Napisal/-a juglans » To Apr 24, 2018 10:50 am
Kompostiranje sena je skoraj Sizifovo delo, je pa resnica, da se naredi lep = dober kompost.
Prva težava, ki sem jo imel je bilo navlaževanje. Prvo leto je kup v resnici ostal dobesedno suh, naslednje leto sem z vodo skoraj pretiraval, pa je kljub temu v notranjosti ostalo kar precej velikih mest, ki so bila suha.
Razmišljam, da bi se dela moral lotiti v zgodnje spomladanskem času, seno razgrniti po tleh in ga z vodo nekajkrat navlažiti (najbolje bi bil kakšen konkretnejši dež, ampak ....) nato pa material tudi takoj zložiti v kup. Delo v poletnem času pušča premalo časa, saj se material zelo hitro suši. (tu mislim na večje količine, ko ne moreš vsega izvesti v enem dnevu)
Druga težava je "senena" vlaknavost, ali kako bi to napisal, ki pride do izraza ob premetavanju v še nerazpadlem stanju. Na kratko je to kriza božja, sploh, če je seno iz "lepe" ali "velike" trave.
Absolutno je to trening za jekleno voljo, ... pa močne roke tudi.
Jaz na koncu stvari nisem več premetaval, ampak sem kup pustil kar pri miru eno leto. Boh pomagaj, nekaj "koristi" je izpuhtelo.
Celo sem teoretiziral, kako bi si nabavil nekakšno strojno mehanizacijo v olajšanje pri delu, ampak sem preveč dinamične življenske poti in je stvar trenutno zdrsnila nekam globoko na prioritetni lestvici.
Glede "vročine" pa. Kup sem prekril s črno folijo in ga na tleh tudi obtežil za čimmanjše zračenje.
Rezultat je bil zmerno kaljenje travniškega rastlinja na njivi.
Predstavljam si, da je vroče kompostiranje v večjih količinah težko izvesti v nekakšni poplni izvedbi in verjetno iz tu izvira tisto nepoškodovano seme, ki kali.
Na kratko bi izkušnjo in rezultat označil z grenko-sladko oceno.
Kompostiranje sena je skoraj Sizifovo delo, je pa resnica, da se naredi lep = dober kompost.
Prva težava, ki sem jo imel je bilo navlaževanje. Prvo leto je kup v resnici ostal dobesedno suh, naslednje leto sem z vodo skoraj pretiraval, pa je kljub temu v notranjosti ostalo kar precej velikih mest, ki so bila suha.
Razmišljam, da bi se dela moral lotiti v zgodnje spomladanskem času, seno razgrniti po tleh in ga z vodo nekajkrat navlažiti (najbolje bi bil kakšen konkretnejši dež, ampak ....) nato pa material tudi takoj zložiti v kup. Delo v poletnem času pušča premalo časa, saj se material zelo hitro suši. (tu mislim na večje količine, ko ne moreš vsega izvesti v enem dnevu)
Druga težava je "senena" vlaknavost, ali kako bi to napisal, ki pride do izraza ob premetavanju v še nerazpadlem stanju. Na kratko je to kriza božja, sploh, če je seno iz "lepe" ali "velike" trave.
Absolutno je to trening za jekleno voljo, ... pa močne roke tudi.
Jaz na koncu stvari nisem več premetaval, ampak sem kup pustil kar pri miru eno leto. Boh pomagaj, nekaj "koristi" je izpuhtelo.
Celo sem teoretiziral, kako bi si nabavil nekakšno strojno mehanizacijo v olajšanje pri delu, ampak sem preveč dinamične življenske poti in je stvar trenutno zdrsnila nekam globoko na prioritetni lestvici.
Glede "vročine" pa. Kup sem prekril s črno folijo in ga na tleh tudi obtežil za čimmanjše zračenje.
Rezultat je bil zmerno kaljenje travniškega rastlinja na njivi.
Predstavljam si, da je vroče kompostiranje v večjih količinah težko izvesti v nekakšni poplni izvedbi in verjetno iz tu izvira tisto nepoškodovano seme, ki kali.
Na kratko bi izkušnjo in rezultat označil z grenko-sladko oceno.