Napisal/-a irenakk » Če Dec 05, 2013 11:57 am
En malo daljši opis močerada (iz enega mojega članka):
V deževnih jesenskih dneh med sprehodom po gozdu pogosto naletimo na malega sprehajalca, ki kljub naši prisotnosti mirno in samozavestno koraka svojo pot. Njegov črni plašč z rumenimi lisami kar kliče po pozornosti in verjetno ga ni človeka, ki ga dandanes ne bi prepoznal. Navadni močerad (Salamandra salamandra) je verjetno najbolj prepoznavna dvoživka v vsej Evropi. Pa ga res dobro poznamo?
Zaradi nenavadne barve, strupenih izločkov, zmaju podobne oblike telesa in skrivnostnega življenja so mu v preteklosti pripisovali najrazličnejše lastnosti in sposobnosti. Že rimski pisec Plinij starejši je zapisal, da lahko močerad pobije tudi skupino ljudi hkrati. V angleščini navadnemu močeradu pravijo Fire Salamander, kar bi lahko prevedli kot ognjeni močerad. Verjeli so namreč, da je to žival, ki se rodi iz ognja. Zgodilo se je, da je ob pomladanskih požigih stelje v gozdu močerad zbežal iz gorečega skrivališča. Prizor so si neuki ljudje v času verovanja v zmaje in čarovnice enostavno razlagali kot dokaz za rojstvo iz ognja in rumene »ožgane« lise so navedeno le potrdile. O močeradu kroži veliko vraž, v resnici pa je to zelo nežna in ranljiva žival.
Iz svojega zatočišča, ki ga ima v votlem propadajočem deblu, skalni razpoki ali kupu listja, se običajno odpravi le ponoči, ko je zračna vlaga dovolj visoka. Nežna in tanka koža, ki mu služi kot pomožni dihalni organ, bi se na suhem zraku posušila in poškodovala. Podnevi ga lahko srečamo le po obilnem deževju, ko se z značilnimi počasnimi koraki odpravi na obhod, a se vselej še pred sončno pripeko vrne v svoje zatočišče.
Močerad, tako počasen kot je, na svojih lovskih pohodih lovi le počasne živali. Ni izbirčen in se loti vsega, kar mu prekriža pot. Najpogosteje so to razne male talne živali: stonoge, pajkovci, polži, deževniki, pa tudi ličinke metuljev in muh. Skupaj s plenom marsikdaj zaužije tudi rastline, a se z njimi ne hrani namerno, saj vidi le plen, ki se premika.
Svatovanje močeradov poteka v poletnih nočeh v zavetju gozda. V tem obdobju se običajno samotarske živali srečajo z vrstniki in med samci lahko pride do merjenja moči. Nepoznavalec bi si tak prizor razlagal kot prijateljsko objemanje v počasnem posnetku. Zanimiv pa je tudi ples samčka in samičke. Med vasovanjem samček odloži na tla zavojček s spolnimi celicami in v svatovskem objemu popelje samičko prek njega. Do oploditev jajčec pride v telesu samičke in v jajčecih se zavarovane pred okoljem začno razvijati ličinke. Po šestih mesecih samica v tolmune izvirnih delov gozdnih potokov izleže tudi do 60 dobra dva centimetra velikih ličink. Ob izleganju imajo ličinke že razvite vse štiri noge in rep, za glavo pa par peresastih škrg. V trenutku postanejo gospodarice tolmuna in glavne plenilke drobnih vodnih živali, kot so na primer ličinke vodnih žuželk in rakci postranice. V odraslo žival se preobrazijo po 2 do 4 mesecih, včasih pa prezimijo in se preobrazijo šele naslednjo pomlad. Mladi močeradki zlezejo iz vode, si poiščejo prvo zavetje in nadaljujejo svojo življenjsko pot kot kopenske živali. V naravi lahko dočakajo več kot 20 let, v ujetništvu pa tudi tridesetletne živali niso izjema. Spolno dozorijo šele po sedmih letih in takrat lahko nadaljujejo svoj rod.
Močerad ima v koži strupne žleze, ki so razporejene v okolici glave in v več linijah po telesu do repa. Izločajo pekoč in dražeč izloček, ki ščiti njihovo kožo pred bakterijskimi in glivnimi okužbami, katerim so močeradi v vlažnem okolju vedno izpostavljeni. Srečanje s strupom pa je tudi odlična šola za tiste radovedneže, ki opozorilnega rumeno-črnega znaka ne upoštevajo. Za večje živali močeradov strup ni usoden, si pa morebitni plenilci, kot so ptice, srečanje gotovo zapomnijo in napake ne ponovijo. Naši koži se stik z močeradom ne pozna, paziti pa moramo, da si pekočega izločka njegovih strupnih žlez ne zanesemo v usta ali oči.
Tako kot vse dvoživke v Sloveniji je tudi navadni močerad zavarovana vrsta. Ogroža ga predvsem uničevanje njegovega življenjskega prostora in izginjanje primernih mest za odlaganje ličink. Veliko odraslih spolno zrelih osebkov in »nosečih« samic, ki so ključni za obstanek populacije, konča pod avtomobilskimi kolesi. Če ste se kaj sprehajali pod Markom v Šempetru pri Novi Gorci, ste mogoče opazili prve prometne znake pri nas, ki opozarjajo voznike na močerade na cesti. Ukrep, ki bi ga veljalo posnemati še kje.
Ste vedeli, da ima vsak močerad enkraten vzorec rumenih lis? Mogoče več let zapored srečujete na sprehodu isto žival? Fotografirajte močerade v okolici vašega doma in spremljajte njihove »premike« skozi daljše časovno obdobje. V Avstriji so raziskovalci razvili zelo domiseln in preprost način zbiranja podatkov o razširjenosti navadnega in planinskega močerada. Na spletni povezavi www.alpensalamander.eu je objavljen zemljevid, kjer lahko vsak na zelo preprost način vpiše svojo najdbo močerada.
En malo daljši opis močerada (iz enega mojega članka):
V deževnih jesenskih dneh med sprehodom po gozdu pogosto naletimo na malega sprehajalca, ki kljub naši prisotnosti mirno in samozavestno koraka svojo pot. Njegov črni plašč z rumenimi lisami kar kliče po pozornosti in verjetno ga ni človeka, ki ga dandanes ne bi prepoznal. Navadni močerad (Salamandra salamandra) je verjetno najbolj prepoznavna dvoživka v vsej Evropi. Pa ga res dobro poznamo?
Zaradi nenavadne barve, strupenih izločkov, zmaju podobne oblike telesa in skrivnostnega življenja so mu v preteklosti pripisovali najrazličnejše lastnosti in sposobnosti. Že rimski pisec Plinij starejši je zapisal, da lahko močerad pobije tudi skupino ljudi hkrati. V angleščini navadnemu močeradu pravijo Fire Salamander, kar bi lahko prevedli kot ognjeni močerad. Verjeli so namreč, da je to žival, ki se rodi iz ognja. Zgodilo se je, da je ob pomladanskih požigih stelje v gozdu močerad zbežal iz gorečega skrivališča. Prizor so si neuki ljudje v času verovanja v zmaje in čarovnice enostavno razlagali kot dokaz za rojstvo iz ognja in rumene »ožgane« lise so navedeno le potrdile. O močeradu kroži veliko vraž, v resnici pa je to zelo nežna in ranljiva žival.
Iz svojega zatočišča, ki ga ima v votlem propadajočem deblu, skalni razpoki ali kupu listja, se običajno odpravi le ponoči, ko je zračna vlaga dovolj visoka. Nežna in tanka koža, ki mu služi kot pomožni dihalni organ, bi se na suhem zraku posušila in poškodovala. Podnevi ga lahko srečamo le po obilnem deževju, ko se z značilnimi počasnimi koraki odpravi na obhod, a se vselej še pred sončno pripeko vrne v svoje zatočišče.
Močerad, tako počasen kot je, na svojih lovskih pohodih lovi le počasne živali. Ni izbirčen in se loti vsega, kar mu prekriža pot. Najpogosteje so to razne male talne živali: stonoge, pajkovci, polži, deževniki, pa tudi ličinke metuljev in muh. Skupaj s plenom marsikdaj zaužije tudi rastline, a se z njimi ne hrani namerno, saj vidi le plen, ki se premika.
Svatovanje močeradov poteka v poletnih nočeh v zavetju gozda. V tem obdobju se običajno samotarske živali srečajo z vrstniki in med samci lahko pride do merjenja moči. Nepoznavalec bi si tak prizor razlagal kot prijateljsko objemanje v počasnem posnetku. Zanimiv pa je tudi ples samčka in samičke. Med vasovanjem samček odloži na tla zavojček s spolnimi celicami in v svatovskem objemu popelje samičko prek njega. Do oploditev jajčec pride v telesu samičke in v jajčecih se zavarovane pred okoljem začno razvijati ličinke. Po šestih mesecih samica v tolmune izvirnih delov gozdnih potokov izleže tudi do 60 dobra dva centimetra velikih ličink. Ob izleganju imajo ličinke že razvite vse štiri noge in rep, za glavo pa par peresastih škrg. V trenutku postanejo gospodarice tolmuna in glavne plenilke drobnih vodnih živali, kot so na primer ličinke vodnih žuželk in rakci postranice. V odraslo žival se preobrazijo po 2 do 4 mesecih, včasih pa prezimijo in se preobrazijo šele naslednjo pomlad. Mladi močeradki zlezejo iz vode, si poiščejo prvo zavetje in nadaljujejo svojo življenjsko pot kot kopenske živali. V naravi lahko dočakajo več kot 20 let, v ujetništvu pa tudi tridesetletne živali niso izjema. Spolno dozorijo šele po sedmih letih in takrat lahko nadaljujejo svoj rod.
Močerad ima v koži strupne žleze, ki so razporejene v okolici glave in v več linijah po telesu do repa. Izločajo pekoč in dražeč izloček, ki ščiti njihovo kožo pred bakterijskimi in glivnimi okužbami, katerim so močeradi v vlažnem okolju vedno izpostavljeni. Srečanje s strupom pa je tudi odlična šola za tiste radovedneže, ki opozorilnega rumeno-črnega znaka ne upoštevajo. Za večje živali močeradov strup ni usoden, si pa morebitni plenilci, kot so ptice, srečanje gotovo zapomnijo in napake ne ponovijo. Naši koži se stik z močeradom ne pozna, paziti pa moramo, da si pekočega izločka njegovih strupnih žlez ne zanesemo v usta ali oči.
Tako kot vse dvoživke v Sloveniji je tudi navadni močerad zavarovana vrsta. Ogroža ga predvsem uničevanje njegovega življenjskega prostora in izginjanje primernih mest za odlaganje ličink. Veliko odraslih spolno zrelih osebkov in »nosečih« samic, ki so ključni za obstanek populacije, konča pod avtomobilskimi kolesi. Če ste se kaj sprehajali pod Markom v Šempetru pri Novi Gorci, ste mogoče opazili prve prometne znake pri nas, ki opozarjajo voznike na močerade na cesti. Ukrep, ki bi ga veljalo posnemati še kje.
Ste vedeli, da ima vsak močerad enkraten vzorec rumenih lis? Mogoče več let zapored srečujete na sprehodu isto žival? Fotografirajte močerade v okolici vašega doma in spremljajte njihove »premike« skozi daljše časovno obdobje. V Avstriji so raziskovalci razvili zelo domiseln in preprost način zbiranja podatkov o razširjenosti navadnega in planinskega močerada. Na spletni povezavi www.alpensalamander.eu je objavljen zemljevid, kjer lahko vsak na zelo preprost način vpiše svojo najdbo močerada.