Napisal/-a voda » Ne Nov 17, 2013 11:19 pm
heloha, se opravičujem a se mi ni izšlo prej, da se oglasim, predvsem, da se zberm in enostavno povem nekaj o kompoziciji fotografije. vse kaj bom naprej omenjala je zelo posplošeno a mogoče nama amaterjem, ki se želimo učiti dobro fotografirati pride prav.
torej vse vaše pripombe so bile zelo dobre in pravilne. seveda po moji presoji. ob tem je bilo opazno kako kdo gleda fotko in kako je kdo hitro zadovoljen s posnetkom in ob tem kako je kdo želel biti ustregljiv do fotografije oz. do fotografa. a če se želimo nečesa naučit ni šupkarjenja apak so potrebni ostri in trezni komentarji ki peljejo v pravo smer. torej v dobro fotografijo.
če s pogledom na fotografijo zaznaš tebi všečen subjekt (v našem primeru vrtnico) in ker ti je ta všeč nisi pozoren na druge pomankljivosti. tako si kar hitro zadovoljen, ker nič več od tega ne iščeš. enostavno ne zaznaš druge moteče elemente fotografije, pomankljivosti, nespretnosti fotografa itd. ker ti sam subjekt zadošča si zadovoljen a žal 'pri tem nisi sprožil vse svoje čute, da bi ob pogledu na njo v popolnosti užival enako kot pri katerikoli drugi naslikani umetniji. (enako je v življenju - opazovanju okolice, ljudi, živali, rastlin ...)
a hočemo samo zaznati subjekt na fotografiji? a hočemu ugajati fotografu? mislim da ne, če se želimo izraziti tudi mi z boljšimi posnetki naših vrtnic ali s čemerkoli drugem je pri fotografiranju potrebno sprožiti vse svoje čute ob pravem momentu, ob pravem kotu, času, svetlobi in ob pravem izrezu-kadru. vsemu skupaj bi rekla dobri kompoziciji fotografije.
da to dosežemo je prvi korak gledati natančno okoli sebe in opazovati subjekt katerega hočemo posneti. korak več je, in to so potem avtorske fotke, takoimenovane fotografije iz sebe navzven. to so edinstveni posnetki kateri okarakterizirajo ne samo fotko ampak tudi avtorja-osebo. to so edinstveni kadri, neponovljivi in zato tudi avtorski. da do tega pridemo je kar nekaj korakov in veliko vaje in seveda čut katerega žal vsi nimamo a z vajo se da marsikaj doseči.
profesionalci škljocajo za 1-2 dobri fotki neskončno posnetkov.
tega se mi amaterji, če ne bomo upoštevali naštete elemente in še pa še drugih lahko učimo celo življenje in bodo naše fotografije za pogledat sicer dobre a brez duše.
drugače je ko slikaš dokumentarno. ko dokumentiraš hipno nek dogodek, situacijo itd. takrat je važno ujeti prav tisti hip-neponovljiv-izrez kadra sploh ni pomemben (nesreča, padec, let ptice itd). profesionalec je že vajen s pogledom zapaziti kader, rekla bi celo predvideti situacijo, in je njegov posnetek skoraj vedno dober, kljub temu jih škljocne pa ne s digitalcem vsaj 20-30, da sta potem 1-2 sliki z njegovo presojo dobri. tudi izrez kadra je bojši kljub temu, da ne nastavlja fotoapart, kot mi amaterji počasi in s premislekom a velikokrat z nestrpnostjo.
„umetniške fotke“ –posnetki pri profesionalcih so naštudirani, in zato so njegovi kadri vrtnic boljši. njemu bi rekla nekako sami po sebi padejo v oko, v fotoaparat in pritisniti gumb ob dodatnem večkratnem škljocanju ob korekciji pozicije, svetlobe in marsičesa drugega pride čudovita avtorska fotka, katera nama tudi „govori“-priča svoju priču.
LASTNA SENCA –( večkrat opažena na naših fotografijah).
naše fotografije, tako na hitro brez potrpljenja posnete samo da so, so velikokrat posnete tudi z našo senco. ker nimamo ptrpljenja ali sploh ne opažamo, da na subjekt mečemo lastno senco. torej ne zaznamujemo okolico katero hočemo fotografirati ampak samo subjekt. senco zelo hitro ugotovimo, če ob gledanju kadra, čez želeni subjekt dvignemo in večkrat zamhnemo z roko ali se sami večkrat premaknemo. skratka sonce ne sme biti za nami. če je senca se prestavimo in tako rešimo eno majhno nevšečnost.
ZLATI REZ –
malo prej priloženi link vrtnic, notranjih angl. prostorov itd je izredno lep primer fotografa-umetnika kako je potrebno fotografirati in pri tem predvsem upoštevati zlati rez.
in kaj je to zlati rez?
teorija zlatega reza se je začela že v antiki. kasneje v renesansi je bil razcvet kadar so vsi umetniki, matematiki, fiziki in astrologi iskali popolnost v kompozicijah umetnij.
po stoletjih teorije velja, da je zlati rez najpopolnejši rez v naravi enako kot je popoln človeškemu očesu. torej harmoniji popolne preciznosti in kaotične nepopolnosti.
zato vse umetnije sveta slonijo na zlatem rezu enako kot je osupljivo da je prav njegova vloga v temeljnih razmerjih z naravo, pri rastlinah in živalih enako kot pri ljudeh.
torej zlati rez je kompozicijski zakon v katerem se manjši del naspram večjemu obnaša kot večji del naspram skupnemu.
obstaja tudi formula, a za nas bo zadoščalo, da je posnetek v zlatem rezu ko upoštevamo eno četrtino čez polovico kadra. tako nekako. natančno glej na spletu zlati rez, zlatni rez itd.
še tisoč in ene stvari so katere je dobro upoštevat, a kdaj drugič o tem. upam, da ne bom smetila če namesto vrtnic priložim nekaj drugih fotografij, saj bo slikovni del te teme zastal ker ni več rožic.
lpvoda
heloha, se opravičujem a se mi ni izšlo prej, da se oglasim, predvsem, da se zberm in enostavno povem nekaj o kompoziciji fotografije. vse kaj bom naprej omenjala je zelo posplošeno a mogoče nama amaterjem, ki se želimo učiti dobro fotografirati pride prav.
torej vse vaše pripombe so bile zelo dobre in pravilne. seveda po moji presoji. ob tem je bilo opazno kako kdo gleda fotko in kako je kdo hitro zadovoljen s posnetkom in ob tem kako je kdo želel biti ustregljiv do fotografije oz. do fotografa. a če se želimo nečesa naučit ni šupkarjenja apak so potrebni ostri in trezni komentarji ki peljejo v pravo smer. torej v dobro fotografijo.
če s pogledom na fotografijo zaznaš tebi všečen subjekt (v našem primeru vrtnico) in ker ti je ta všeč nisi pozoren na druge pomankljivosti. tako si kar hitro zadovoljen, ker nič več od tega ne iščeš. enostavno ne zaznaš druge moteče elemente fotografije, pomankljivosti, nespretnosti fotografa itd. ker ti sam subjekt zadošča si zadovoljen a žal 'pri tem nisi sprožil vse svoje čute, da bi ob pogledu na njo v popolnosti užival enako kot pri katerikoli drugi naslikani umetniji. (enako je v življenju - opazovanju okolice, ljudi, živali, rastlin ...)
a hočemo samo zaznati subjekt na fotografiji? a hočemu ugajati fotografu? mislim da ne, če se želimo izraziti tudi mi z boljšimi posnetki naših vrtnic ali s čemerkoli drugem je pri fotografiranju potrebno sprožiti vse svoje čute ob pravem momentu, ob pravem kotu, času, svetlobi in ob pravem izrezu-kadru. vsemu skupaj bi rekla dobri kompoziciji fotografije.
da to dosežemo je prvi korak gledati natančno okoli sebe in opazovati subjekt katerega hočemo posneti. korak več je, in to so potem avtorske fotke, takoimenovane fotografije iz sebe navzven. to so edinstveni posnetki kateri okarakterizirajo ne samo fotko ampak tudi avtorja-osebo. to so edinstveni kadri, neponovljivi in zato tudi avtorski. da do tega pridemo je kar nekaj korakov in veliko vaje in seveda čut katerega žal vsi nimamo a z vajo se da marsikaj doseči.
profesionalci škljocajo za 1-2 dobri fotki neskončno posnetkov.
tega se mi amaterji, če ne bomo upoštevali naštete elemente in še pa še drugih lahko učimo celo življenje in bodo naše fotografije za pogledat sicer dobre a brez duše.
drugače je ko slikaš dokumentarno. ko dokumentiraš hipno nek dogodek, situacijo itd. takrat je važno ujeti prav tisti hip-neponovljiv-izrez kadra sploh ni pomemben (nesreča, padec, let ptice itd). profesionalec je že vajen s pogledom zapaziti kader, rekla bi celo predvideti situacijo, in je njegov posnetek skoraj vedno dober, kljub temu jih škljocne pa ne s digitalcem vsaj 20-30, da sta potem 1-2 sliki z njegovo presojo dobri. tudi izrez kadra je bojši kljub temu, da ne nastavlja fotoapart, kot mi amaterji počasi in s premislekom a velikokrat z nestrpnostjo.
„umetniške fotke“ –posnetki pri profesionalcih so naštudirani, in zato so njegovi kadri vrtnic boljši. njemu bi rekla nekako sami po sebi padejo v oko, v fotoaparat in pritisniti gumb ob dodatnem večkratnem škljocanju ob korekciji pozicije, svetlobe in marsičesa drugega pride čudovita avtorska fotka, katera nama tudi „govori“-priča svoju priču.
LASTNA SENCA –( večkrat opažena na naših fotografijah).
naše fotografije, tako na hitro brez potrpljenja posnete samo da so, so velikokrat posnete tudi z našo senco. ker nimamo ptrpljenja ali sploh ne opažamo, da na subjekt mečemo lastno senco. torej ne zaznamujemo okolico katero hočemo fotografirati ampak samo subjekt. senco zelo hitro ugotovimo, če ob gledanju kadra, čez želeni subjekt dvignemo in večkrat zamhnemo z roko ali se sami večkrat premaknemo. skratka sonce ne sme biti za nami. če je senca se prestavimo in tako rešimo eno majhno nevšečnost.
ZLATI REZ –
malo prej priloženi link vrtnic, notranjih angl. prostorov itd je izredno lep primer fotografa-umetnika kako je potrebno fotografirati in pri tem predvsem upoštevati zlati rez.
in kaj je to zlati rez?
teorija zlatega reza se je začela že v antiki. kasneje v renesansi je bil razcvet kadar so vsi umetniki, matematiki, fiziki in astrologi iskali popolnost v kompozicijah umetnij.
po stoletjih teorije velja, da je zlati rez najpopolnejši rez v naravi enako kot je popoln človeškemu očesu. torej harmoniji popolne preciznosti in kaotične nepopolnosti.
zato vse umetnije sveta slonijo na zlatem rezu enako kot je osupljivo da je prav njegova vloga v temeljnih razmerjih z naravo, pri rastlinah in živalih enako kot pri ljudeh.
torej zlati rez je kompozicijski zakon v katerem se manjši del naspram večjemu obnaša kot večji del naspram skupnemu.
obstaja tudi formula, a za nas bo zadoščalo, da je posnetek v zlatem rezu ko upoštevamo eno četrtino čez polovico kadra. tako nekako. natančno glej na spletu zlati rez, zlatni rez itd.
še tisoč in ene stvari so katere je dobro upoštevat, a kdaj drugič o tem. upam, da ne bom smetila če namesto vrtnic priložim nekaj drugih fotografij, saj bo slikovni del te teme zastal ker ni več rožic.
lpvoda