muhaste gospodične.
Jaz sem se iz vseh vaših pisanj na tem forumu že sedaj ogromno naučila. Tako dobi moj Graham Thomas za drugo leto dodatna gnojila, druga škropiva (problem črne pegavosti), ...
Majda, ko si že omenila gnoj... a je že kdo preizkusil Bakerjev posušen gnoj na vrtnicah? Pri nas se namreč s ta pravim nihče noče ukvarjati, vrtnice bi ga pa rabile. |
| Garden-ja je napisal/a: |
Vem, da dolgujem še pregled ampak tisti večer, ko sem se lotila dela, me forum ni spustil zraven, kasneje pa ni bilo časa. Tako da enkrat v naslednjih dnevih.
Glede gnoja sama mislim, da je primeren predvsem pri sajenju za v sadilno luknjo, kasneje ga lahko ustrezno nadomestijo druga gnojila, tudi listna. To poletje mi je ostalo malo Protiferta pa sem ga poškropila kar po vrtnicah in te so zdaj vidno bolj cvetoče od ostalih. |
| 1vrtnica je napisal/a: |
Od mojih vrtnic je glede odpornosti zaenkrat na prvem mestu Meillandov rožni grm Leonardo da Vinci.
Sadila sem ga spomladi, do sedaj je razvil krasen grm. Grm je gost, listi pa temni in nekoliko svetleči. Na njih ni skoraj nobene 'pikice' bolezni. Pocveta mi že vse od junija, so pa cvetovi sedaj v septembru nekoliko manjši in manj jih je kot ob prvem cvetenju. Edino, kar bi si še želela, bi bil bolj izrazit vonj, a to bi bila že perfekcija...
 |
| Garden-ja je napisal/a: |
Tako en kratek pregled preko Petrovićevega kataloga. Toliko, da bo v pomoč tistim, ki te dni sestavljate sezname.
Veliko informacij o posameznih razredih se nahaja v tematskih sklopih v podforumih zato tukaj podajam samo istant informacije. Seveda vabim tudi ostale, da zapišejo svoje izkušnje s posameznimi razredi vrtnic ali posameznimi sortami.
Pri Petroviću je govora o antičnih vrtnicah, ki so že izgubile licenco ali je sploh niso imele, pri marsikateri vzreditelj več ni znan ali pa so podatki o vrtnici različni.
Grem kar po katalogu:
Albe so zelo odporne vrtnice, rastejo v vseh pogojih, tudi v polsenci in na visoki nadmorski višini. Ne potrebujejo posebej pripravljene zemlje in jih lahko sadimo v vsakršno, seveda nam bodo vseeno hvaležne za svoj odmerek gnojila. Ene najbolj odpornih proti mrazu in zmrzali, zanje pravijo, da imajo nek notranji barometer in da odprejo cvetove takrat, ko zmrzali ne bo več. Cvetijo pa med prvimi. Bolezni skoraj ne poznajo, če že, je lahko nevaren oidij (bela plesen) vendar rastline ne bo oslabil.
Tvorijo visoke košate grme, večinoma med 1,5m in 2m stebraste rasti. Posebne nege ne potrebujejo, obrezujemo jih poleti po cvetenju.
Burboni so zelo občutljive vrtnice. Prvič na mraz in hladne vetrove, zato svetujejo, da jih sadimo ob tople stene. Kadar pa to storimo, se poleti pojavi druga težava - črna listna pegavost, ki grme pogosto ogoli do vej. Ne prenašajo namreč tople postane sopare. Cvetovi so nagnjeni tudi k botritisu (sivi plesni) in ob mokrem spomladnem vremenu se pogosto zaližejo (se ne odprejo, robovi posivijo, notranjost cveta zgnije). Hkrati so precej zahtevni za vzgojo, saj so to večinoma plezalke, katerih veje je potrebno razpenjati levo in desno in pravilno obrezovati sicer se grm ogoli, cvetijo pa samo vrhovi. So pa to vrtnice s prekrasnimi cvetovi, omamno dišečimi in polno kroglastimi.
Tako da jih izbirajmo s preudarkom in za točkovno določena mesta.
Centifolie (stolistne vrtnice) nimajo nekih posebnih zahtev, so pa rade na bolj osvetljenih mestih. Po odpornosti nekje takoj za albami s tem, da rabijo več svetlobe in hrane.
Bengalke (kitajske vrtnice): prekrasne, stalno v cvetu vendar žal, zelo občutljive za mraz. V notranjosti jih je potrebno osuvati in zastirati, za vroče in soparne lege pa so idealne. V krajih z milo zimo cvetijo celo leto, pri nas na Primorskem do božiča. To so večinoma majhni grmi polni majhnih cvetkov, ki se odpirajo drug za drugim, primerne so tudi za sajenje v lonce. Zaradi neprestanega pocvitanja je potrebno odstranjevati odcvetela socvetja in čez poletje nekajkrat dognojevati. Bolezni praktično ne poznajo, le na nekaterih sem opazila nagnjenost k oidiju (Viridiflora, Hermosa). Sadite jih po tri skupaj.
Damaščanke... moje ljubljenke. Rasejo rasejo brez vsakih težav in bolezni, pri meni celo v delni senci. Zanje si vzemite več prostora kot je navedeno v katalogu, pri meni so preveč nabasane. Posebnih rastnih pogojev ne potrebujejo, obrezuje se jih po cvetenju. Lepe so tudi, ko odcvetijo saj po obrezovanju poženejo nove veje visoko navzgor.
Portlandke so pri meni veliko bolj občutljive od damaščank z izjemo Rose de Recht. Čisto vse kažejo znake oidija, nekatere je dobila tudi rja. Ker sem bolj lene sorte jih kljub bolezni nisem škropila pa se vseeno držijo tako da lahko mirne duše trdim, da jih bolezni ne bodo pobrale. Za redno cvetenje potrebujejo redno obrezovanje s tem, da ne režemo šopov cvetov kot pri bengalkah ampak posamezne odcvetele cvete. Grmi so nižji od zapisanih velikosti, rastejo počasi zato vzgojno obrezovanje skorajda ni potrebno. Zaradi navpične rasti priporočam, da posadite po tri sadike skupaj v trikotnik.
Galske rože, podobno kot centifolije, potrebujejo nekoliko boljše pogoje kot albe. Če jih bomo posadili s cepljenim mestom pod zemljo, se bodo širile s pritlikami in s časom zasedle velik prostor. Če je cepljeno mesto nad zemljo, tega ne bodo počele. Grmi so različnih oblik od povešavih do strmo rastočih. Na bolezni so dokaj odporne, ne potrebujejo posebne zemlje. Ne marajo pa suhe vročine in sopare. Zaradi načina rasti se rado zgodi, da grm postane zanemarjen, zato moramo biti pri vzgoji redni.
Skrižane ponavljalke (hibrid perpetual) so katalizator bolezni. To so vrtnice, ki jih vinogradniki uporabljajo na začetku brajde predvsem za indikacijo oidija zato bodo vsako poletje neizogibno dobile svojo dozo bolezni. Torej potrebujejo redno preventivno nego. Kljub temu jih radi sadimo v svoje vrtove saj so to vrtnice lepih, pravilnih kroglastih grmov, ki so od tal do vrha prekriti z velikimi cvetovi živih barv. Po prvem cvetenju pocvitajo čez poletje in se spet razbohotijo jeseni. Zaradi pocvitanja potrebujejo skrbno pripravljeno sadilno luknjo, najraje s hlevskim gnojem, in redno poletno gnojenje in obrezovanje. In seveda preventivno škropljenje. Vendar še vedno manj kot večina hibridnih čajevk sredine 20. stoletja, ki so po večini po vrtovih.
Mahovne rože (Moss) spadajo spet v kategorijo bolj odpornih vrtnic, nekje takoj za albami. Nimajo posebnih pogojev glede rastnih razmer, niso posebej nagnjene k boleznim so pa precej nagnjene k zanemarjanju zato je pomembna pravilno vzgojno obrezovanje. Grmi so redkejši od damaščank, stolistnic in galk in po cvetenju malo manj zanimivi zato jih kombinirajmo s čim kar bo pritegnilo pozornost. So pa najlepše od vseh spomladi, ko popki še nabrekajo. Posebno veselje je božanje z mahom obraslih popkov zato si kakšno kar privoščite. Je neke vrste meditacija. :grin:
Pimpinefolij ne poznam. Kar sem zasledila o obeh sadikah, ki sta na razpolago, je, da Single Cherry zelo zaostaja v rasti in težko požene, Stanwell Perpetual pa je ena od najbolj priporočanih vrtnic vendar precej anonimna, primerna tam, kjer bi radi imeli en zanesljiv belo cvetoč grm.
Rugoze, prekrasne, zanimive preko celega leta, saj jeseni tvorijo šipke, ki so velikokrat ogromn, v velikosti oreha. Primerne za vsako nadmorsko višino, odporne na mraz, burjo, slan pršec, ne potrebujejo posebnega gnojenja saj kar cvetijo in cvetijo, še obrezovati jih ni potrebno redno pa vseeno pocvitajo vendar - to, kar knjige večinoma zamolčijo - ne marajo apnenca. Rumenenje listov sredi poletja in bledenje listih žil ali že prava kloroza jasno kaže, da imajo raje nekoliko bolj kislo zemljo tako da vam svetujem, da že pri pripravi poskrbite za ustrezne rasne pogoje. Če so tla ustrezna, ne bodo zbolele nikoli, pa tudi če tla niso idealna še nisem videla rugoze, ki bi imela črno listno pegavost. Bo kvečjemu malo bolj krmežljava in počasna v rasti, bolna pa ne. Naredijo velike in polne grme, sadite jih posamično. Odlične za živo mejo.
Čajevke, podobno kot bengalke, zelo občutljive na mraz. V nasprotju s hibridnimi čajevkami tvorijo lepe, nizke in okrogle grme tako da se jih lahko sadi posamično, tudi v vaze. Potrebujejo redno vzgojno obrezovanje in obrezovanje za ponovno cvetenje, bogato zemljo in redno dognojevanje. Glede bolezni so srednje občutljive, fašejo lahko oidij kot črno listno pegavost vendar veliko manj občutljive kot hibridne čajevke. S tem, da je rast slednjih bolj pokončna tako da jih sadite po tri skupaj, da bo videz nasada bolj košat.
Poliante, lepi majhni nevpadljivi biseri. Srednje zahtevni, potrebujejo skrbno pripravljena tla, da bodo lahko neomejeno pocvitale pa gnojenje in obrezovanje. Nagnjenost k bolezni je odvisna od terena in vremenskih pogojev, na katerem rastejo. Lahko sploh ne zbolijo, lahko pa imamo z njimi neprestane probleme. Tako da so primerne za vrtnicam primerne lege.
Divje vrtnice pustimo prosto rasti preko zidov in dreves oz. previsnih leg lahko jih pa tudi obrezujemo, jim ne bo škodilo. Banksie so občutljive za mraz, na neustreznih legah včasih zbolijo za oidijem. Ostale so trdožive in odporne.
Hibridne muškatke (Hybrid Musk) so odlične vrtnice za tople in sončne lege vendar ne marajo pomladnega deževja. Če je sezona primerna, cvetijo in cvetijo v polnih šopih cvetja, če pa dežuje, se na vejah cvetje spremeni v papir in tam tudi ostane tako da je veje potrebno obrezati. Ob primerni vzgoji tvorijo z drugimi vrtnicami neprimerljive grme razprostrto dežnikaste grme sicer pa niso glede vzgojne rasti nič posebej zahtevne. Če želimo, da bodo cvetele preko celotne sezone, jih je potrebno dognojevati in obrezovati. Na privatnih vrtovih so zaradi enostavnega pocvitanja ene najbolj zaželjenih grmov, je pa cvetje precej nezanesljivih in bledih barv, odvisno od pogojev, v katerih raste rastlina.
Popenjavke (rambler) in vzpenjavke (climber) so odvisne od sorte do sorte, na splošno velja, da so rambler vrtnice namenjene za pergole, zaslone, ograje, drevesa ipd., vzpenjavke pa za vzgojo v vodoravni legi. Popenjavke zaradi enkratnega cvetenja ne potrebujejo poletnega obrezovanja, tudi zimskega je manj oz. ga, če rastlina prosto rase, sploh ni. Glede odpornosti na bolezni so nekje tam kot poliante, precej odvisno od lege, lahko sploh nimamo težav, lahko pa neprestane. Predvsem to velja za popenjavke, na pravih legah so lahko dih jemajoče. Ko cvetijo, so oblak cvetja, listov sploh ni videti.
Pri vzpenjavkah moramo biti neglede na lego nekoliko bolj pozorni na črno listno pegavost zato je priporočljivo vsaj eno preventivno škropljenje na leto. |
1vrtnica je napisal/a: Garden-ja, obsedenci z vrtnicami v tem dneh sestavljamo nakupovalne sezname vrtnic. Nam lahko pomagaš s kakšnim seznamom v naših razmerah na bolezni odpornih vrtnic? Posebno me zanimajo angležinje in antične vrtnice. :-?
Garden-ja je napisal/a: Nisem še odgovorila, ker si nameravam vzeti malo več časa in pregledati Petrovičev katalog.
V glavnem ni nekega seznama, ki bi bil splošno veljaven. Pri meni, kjer npr. celo poletje ne dežuje, se bodo skoraj verjetno na določenih vrtnicah pojavile pršice, nekje drugje, kjer je visoka vlaga in se ponoči nabira rosa, pa verjetno bela plesen (oidij). Tako da je vse relativno.
Se bo pa pri meni neglede na vreme vsako leto na Glamish Castle (angleška vrtnica) oidij pojavil neglede na vreme tako da lahko definitivno rečem, da je sorta občutljiva. Ni pa rečeno, da bo tako povsod. Lahko imam samo slabo sadiko.
Vrtnice že desetletja dobivajo ADR certifikat, ki naj bi zagotavljal večjo odportnost proti boleznim in škodljivcev. Nekaj sezon (če se ne motim sta to dve leti) jih testirajo na testnih poljih in tiste, ki ustrezajo danim merilom, ta certifikat dobijo, ostale pa ne. Tekom let tiste, ki so certifikat imele, le-tega tudi izgubljajo, ko se merila ostrijo in jim ne zadostujejo več. Certifikat imajo večinoma Kordesove vrtnice in samo novejše sorte, saj za testiranje starih nihče ni zainteresiran tako da ga stare sploh nimajo. Vztreditelj mora vrtnico namreč prijaviti in verjetno cerfitikat tudi plačati.
Tule sem našla dva seznama:
Prvi seznam in drugi seznam vendar so na njem še vedno vrtnice, ki so certifikat izgubile.
Osebno se na seznam sploh ne oziram pa kljub temu nimam mnogo vrtnic za katere bi rekla, da bodo zaradi bolezni šle z vrta. Pač veš, katere lahko kaj doleti in potem ukrepaš preventivno, če se pa sredi poletja pojavi kak bolan list pa bog pomagaj, se ne dam motiti preveč.
Tako na splošno velja, da so najbolj odporne vrtnice pokrovne, tiste, ki so namenjene parkovnim in obcestnim zasaditvam. Moje prve vrtnice so bile prav Meillandove pokrovne sorte in dokler sem imela samo te v vrtu praktično sploh nisem vedela, kaj so to bolezni. Nenazadnje se v italijanskem katalogu imenujejo "Farniente". :grin:
Kasneje, proti večeru, bom vzela v roke Petrovićev katalog in naredila kratek pregled preko.
1vrtnica je napisal/a: Ja, saj, tudi jaz ugotavljam, da neke splošno zveličavne resnice ni. Tisto, ker je nekje popolnoma neproblematično, je lahko drugje ravno obratno. Na Primorskem n.pr. lahko raste, na Štajerskem pa niti v sanjah... Zato pa se mi zdi pomembno, da si med sabo prenašamo svoje konkretne izkušnje s posameznimi sortami vrtnic, ker so to res muhaste gospodične.
Jaz sem se iz vseh vaših pisanj na tem forumu že sedaj ogromno naučila. Tako dobi moj Graham Thomas za drugo leto dodatna gnojila, druga škropiva (problem črne pegavosti), ...
Majda, ko si že omenila gnoj... a je že kdo preizkusil Bakerjev posušen gnoj na vrtnicah? Pri nas se namreč s ta pravim nihče noče ukvarjati, vrtnice bi ga pa rabile.
Garden-ja je napisal/a: Vem, da dolgujem še pregled ampak tisti večer, ko sem se lotila dela, me forum ni spustil zraven, kasneje pa ni bilo časa. Tako da enkrat v naslednjih dnevih.
Glede gnoja sama mislim, da je primeren predvsem pri sajenju za v sadilno luknjo, kasneje ga lahko ustrezno nadomestijo druga gnojila, tudi listna. To poletje mi je ostalo malo Protiferta pa sem ga poškropila kar po vrtnicah in te so zdaj vidno bolj cvetoče od ostalih.
1vrtnica je napisal/a: Od mojih vrtnic je glede odpornosti zaenkrat na prvem mestu Meillandov rožni grm Leonardo da Vinci.
Sadila sem ga spomladi, do sedaj je razvil krasen grm. Grm je gost, listi pa temni in nekoliko svetleči. Na njih ni skoraj nobene 'pikice' bolezni. Pocveta mi že vse od junija, so pa cvetovi sedaj v septembru nekoliko manjši in manj jih je kot ob prvem cvetenju. Edino, kar bi si še želela, bi bil bolj izrazit vonj, a to bi bila že perfekcija...
Garden-ja je napisal/a: Tako en kratek pregled preko Petrovićevega kataloga. Toliko, da bo v pomoč tistim, ki te dni sestavljate sezname.
Veliko informacij o posameznih razredih se nahaja v tematskih sklopih v podforumih zato tukaj podajam samo istant informacije. Seveda vabim tudi ostale, da zapišejo svoje izkušnje s posameznimi razredi vrtnic ali posameznimi sortami.
Pri Petroviću je govora o antičnih vrtnicah, ki so že izgubile licenco ali je sploh niso imele, pri marsikateri vzreditelj več ni znan ali pa so podatki o vrtnici različni.
Grem kar po katalogu:
Albe so zelo odporne vrtnice, rastejo v vseh pogojih, tudi v polsenci in na visoki nadmorski višini. Ne potrebujejo posebej pripravljene zemlje in jih lahko sadimo v vsakršno, seveda nam bodo vseeno hvaležne za svoj odmerek gnojila. Ene najbolj odpornih proti mrazu in zmrzali, zanje pravijo, da imajo nek notranji barometer in da odprejo cvetove takrat, ko zmrzali ne bo več. Cvetijo pa med prvimi. Bolezni skoraj ne poznajo, če že, je lahko nevaren oidij (bela plesen) vendar rastline ne bo oslabil.
Tvorijo visoke košate grme, večinoma med 1,5m in 2m stebraste rasti. Posebne nege ne potrebujejo, obrezujemo jih poleti po cvetenju.
Burboni so zelo občutljive vrtnice. Prvič na mraz in hladne vetrove, zato svetujejo, da jih sadimo ob tople stene. Kadar pa to storimo, se poleti pojavi druga težava - črna listna pegavost, ki grme pogosto ogoli do vej. Ne prenašajo namreč tople postane sopare. Cvetovi so nagnjeni tudi k botritisu (sivi plesni) in ob mokrem spomladnem vremenu se pogosto zaližejo (se ne odprejo, robovi posivijo, notranjost cveta zgnije). Hkrati so precej zahtevni za vzgojo, saj so to večinoma plezalke, katerih veje je potrebno razpenjati levo in desno in pravilno obrezovati sicer se grm ogoli, cvetijo pa samo vrhovi. So pa to vrtnice s prekrasnimi cvetovi, omamno dišečimi in polno kroglastimi.
Tako da jih izbirajmo s preudarkom in za točkovno določena mesta.
Centifolie (stolistne vrtnice) nimajo nekih posebnih zahtev, so pa rade na bolj osvetljenih mestih. Po odpornosti nekje takoj za albami s tem, da rabijo več svetlobe in hrane.
Bengalke (kitajske vrtnice): prekrasne, stalno v cvetu vendar žal, zelo občutljive za mraz. V notranjosti jih je potrebno osuvati in zastirati, za vroče in soparne lege pa so idealne. V krajih z milo zimo cvetijo celo leto, pri nas na Primorskem do božiča. To so večinoma majhni grmi polni majhnih cvetkov, ki se odpirajo drug za drugim, primerne so tudi za sajenje v lonce. Zaradi neprestanega pocvitanja je potrebno odstranjevati odcvetela socvetja in čez poletje nekajkrat dognojevati. Bolezni praktično ne poznajo, le na nekaterih sem opazila nagnjenost k oidiju (Viridiflora, Hermosa). Sadite jih po tri skupaj.
Damaščanke... moje ljubljenke. Rasejo rasejo brez vsakih težav in bolezni, pri meni celo v delni senci. Zanje si vzemite več prostora kot je navedeno v katalogu, pri meni so preveč nabasane. Posebnih rastnih pogojev ne potrebujejo, obrezuje se jih po cvetenju. Lepe so tudi, ko odcvetijo saj po obrezovanju poženejo nove veje visoko navzgor.
Portlandke so pri meni veliko bolj občutljive od damaščank z izjemo Rose de Recht. Čisto vse kažejo znake oidija, nekatere je dobila tudi rja. Ker sem bolj lene sorte jih kljub bolezni nisem škropila pa se vseeno držijo tako da lahko mirne duše trdim, da jih bolezni ne bodo pobrale. Za redno cvetenje potrebujejo redno obrezovanje s tem, da ne režemo šopov cvetov kot pri bengalkah ampak posamezne odcvetele cvete. Grmi so nižji od zapisanih velikosti, rastejo počasi zato vzgojno obrezovanje skorajda ni potrebno. Zaradi navpične rasti priporočam, da posadite po tri sadike skupaj v trikotnik.
Galske rože, podobno kot centifolije, potrebujejo nekoliko boljše pogoje kot albe. Če jih bomo posadili s cepljenim mestom pod zemljo, se bodo širile s pritlikami in s časom zasedle velik prostor. Če je cepljeno mesto nad zemljo, tega ne bodo počele. Grmi so različnih oblik od povešavih do strmo rastočih. Na bolezni so dokaj odporne, ne potrebujejo posebne zemlje. Ne marajo pa suhe vročine in sopare. Zaradi načina rasti se rado zgodi, da grm postane zanemarjen, zato moramo biti pri vzgoji redni.
Skrižane ponavljalke (hibrid perpetual) so katalizator bolezni. To so vrtnice, ki jih vinogradniki uporabljajo na začetku brajde predvsem za indikacijo oidija zato bodo vsako poletje neizogibno dobile svojo dozo bolezni. Torej potrebujejo redno preventivno nego. Kljub temu jih radi sadimo v svoje vrtove saj so to vrtnice lepih, pravilnih kroglastih grmov, ki so od tal do vrha prekriti z velikimi cvetovi živih barv. Po prvem cvetenju pocvitajo čez poletje in se spet razbohotijo jeseni. Zaradi pocvitanja potrebujejo skrbno pripravljeno sadilno luknjo, najraje s hlevskim gnojem, in redno poletno gnojenje in obrezovanje. In seveda preventivno škropljenje. Vendar še vedno manj kot večina hibridnih čajevk sredine 20. stoletja, ki so po večini po vrtovih.
Mahovne rože (Moss) spadajo spet v kategorijo bolj odpornih vrtnic, nekje takoj za albami. Nimajo posebnih pogojev glede rastnih razmer, niso posebej nagnjene k boleznim so pa precej nagnjene k zanemarjanju zato je pomembna pravilno vzgojno obrezovanje. Grmi so redkejši od damaščank, stolistnic in galk in po cvetenju malo manj zanimivi zato jih kombinirajmo s čim kar bo pritegnilo pozornost. So pa najlepše od vseh spomladi, ko popki še nabrekajo. Posebno veselje je božanje z mahom obraslih popkov zato si kakšno kar privoščite. Je neke vrste meditacija. :grin:
Pimpinefolij ne poznam. Kar sem zasledila o obeh sadikah, ki sta na razpolago, je, da Single Cherry zelo zaostaja v rasti in težko požene, Stanwell Perpetual pa je ena od najbolj priporočanih vrtnic vendar precej anonimna, primerna tam, kjer bi radi imeli en zanesljiv belo cvetoč grm.
Rugoze, prekrasne, zanimive preko celega leta, saj jeseni tvorijo šipke, ki so velikokrat ogromn, v velikosti oreha. Primerne za vsako nadmorsko višino, odporne na mraz, burjo, slan pršec, ne potrebujejo posebnega gnojenja saj kar cvetijo in cvetijo, še obrezovati jih ni potrebno redno pa vseeno pocvitajo vendar - to, kar knjige večinoma zamolčijo - ne marajo apnenca. Rumenenje listov sredi poletja in bledenje listih žil ali že prava kloroza jasno kaže, da imajo raje nekoliko bolj kislo zemljo tako da vam svetujem, da že pri pripravi poskrbite za ustrezne rasne pogoje. Če so tla ustrezna, ne bodo zbolele nikoli, pa tudi če tla niso idealna še nisem videla rugoze, ki bi imela črno listno pegavost. Bo kvečjemu malo bolj krmežljava in počasna v rasti, bolna pa ne. Naredijo velike in polne grme, sadite jih posamično. Odlične za živo mejo.
Čajevke, podobno kot bengalke, zelo občutljive na mraz. V nasprotju s hibridnimi čajevkami tvorijo lepe, nizke in okrogle grme tako da se jih lahko sadi posamično, tudi v vaze. Potrebujejo redno vzgojno obrezovanje in obrezovanje za ponovno cvetenje, bogato zemljo in redno dognojevanje. Glede bolezni so srednje občutljive, fašejo lahko oidij kot črno listno pegavost vendar veliko manj občutljive kot hibridne čajevke. S tem, da je rast slednjih bolj pokončna tako da jih sadite po tri skupaj, da bo videz nasada bolj košat.
Poliante, lepi majhni nevpadljivi biseri. Srednje zahtevni, potrebujejo skrbno pripravljena tla, da bodo lahko neomejeno pocvitale pa gnojenje in obrezovanje. Nagnjenost k bolezni je odvisna od terena in vremenskih pogojev, na katerem rastejo. Lahko sploh ne zbolijo, lahko pa imamo z njimi neprestane probleme. Tako da so primerne za vrtnicam primerne lege.
Divje vrtnice pustimo prosto rasti preko zidov in dreves oz. previsnih leg lahko jih pa tudi obrezujemo, jim ne bo škodilo. Banksie so občutljive za mraz, na neustreznih legah včasih zbolijo za oidijem. Ostale so trdožive in odporne.
Hibridne muškatke (Hybrid Musk) so odlične vrtnice za tople in sončne lege vendar ne marajo pomladnega deževja. Če je sezona primerna, cvetijo in cvetijo v polnih šopih cvetja, če pa dežuje, se na vejah cvetje spremeni v papir in tam tudi ostane tako da je veje potrebno obrezati. Ob primerni vzgoji tvorijo z drugimi vrtnicami neprimerljive grme razprostrto dežnikaste grme sicer pa niso glede vzgojne rasti nič posebej zahtevne. Če želimo, da bodo cvetele preko celotne sezone, jih je potrebno dognojevati in obrezovati. Na privatnih vrtovih so zaradi enostavnega pocvitanja ene najbolj zaželjenih grmov, je pa cvetje precej nezanesljivih in bledih barv, odvisno od pogojev, v katerih raste rastlina.
Popenjavke (rambler) in vzpenjavke (climber) so odvisne od sorte do sorte, na splošno velja, da so rambler vrtnice namenjene za pergole, zaslone, ograje, drevesa ipd., vzpenjavke pa za vzgojo v vodoravni legi. Popenjavke zaradi enkratnega cvetenja ne potrebujejo poletnega obrezovanja, tudi zimskega je manj oz. ga, če rastlina prosto rase, sploh ni. Glede odpornosti na bolezni so nekje tam kot poliante, precej odvisno od lege, lahko sploh nimamo težav, lahko pa neprestane. Predvsem to velja za popenjavke, na pravih legah so lahko dih jemajoče. Ko cvetijo, so oblak cvetja, listov sploh ni videti.
Pri vzpenjavkah moramo biti neglede na lego nekoliko bolj pozorni na črno listno pegavost zato je priporočljivo vsaj eno preventivno škropljenje na leto.