Dobrodošli v novem domu Gartlc foruma. Stari gartlc.forum.si ni več vzdrževan, zato smo prenesli vsebino in omogočili nadaljevanje na novem naslovu novi.gartlc.si.
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Navadni močerad - Salamadra salamandra
-
crtj-admin
- Site Admin
- Prispevkov: 5392
- Pridružen: So Okt 26, 2024 7:06 pm
Navadni močerad - Salamadra salamandra
(Prenos iz arhiva)
se mi zdi, da sem jih kakih 35 let nazaj srečal vsaj 1-krat letno, sedaj pa mogoče enega na 10 let. Zato me je presenetilo, da sem ob zadnjem deževju srečal kar dva. Enemu se ni mudilo, drugi pa je zbežal pod kup vej.
Pred kratkim sem bral o močeradovem žganju, ki so ga pripravljali pripadniki stare slovenske (predkrščanske) vere: močerada so vrgli v žganje in ta je pri trudu, da bi splezal ven, izločal neko snov, ki je potem pri pivcih povzročala - ne vem kaj, neke "halucinacije".
____________________
Pred kratkim sem bral o močeradovem žganju, ki so ga pripravljali pripadniki stare slovenske (predkrščanske) vere: močerada so vrgli v žganje in ta je pri trudu, da bi splezal ven, izločal neko snov, ki je potem pri pivcih povzročala - ne vem kaj, neke "halucinacije".
____________________
En malo daljši opis močerada (iz enega mojega članka):
V deževnih jesenskih dneh med sprehodom po gozdu pogosto naletimo na malega sprehajalca, ki kljub naši prisotnosti mirno in samozavestno koraka svojo pot. Njegov črni plašč z rumenimi lisami kar kliče po pozornosti in verjetno ga ni človeka, ki ga dandanes ne bi prepoznal. Navadni močerad (Salamandra salamandra) je verjetno najbolj prepoznavna dvoživka v vsej Evropi. Pa ga res dobro poznamo?
Zaradi nenavadne barve, strupenih izločkov, zmaju podobne oblike telesa in skrivnostnega življenja so mu v preteklosti pripisovali najrazličnejše lastnosti in sposobnosti. Že rimski pisec Plinij starejši je zapisal, da lahko močerad pobije tudi skupino ljudi hkrati. V angleščini navadnemu močeradu pravijo Fire Salamander, kar bi lahko prevedli kot ognjeni močerad. Verjeli so namreč, da je to žival, ki se rodi iz ognja. Zgodilo se je, da je ob pomladanskih požigih stelje v gozdu močerad zbežal iz gorečega skrivališča. Prizor so si neuki ljudje v času verovanja v zmaje in čarovnice enostavno razlagali kot dokaz za rojstvo iz ognja in rumene »ožgane« lise so navedeno le potrdile. O močeradu kroži veliko vraž, v resnici pa je to zelo nežna in ranljiva žival.
Iz svojega zatočišča, ki ga ima v votlem propadajočem deblu, skalni razpoki ali kupu listja, se običajno odpravi le ponoči, ko je zračna vlaga dovolj visoka. Nežna in tanka koža, ki mu služi kot pomožni dihalni organ, bi se na suhem zraku posušila in poškodovala. Podnevi ga lahko srečamo le po obilnem deževju, ko se z značilnimi počasnimi koraki odpravi na obhod, a se vselej še pred sončno pripeko vrne v svoje zatočišče.
Močerad, tako počasen kot je, na svojih lovskih pohodih lovi le počasne živali. Ni izbirčen in se loti vsega, kar mu prekriža pot. Najpogosteje so to razne male talne živali: stonoge, pajkovci, polži, deževniki, pa tudi ličinke metuljev in muh. Skupaj s plenom marsikdaj zaužije tudi rastline, a se z njimi ne hrani namerno, saj vidi le plen, ki se premika.
Svatovanje močeradov poteka v poletnih nočeh v zavetju gozda. V tem obdobju se običajno samotarske živali srečajo z vrstniki in med samci lahko pride do merjenja moči. Nepoznavalec bi si tak prizor razlagal kot prijateljsko objemanje v počasnem posnetku. Zanimiv pa je tudi ples samčka in samičke. Med vasovanjem samček odloži na tla zavojček s spolnimi celicami in v svatovskem objemu popelje samičko prek njega. Do oploditev jajčec pride v telesu samičke in v jajčecih se zavarovane pred okoljem začno razvijati ličinke. Po šestih mesecih samica v tolmune izvirnih delov gozdnih potokov izleže tudi do 60 dobra dva centimetra velikih ličink. Ob izleganju imajo ličinke že razvite vse štiri noge in rep, za glavo pa par peresastih škrg. V trenutku postanejo gospodarice tolmuna in glavne plenilke drobnih vodnih živali, kot so na primer ličinke vodnih žuželk in rakci postranice. V odraslo žival se preobrazijo po 2 do 4 mesecih, včasih pa prezimijo in se preobrazijo šele naslednjo pomlad. Mladi močeradki zlezejo iz vode, si poiščejo prvo zavetje in nadaljujejo svojo življenjsko pot kot kopenske živali. V naravi lahko dočakajo več kot 20 let, v ujetništvu pa tudi tridesetletne živali niso izjema. Spolno dozorijo šele po sedmih letih in takrat lahko nadaljujejo svoj rod.
Močerad ima v koži strupne žleze, ki so razporejene v okolici glave in v več linijah po telesu do repa. Izločajo pekoč in dražeč izloček, ki ščiti njihovo kožo pred bakterijskimi in glivnimi okužbami, katerim so močeradi v vlažnem okolju vedno izpostavljeni. Srečanje s strupom pa je tudi odlična šola za tiste radovedneže, ki opozorilnega rumeno-črnega znaka ne upoštevajo. Za večje živali močeradov strup ni usoden, si pa morebitni plenilci, kot so ptice, srečanje gotovo zapomnijo in napake ne ponovijo. Naši koži se stik z močeradom ne pozna, paziti pa moramo, da si pekočega izločka njegovih strupnih žlez ne zanesemo v usta ali oči.
Tako kot vse dvoživke v Sloveniji je tudi navadni močerad zavarovana vrsta. Ogroža ga predvsem uničevanje njegovega življenjskega prostora in izginjanje primernih mest za odlaganje ličink. Veliko odraslih spolno zrelih osebkov in »nosečih« samic, ki so ključni za obstanek populacije, konča pod avtomobilskimi kolesi. Če ste se kaj sprehajali pod Markom v Šempetru pri Novi Gorci, ste mogoče opazili prve prometne znake pri nas, ki opozarjajo voznike na močerade na cesti. Ukrep, ki bi ga veljalo posnemati še kje.
Ste vedeli, da ima vsak močerad enkraten vzorec rumenih lis? Mogoče več let zapored srečujete na sprehodu isto žival? Fotografirajte močerade v okolici vašega doma in spremljajte njihove »premike« skozi daljše časovno obdobje. V Avstriji so raziskovalci razvili zelo domiseln in preprost način zbiranja podatkov o razširjenosti navadnega in planinskega močerada. Na spletni povezavi www.alpensalamander.eu je objavljen zemljevid, kjer lahko vsak na zelo preprost način vpiše svojo najdbo močerada.
V deževnih jesenskih dneh med sprehodom po gozdu pogosto naletimo na malega sprehajalca, ki kljub naši prisotnosti mirno in samozavestno koraka svojo pot. Njegov črni plašč z rumenimi lisami kar kliče po pozornosti in verjetno ga ni človeka, ki ga dandanes ne bi prepoznal. Navadni močerad (Salamandra salamandra) je verjetno najbolj prepoznavna dvoživka v vsej Evropi. Pa ga res dobro poznamo?
Zaradi nenavadne barve, strupenih izločkov, zmaju podobne oblike telesa in skrivnostnega življenja so mu v preteklosti pripisovali najrazličnejše lastnosti in sposobnosti. Že rimski pisec Plinij starejši je zapisal, da lahko močerad pobije tudi skupino ljudi hkrati. V angleščini navadnemu močeradu pravijo Fire Salamander, kar bi lahko prevedli kot ognjeni močerad. Verjeli so namreč, da je to žival, ki se rodi iz ognja. Zgodilo se je, da je ob pomladanskih požigih stelje v gozdu močerad zbežal iz gorečega skrivališča. Prizor so si neuki ljudje v času verovanja v zmaje in čarovnice enostavno razlagali kot dokaz za rojstvo iz ognja in rumene »ožgane« lise so navedeno le potrdile. O močeradu kroži veliko vraž, v resnici pa je to zelo nežna in ranljiva žival.
Iz svojega zatočišča, ki ga ima v votlem propadajočem deblu, skalni razpoki ali kupu listja, se običajno odpravi le ponoči, ko je zračna vlaga dovolj visoka. Nežna in tanka koža, ki mu služi kot pomožni dihalni organ, bi se na suhem zraku posušila in poškodovala. Podnevi ga lahko srečamo le po obilnem deževju, ko se z značilnimi počasnimi koraki odpravi na obhod, a se vselej še pred sončno pripeko vrne v svoje zatočišče.
Močerad, tako počasen kot je, na svojih lovskih pohodih lovi le počasne živali. Ni izbirčen in se loti vsega, kar mu prekriža pot. Najpogosteje so to razne male talne živali: stonoge, pajkovci, polži, deževniki, pa tudi ličinke metuljev in muh. Skupaj s plenom marsikdaj zaužije tudi rastline, a se z njimi ne hrani namerno, saj vidi le plen, ki se premika.
Svatovanje močeradov poteka v poletnih nočeh v zavetju gozda. V tem obdobju se običajno samotarske živali srečajo z vrstniki in med samci lahko pride do merjenja moči. Nepoznavalec bi si tak prizor razlagal kot prijateljsko objemanje v počasnem posnetku. Zanimiv pa je tudi ples samčka in samičke. Med vasovanjem samček odloži na tla zavojček s spolnimi celicami in v svatovskem objemu popelje samičko prek njega. Do oploditev jajčec pride v telesu samičke in v jajčecih se zavarovane pred okoljem začno razvijati ličinke. Po šestih mesecih samica v tolmune izvirnih delov gozdnih potokov izleže tudi do 60 dobra dva centimetra velikih ličink. Ob izleganju imajo ličinke že razvite vse štiri noge in rep, za glavo pa par peresastih škrg. V trenutku postanejo gospodarice tolmuna in glavne plenilke drobnih vodnih živali, kot so na primer ličinke vodnih žuželk in rakci postranice. V odraslo žival se preobrazijo po 2 do 4 mesecih, včasih pa prezimijo in se preobrazijo šele naslednjo pomlad. Mladi močeradki zlezejo iz vode, si poiščejo prvo zavetje in nadaljujejo svojo življenjsko pot kot kopenske živali. V naravi lahko dočakajo več kot 20 let, v ujetništvu pa tudi tridesetletne živali niso izjema. Spolno dozorijo šele po sedmih letih in takrat lahko nadaljujejo svoj rod.
Močerad ima v koži strupne žleze, ki so razporejene v okolici glave in v več linijah po telesu do repa. Izločajo pekoč in dražeč izloček, ki ščiti njihovo kožo pred bakterijskimi in glivnimi okužbami, katerim so močeradi v vlažnem okolju vedno izpostavljeni. Srečanje s strupom pa je tudi odlična šola za tiste radovedneže, ki opozorilnega rumeno-črnega znaka ne upoštevajo. Za večje živali močeradov strup ni usoden, si pa morebitni plenilci, kot so ptice, srečanje gotovo zapomnijo in napake ne ponovijo. Naši koži se stik z močeradom ne pozna, paziti pa moramo, da si pekočega izločka njegovih strupnih žlez ne zanesemo v usta ali oči.
Tako kot vse dvoživke v Sloveniji je tudi navadni močerad zavarovana vrsta. Ogroža ga predvsem uničevanje njegovega življenjskega prostora in izginjanje primernih mest za odlaganje ličink. Veliko odraslih spolno zrelih osebkov in »nosečih« samic, ki so ključni za obstanek populacije, konča pod avtomobilskimi kolesi. Če ste se kaj sprehajali pod Markom v Šempetru pri Novi Gorci, ste mogoče opazili prve prometne znake pri nas, ki opozarjajo voznike na močerade na cesti. Ukrep, ki bi ga veljalo posnemati še kje.
Ste vedeli, da ima vsak močerad enkraten vzorec rumenih lis? Mogoče več let zapored srečujete na sprehodu isto žival? Fotografirajte močerade v okolici vašega doma in spremljajte njihove »premike« skozi daljše časovno obdobje. V Avstriji so raziskovalci razvili zelo domiseln in preprost način zbiranja podatkov o razširjenosti navadnega in planinskega močerada. Na spletni povezavi www.alpensalamander.eu je objavljen zemljevid, kjer lahko vsak na zelo preprost način vpiše svojo najdbo močerada.
Jaz sem jih letos videl ogromno med gobarjenjem, seveda v vlažnih in deževnih dneh.
Pri nas je rek (in verjetno še kje drugje), da če gre močerad v hrib, bo dež, če pa iz hriba, pa lepo vreme. Koliko to drži, ne vem, verjetno toliko kot pri zgornjem reku od muhe
javr, tudi jaz sem prebiral take zgodbe podobne tvojim. Močerada (živega) so obesili pod pipico kjer iz kotla teče žganje, in s tem je izločal strup v žganje oz. močeradovec. Taki osebki so vsekakor zreli za obisk gorenjskih toplic ali vsaj posveta pri strokovnem osebju...