novi.gartlc.si

Res je, da je gonilo dobiček. In če se tega zavedamo, je potrebno to izkoristit.

Ajde, glave skupi in pogruntajmo, kako bi želja po dobičku doprinesla k dobrobiti planeta.

Slovenija pa je glede skorumpiranosti nekje na sredini EU... kar pa seveda ni opravičilo.

Me prav zanima, če bo padla kakšna kazenska ovadba ali vsaj odškodninska tožba zaradi divje spremembe namebnosti in posledično izdaje gradbenih dovoljenj na območjih, ki so na zavarovalniških zemljevidih označena rdeče.

In zaradi opuščanja ukrepov proti poplavam v zadnjih letih. Treba se je zavedati, da je precej družin, ki sicer imajo zemljišče, na katerem je stala hiša, ki pa so v zadnjem mesecu postala efektivno nezazidljiva.

Sam nimam dovolj podatkov, da bi se tega lotil.

res je, kot ste že vsi napisali, le kapital je pomemben oz. dobiček. naša država je pa že tako skorumpirana, da v EU take ni.
melona je lepo napisala: samo pretvarjajo se, da delajo oz. če jih nekdo prisili, npr. najmočnejša veja oblasti - medij, ki to danes pri nas ni._________________Lp, Živa

brbr je napisal/a: Pravila poslovanja bi morala določiti država in podjetja bi se jih morala držati ali pa v tej državi ne bi delala.


To je možna pozicija, če si država, za katero se sicer podjetja tepejo, da bi smela biti v njej... Realno stanje je zelo drugačno.

Glede prometa: predvsem javne službe so preveč centralizirane. Lep del kapacitet UKC Lj lahko kar pozabimo, če se "odpovemo" delavcem, ki se vozijo več 10 km daleč. Sam sem 100 km stran, poznam 4, ki so v bližini doma in tam delajo. Pa gotovo niso edini štirje od tako daleč.
Če pa se to razbije, pa bo seveda malo bolj komplicirano, ko diagnoza ne bo pravilna na začetku. Kaj to pomeni, si seveda lahko predstavljamo.

Ne, Aladin, običajniki gotovo nismo tako močni, da bi obrnili trend. Imamo daleč premalo discipline, motivacije, znanj in podatkov. Kakorkoli grdo se sliši, brez prisile in kaznovalne politike se mase ne bodo zganile. Meni je v lastno zadovoljstvo, če lahko kakšno packanje manj naredim ali kakšno enoto energije manj potrošim. Tako za mirno vest. In to je vse, kar bi pričakovala od slehernika. Ker se mi zdi samo po sebi umevno.

Od države pa, da se neha truditi za tranzitni in tovorni promet po cestah in se loti železnic. Da se čimveč preseli na tire. Da pa seveda ne bo treba čakati na premik tovora iz Murske Sobote v Ljubljano ves teden, torej posodobiti železniško infrastrukturo. Delo od doma še pred kratkim ni bilo zakonsko urejeno, danes končno za silo je in bi ga bilo treba vzpodbujati, tudi zaradi prometa.

Zakonsko bi bilo treba olajšati, ampak res olajšati prodajo pred domačim pragom. Ne loviti s kaznimi, ampak po zdravi pameti omogočiti menjave in prodaje blaga, ker bi od ozko lokalnega trgovanja država imela več dobrega, kot ima zdaj. Mimogrede, organizirati bolšjaka ali postaviti stojnice za blagovno menjavo je tako zapleteno in drago, da te mine. Kdo ima kaj od tega? Ampak to je le eden od problemov, ki politiki preprosto niso mar. Ker odkar smo samostojni, stihijsko urejamo le tiste zadeve, ki jih kdo zlobira ali izsili. In se uredijo večinoma zato, ker je koga strah, da bi se mu z glave pocedilo maslo. Strategije pa nimamo nobene. Politika se nastavlja kameram, vtika nos v vse mogoče stroke, samo dela ne. Ko so lobirali naravovarstveniki, se je razmnožila populacija medveda in volka. Ko pri naslednji garnituri zlobirajo lovci, se odobri odstrel. Za bruhat. Skratka, do zdaj so se še vsi znali delat, da delajo, delo pa nikoli ni bilo opravljeno.

In ker jim ne zaupam, da bodo kadarkoli rešili kaj bistvenega v zvezi z okoljem, se pač grem naravovarstvo s svojimi drobnimi ukrepi. Kaj mi pa sploh drugega preostane? Je že Crtj izvrstno pojasnil, zakaj nima smisla lulati proti vetru.

Aladin,
Javni prevoz je, seveda, super. Ampak predstavlja le kurativo - blaženje stanja. Ne odpravlja pa ključnega problema.
Tudi električni avtomobili so samo prelaganje problema z ene strani na drugo.

Ni toliko važno kaj voziš ampak koliko. Vozim starega (mislim da šteje med 25 in 30 leti) golfa (diesl). Vendar trdim, da je to zelo "zelen" avto, Na leto mu rezervoar natočim 3x. Poleg tega, bi v teh, recimo 25 letih gotovo zamejala 3 sodobne "nad zelene" avtočke.

Kar se politike podjetji tiče. Pravila poslovanja bi morala določiti država in podjetja bi se jih morala držati ali pa v tej državi ne bi delala.
Osebno sem sicer prepričana, da so razni "strateški partnerji" samo drug izraz za novo obliko kolonializma. Nobeno tuje podjetje ne gre v tujo državo zato, da bi prebivalci tiste države bolje živeli, ampak, da bi podjetje več zaslužilo. In v tuji državi ostanejo samo toliko časa dokler imajo dobiček. Potem pa gredo iskat zaslužek drugam in jih prav malo briga v kakšnem stanju zapustijo okolje iz katerega so odšli.

Tudi ta novodobna težnja, da od vsega vzameš samo dobro, slabo pa pustiš, se bo morala spremeniti. In to na vseh področjih (javno in zasebno). Če hoče recimo v Slovenijo priti nov ponudnik telekomunikacijskih storitev, bi moral biti pogoj, da poleg dobičkonosnih področij vzame in "pokrije" tudi del države, kjer ta posel ni rentabilen in se ga zato vsi branijo. In belih lis nepokritosti s signali ne bi bilo več.

Tudi Ljubljanska banka, naprimer, bi morala biti zavezana, da vzdržuje del neprofitnih poslovalnic, zato, ker je to pomembno na nivoju države. In tako naprej, ..._________________naredimo svet lepši

Učinkovit javni prevoz je najboljše orožje proti prezasičenosti prometa. In tam, kjer je možno, predpisati delo na daljavo.

Bolj me motijo dvojna merila in dezinformacije glede zelenega prehoda... osebni avtomobili doprinesejo bistveno manj k uničevanju okolja kot pa npr. ladijski prevozi. In da kupujemo danes dizelske lokomotive... je meni znak, da je pri tem nekaj ljudi zelo dobro zaslužilo na račun okolja in tudi volilne baze. Žal politika še lep čas ne bo zmogla svojih za take stvari kaznovati.

V današnjih časih je težko prisiliti podjetja, da bodo ravnala proti svojim največjim koristim. Posledice socializma in planskega gospodarstva čutimo še danes. Kitajski sistem, ki je sicer učinkovit, pa se mi zdi sporen s stališča načina življenja. In selitev podjetja nekam v manj cenovno zahtevno okolje konec koncev prinese tudi bolj razpršen razvoj države. Seveda mora temu slediti infrastruktura. Vsekakor se mi zdi predvsem pri večjih podjetjih osnovni problem učinkovitost, potem pa je treba dobičkonosnost iskati z izkoiščanjem oligopolnega položaja.

Kot je že večkrat napisano tukaj, vsak začne pri sebi, da živi po svoji vesti in prepričanju. Ko bodo drugi videli, da nam je lepo, nam bodo vsaj nekateri sledili. Lažje nam bodo zaupali, če se vmes ne bomo šli svetih vojn in propagiranja teorij zarot o chemtrailih in kako neki zlobniki kontrolirajo vreme in nas zasipajo s točo in viharji, mi pa nazaj streljamo z orogonskimi topovi (to zadnje je samo primer). Na drugi strani je potrebno seveda znati prepoznati tudi plačano "stroko" - skratka pluti nekje vmes in se ne nagibati preveč niti v eno niti v drugo stran, da ne zajamemo vode po nepotrebnem.

In po sistemu If you do your best, God will do the rest (ekvivalent slovenskemu Pomagaj si in Bog ti bo pomagal) upajmo na "spas u poslednji čas".

Vidi kdo boljšo varianto?

Sem zapisala, da bom povedala svoja razmišljanja. Bom kar danes začela, čeprav imam veliko za povedat in vse v "enem kosu ne bo šlo.

Ampak danes je pravi dan . Je namreč dan svetovnega ekološkeg dolga (ves svet je do danes porabil vse naravne vire, ki se v enem letu lahko obnovijo. Od zdj naprej "zajedamo" prihodnost). Slovenija je to točko dosegla 18.aprila. Če to vsaj priblićno drži, je je edina rešitev problemov ta, da (v Sloveniji) zmajšamo porabo energije/surovin za trikrat (da bi vire, ki so nam na razpolago porabili do konca leta in ne že aprila)

Kaj to pomeni in kako se tega lotiti? To pomeni, da bi moral vsak (eni več, drugi manj, ker pač ne živimo vsi enako potratno) korenito spremeniti način življenja. To pa je v današnjih razmerah težko uresničljivo.
Da bi na osebni ravni to lahko udejanili po kar najmanj boleči poti, bi bile potrebne sistemske rešitve na nivoju celotne družbe.

1.
S pravilno strategijo razpršenega razvoja države bi omogočili, da se ljudem ne bi bilo treba toliko prevažati iz dneva v dan, da bi zadovoljili svoje osnovne življenjske potrebe (delo, preskrba z dobrinami, opravljanje raznih administrativnih storitev, preživljanje prostega časa, itd.)
Na nivoju javne infrastrukture to pomeni, da bi morali ohranjati in krepiti dostopnsot do javnih storitev po vse državi.
S tega vidika je popolnoma nedopustno, da se zaradi "racionalizacije poslovanja" zapirajo banke, pošte, trgovine, zdravstveni domovi, šole, vrtci, itd. Ali, da podjetja zaradi zmanjševanja stroškov selijo del svoje dejavnosti v drug kraj in potem od zaposlenih pričakujejo, da se bodo na delo vozili na novo lokacijo....

Zdaj bodo podjetja ocenjevali (banke pri odobritvi kreditov, če se ne motim) tudi z vidika njihove "zelenosti". Prepričana sem, da na "zelenost" podjetja zelo vpliva tudi podatek, koliko zaposlenih se dnevno vozi v podjetje iz bolj odaljenih krajev. Kaj pomeni bolj oddaljen kraj, ne vem. Mogoče 10km(?)

Če se veliko ljudi vozi od daleč, to pomeni, da njegova umestitev, z vidika okolja, ni bila dobro premišjena ali, da pri kadrovanju niso, poleg zahtevanih znanj, upoštevali tudi bližino bivališča kandidata. Mislim, da je to pomemben podatek, ki ga bo potrebno upoštevati, čo bomo hoteli res kaj kvalitetnega spremeniti glede naše mobilnosti (jo zmanjšati).

Sliši se grozno, a roko na srce, kateremu vozaču je v užitek preživeti lep del dneva v vožnji na in z dela? Ali ne bi raje izbrali zaposlitve bliže domu, če bi imeli možnost. O ustvarjanju teh možnosti govorim. Ustvarijo se pa lahko samo s premišljenim načrtvovanjem na nivoju države, ki upošteva vse vidike in ne samo, kaj se splača in kaj prinaša večji zaslužek.

Če bomo dnevne migracije začeli reševati pri vzrokih zanje (namen je odpravljanje nepotrebnih poti), bomo potrebovali manj širitev cest (te ne rešujejo bistva problema), manj energije, manj surovin (manj prevoznih sredstev)

Tule zdajle pritisnem piko. Seveda nadaljujem..._________________naredimo svet lepši

Človek je v bistvu svoje narave "hrček". Na kup si spravi precej več kot rabi, načeloma brez prihranjenih dobrin niti ni sposoben preživeti. Kar lahko vsaka krava z bistveno manj možganov.
Že Ötzi je imel pri sebi kar nekaj dobrin tistega časa.

Itak, si ali nisi, spremenili te bodo težko in tudi sam lahko spremeniš le sebe, drugih ne, gotovo. O samoomejevanju pa dobršen del populacije stalno fantazira; hujšanje, prenehanje kajenja, neki 40-dnevni post od alkohola je popularen med moškimi ... Vse na horuk, večinoma kratkega veka. Konec je pogosto klavrn oz. ga sploh ni, samo fantazija se ponavlja. V te in podobne f. so ljudje od nekdaj padali in zdajšnji nismo nič bolj imuni nanje. Tudi mojstri prepričevanja so od nekdaj, ja, danes je vse več vsiljevanja, vseh sort marketinga, mehkega in agresivnega. In ni vedno lahko ostati svoj.

Ja, množice so v bistvu precej preprosta reč, vsaj tako jih vidim. Vedno pač po najlažji in najkrajši poti in če se najde magnet / spreten manipulator, po svetu nikoli ne hodi sam (sorry, Liverpool). Ljudje se bomo vedno težko soočali z resnico, ta čip nam manjka. Obrniti množico od privida k realni sliki je zato skoraj nemogoče. Kot praviš, niti strah ni porok, ker gre vse lahko v samo še eno brezno.

Bolj kot na tehnologijo in na pomoč znanosti "se zanašam" na politične norce. Včasih se mi zdi, da nam ne manjka več veliko do svetovnega blue screena. Kakšna je že perioda vojn? Samo da nam zna tokrat reset spodleteti, ker bi nam nekaj let vojne najbrž uničilo še tisto zemljino potrpežljivost, ki jo imamo. Že tako se čudim, da še ni kihnila in nas stresla s sebe.

Zase, seveda, iz svojih prepričanj in pač neke svoje morale se držimo načina, ki smo si ga izbrali, morda za lažjo vest, kakor že kdo to imenuje. In sama se prav gotovo ne grem valjenja skale v hrib, za nič. Raje sedem nanjo in se grem Svetlanino samost.