Ko smo se naselili na barju, sem kmalu začel razmišljati o toplotni črpalki. Sem mislil, da je to neizčrpen bazen vode
, precej idealistično, naivno in amatersko. Nakar sem poklical nekega velikega ljubljanskega takratnega strokovnjaka, ki mi je razložil žalostno dejstvo, da je barje skoraj nepropustna masa, voda pa zelo statična (to se mi je potrdilo pozneje, ko sem začel gojiti borovnice!). Gospod se je sicer na veliko ukvarjal s solarno tehniko in drugimi viri toplote, takrat še precej neznanimi pri nas. In sem se potolažil, da s toplotno črpalko ne bo nič. Šele čez leta sem videl, da gospod ni bil hudo velik strokovnjak, in praktik.
Ljubljansko barje je hudo zapleten vodni sistem, prav živi organizem; ki ga že stoletja krotijo, pa ga še niso ukrotili. Nasprotno, več škode kot koristi naredijo kvazi vodni strokovnjaki s svojimi posegi, ena od posledic so tudi poplave.
Da skratim, sestavni del barja so tudi razne vodonosne plasti, peski, gline in še kaj. Pri sosedu so zelo hitro našli tako vodno plast, na globini približno 30 m. Vode, ki baje hitro teče v smer proti ljubljanici in grubarjevemu kanalu, pa več kot dovolj za soseda!
Aladin, žal nisem strokovnjake, hidrotehnike, ki so dnevno izvajali meritve pri sosedu vprašal o varianti, da bi vrtino uporabljali tudi mi. Hja, kaj pa vem, recimo naj še kaj ostane za naše zanamce
. Tako tudi ne vem koliko je vse to stalo, vem pa, da je "taksa" za vodo, ki se po uporabi vrača nazaj (skozi drugo vrtino) zelo nizka, 20 € letno 
.Vrtanje na našem vrtu odpade - izjava vrtičkarja
._________________mfranc