Napisal/-a Garden-ja » To Dec 24, 2013 1:09 pm
Crepuscule, vzpenjalka, spada v razred noazet. Leta 1904 jo je svetu vrtnic dodal Francoz Dobreuil.
Njene končne dimenzije so nekje med 3 in 4 metri tako v višino kot v dolžino, lahko pa jo držimo tudi nižje. Gojimo jo lahko v pahljači, lahko jo napeljemo ob žico in na različne nosilce, primerna je tudi za ob steber vendar jo bomo v tem primeru morali precej krotiti. Lahko pa je steber neke vrste nosilec saj odrasla ni popolnoma samonosilna. Mlajša ali redno pomlajevana pa je lahko tudi višji rožni samostojni grm.
Njena rast je gosta, najlepša je in tudi najlepše cveti, če je skoraj ne obrezujemo oz. izrezujemo le suhe veje, tu in tam pa katero od starih v celoti.
Veje se gosto razprostirajo in izraščajo v vse smeri tako da z nadomestki nimamo težav. Mlade so bordo rdeče in precej gibke, starejše posivijo in otrdijo.
Listni peclji so vinsko rdeči in mladi zelo izstopajo, kar žarijo iz rastline.
Trnje je redko posejano, navzdol ukrivljeno, mlado je bordo rdeče, kasneje oleseni in posivi.
Listje je gladko in svetlozeleno, spada v tisto skupino, ki mu jaz rečem "radič" saj spominja na mlad tržaški radič, primo taglio. 
In kot vsako tako je občutljivo na belo plesen, ki se v deževni pomladi tu in tam pojavi na rastlini vendar je na srečo sploh ne moti saj se mirno razvija naprej.
Cvetovi so vrstnati, koliko vrst bo, je odvisno od sezone in rastnih pogojev. Lahko so komaj kaj več kot dvojni lahko pa polnjeni.
Cveti v šopkih.
Polodprt in odprt cvet sam po sebi ni nič posebnega, spominja na čajevke saj so cvetni lističi nafrfuljeni v vse smeri in se zavijajo pod čudnimi koti kar je posebej izrazito pri polodprtemu cvetu.
Ampak gremo po vrsti.
Ko se cvetni popki odpirajo, se odpirajo iz popolne spirale, že v popku kaže začilnosti, po katerih je dobila ime. Dno je rumeno, preliva se v breskovo in zaključi pri vrhu z oranžno barvo.
Ko se cvet odpira, sredica ostaja zaprta in izgleda kot kakšna hibridna čajevka, iz te stopnje pa se odpre v neurejen cvet čajevke.
S starostjo se odpre tako da v celoti pokaže prašnike in na koncu izgleda skoraj kot primula.
Čas od ene stopnje do druge je v vročem poletju zelo kratek, jeseni pa traja in traja, rastlina cveti mesece dolgo.
Kot vsaka resna noazeta je jeseni pogosto lepša kot spomladi. Posebej lepa in močno obarvana pa je v deževnem vremenu.
Barve so tiste, ki jo naredijo posebno.
Njeno ime Crepuscule namreč pomeni sončni zahod in ko gledaš to spreminjanje barv, si rečeš, da se drugače ne bi mogla imenovati. Vsako leto te preseneti z novimi, vsak letni čas so drugačne, cvet prehaja iz vseh možnih oranžnih in rumenih odtenkov v pastelne zabrisane tone, v vročini se cvetovi posvetlijo in so skorajda kremni.
Najdemo tudi breskove, lososove in roza odtenke.
Cvetenje je bogato, rastlina se popolnoma prekrije s cvetovi. Stojiš in gledaš z odprtimi usti.
Ko odcveti pa nas pozdravi z rumeno-rdečimi okroglimi šipki.
Vonj je prijeten, sladek, zaenkrat me še ne spominja na nič bo pa preverila in to čez kakih 15 minut.
Tule je moja v svojem prvem letu življenja, raste točno na vogalu:
Že isto leto je pokukala čez.
Ne vem, zakaj mi je nikoli ne uspe fotografirati tako, da ji slika ne bi delala krivice, verjetno zato, ker je ne uspem v celoti zajeti v objektiv.
Tukaj je nekaj letošnjih pomladnih fotografij, v resnici je veliko veliko lepša.
No, danes je božični večer in pri meni je še vedno v polnem cvetu. Jo grem fotografirat in si naredit šopek pa še vonj bom preverila._________________Imenuj mi vrtnico in povem ti zgodbo ...
Crepuscule, vzpenjalka, spada v razred noazet. Leta 1904 jo je svetu vrtnic dodal Francoz Dobreuil.
Njene končne dimenzije so nekje med 3 in 4 metri tako v višino kot v dolžino, lahko pa jo držimo tudi nižje. Gojimo jo lahko v pahljači, lahko jo napeljemo ob žico in na različne nosilce, primerna je tudi za ob steber vendar jo bomo v tem primeru morali precej krotiti. Lahko pa je steber neke vrste nosilec saj odrasla ni popolnoma samonosilna. Mlajša ali redno pomlajevana pa je lahko tudi višji rožni samostojni grm.
Njena rast je gosta, najlepša je in tudi najlepše cveti, če je skoraj ne obrezujemo oz. izrezujemo le suhe veje, tu in tam pa katero od starih v celoti.
Veje se gosto razprostirajo in izraščajo v vse smeri tako da z nadomestki nimamo težav. Mlade so bordo rdeče in precej gibke, starejše posivijo in otrdijo.
Listni peclji so vinsko rdeči in mladi zelo izstopajo, kar žarijo iz rastline.
Trnje je redko posejano, navzdol ukrivljeno, mlado je bordo rdeče, kasneje oleseni in posivi.
Listje je gladko in svetlozeleno, spada v tisto skupino, ki mu jaz rečem "radič" saj spominja na mlad tržaški radič, primo taglio.
In kot vsako tako je občutljivo na belo plesen, ki se v deževni pomladi tu in tam pojavi na rastlini vendar je na srečo sploh ne moti saj se mirno razvija naprej.
Cvetovi so vrstnati, koliko vrst bo, je odvisno od sezone in rastnih pogojev. Lahko so komaj kaj več kot dvojni lahko pa polnjeni.
Cveti v šopkih.
Polodprt in odprt cvet sam po sebi ni nič posebnega, spominja na čajevke saj so cvetni lističi nafrfuljeni v vse smeri in se zavijajo pod čudnimi koti kar je posebej izrazito pri polodprtemu cvetu.
Ampak gremo po vrsti.
Ko se cvetni popki odpirajo, se odpirajo iz popolne spirale, že v popku kaže začilnosti, po katerih je dobila ime. Dno je rumeno, preliva se v breskovo in zaključi pri vrhu z oranžno barvo.
Ko se cvet odpira, sredica ostaja zaprta in izgleda kot kakšna hibridna čajevka, iz te stopnje pa se odpre v neurejen cvet čajevke.
S starostjo se odpre tako da v celoti pokaže prašnike in na koncu izgleda skoraj kot primula.
Čas od ene stopnje do druge je v vročem poletju zelo kratek, jeseni pa traja in traja, rastlina cveti mesece dolgo.
Kot vsaka resna noazeta je jeseni pogosto lepša kot spomladi. Posebej lepa in močno obarvana pa je v deževnem vremenu.
Barve so tiste, ki jo naredijo posebno.
Njeno ime Crepuscule namreč pomeni sončni zahod in ko gledaš to spreminjanje barv, si rečeš, da se drugače ne bi mogla imenovati. Vsako leto te preseneti z novimi, vsak letni čas so drugačne, cvet prehaja iz vseh možnih oranžnih in rumenih odtenkov v pastelne zabrisane tone, v vročini se cvetovi posvetlijo in so skorajda kremni.
Najdemo tudi breskove, lososove in roza odtenke.
Cvetenje je bogato, rastlina se popolnoma prekrije s cvetovi. Stojiš in gledaš z odprtimi usti.
Ko odcveti pa nas pozdravi z rumeno-rdečimi okroglimi šipki.
Vonj je prijeten, sladek, zaenkrat me še ne spominja na nič bo pa preverila in to čez kakih 15 minut.
Tule je moja v svojem prvem letu življenja, raste točno na vogalu:
Že isto leto je pokukala čez.
Ne vem, zakaj mi je nikoli ne uspe fotografirati tako, da ji slika ne bi delala krivice, verjetno zato, ker je ne uspem v celoti zajeti v objektiv.
Tukaj je nekaj letošnjih pomladnih fotografij, v resnici je veliko veliko lepša.
No, danes je božični večer in pri meni je še vedno v polnem cvetu. Jo grem fotografirat in si naredit šopek pa še vonj bom preverila._________________Imenuj mi vrtnico in povem ti zgodbo ...