Voda
-
voda
- Prispevkov: 2615
- Pridružen: Če Jun 06, 2013 2:00 am
Metuljc, črnica rečejo tukaj najboljši zemlji, katera je pravzaprav temno rdeča. zanimivo, da so tudi tako imenovane kače.
in sedaj ena resnična štorija:
v soseščini, 2,5 od hiše je svoje bivanje uredil štirinožni osebek. njegova hiška nas ni motila saj je bivališče pritlično, nobenega razgrajanja čez noč tudi ko pride domov primahedra zelo tiho. včasih ima problem z vzponom čez zidek a mu v tretje uspe. ko se zavleče v hiško nežno zapre vhod z listjem. nekaj dni nazaj, po dveh nalivih sem bila zaskrbljena da mu verjetno streha pušča, a to je njegov problem ne moj, bi si naredil trdnejšo.
danes je prikolovratil pred osmo in odšel do konca zidu kjer je z lahkoto splezal, saj manka en kamen. odmarširal do svoje nastambe. pitje kave zjutraj opravljam 3m stran in s pogledom ga spremljam. a danes je bilo nekaj čudnega. trave in veje so se pred hiško čudno premikale. radovedno ne da bi ga motila sem šla pogledat. in kaj je to? on, sedaj že ona ježevka leži oz. dela tako: da malo da pa malo ne da seske trem bodečim kroglicam. čudovito, ljubeče videnje matere ob treh malčkov. čudno sem rekla, da jim sedaj za dneva razkazuje okolje.
hitro hodeč ob njej pridejo do najvišjega dela zidu. ušpičeni noski buljijo v prepad globok 64 cm. mati gleda in vsi ostali z noski navzdol. gledam tudi jaz. ne vem ali me grabi panika, da bodo popadali ali naj tečem po foto. kaj za vraga je tukaj naravno, da vsi buljimo v tla, kjer je položen trd istrski kamen. ah grem po foto, saj živalce se bodo obrnile in šle tja proti najnižjem delu zidu, saj je mati blizu. ko se vrnem ušpičeni noski še vedno gledajo dol v trd istrski kamen. in evotigana, naenkrat se en mali špičasti nosek odlepi od ploščadi in skupaj z telesom flikne na trd istrski kamen. mene groza, kaj je to samomorilska družina? ali kakšna posebej ježevsko športna tako neka metalna v prepad. v majhnih očeh matere vidim sporočilo, kdo je naslednji prosim?
kaj? pogledam naokoli. kako naj pomagam? materi se je zmešalo, hoče pomorit lastne otroke! ne, ne, ne dovolim kriči vse u meni. ne dovolm pomora pred mojimi vrati. obrnem se, hitro ispraznim delno napolnjeno vedro z vodo, pritečem tako zelo na rahlo, da se sama sebi zdim neopazna i zadnji him ujamem na pol padca, nekje na 30-tem centimetru naslednjega skakača. odložim ga na tla. oba padalca so rahlo zmedena in zelo močno pihata. eden se celo zateče, skrije bi temu rekla v širšo špranjo ob steno položenega kamna. ven mu gleda samo ritka. sedaj se popolnoma okurajžim v tej spasilački dejavnosti, da z očalno futrolico v vedro porinem tretjega malčka, ga odložim in pogledam materin vstrajni pogled in štetje do tri iz 64 cm visoke ploščadi. hja ena, dva, ena...kje je tretji so govorile njene majhne v istrski kamen uprte oči in dve igličaste pihajoče kepice.
dobro si rečem, mogoče to delajo mladi ježi vsak dan. mečejo se iz 64 cm visoke ploščadi. s futrolico porinem v vedro še majko in jo odložim. ona se je z vsem strinjala nič ni pihala, kot mladiči. spustila pa je en klic nekako kot žvižduk kakšne ptice in z nosom prišla do ritke tri stisnjene, zaglavljene v špranji. nekaj je zelo po tihem morala povedati, ker se je ritka tri naenkrat obrnila, ne vem kako je uspela v taki mičkeni špranjici in se je ven pokazal nosek številke tri.
odpravili so se v svet, tako brez pozdrava in brez zahvale. a tako je to v tem surovem svetu.
nadaljevanje sledi. dramatični trenutek šele prihaja, saj vsaka dobra zgodba ga mora imeti. lpvoda
in sedaj ena resnična štorija:
v soseščini, 2,5 od hiše je svoje bivanje uredil štirinožni osebek. njegova hiška nas ni motila saj je bivališče pritlično, nobenega razgrajanja čez noč tudi ko pride domov primahedra zelo tiho. včasih ima problem z vzponom čez zidek a mu v tretje uspe. ko se zavleče v hiško nežno zapre vhod z listjem. nekaj dni nazaj, po dveh nalivih sem bila zaskrbljena da mu verjetno streha pušča, a to je njegov problem ne moj, bi si naredil trdnejšo.
danes je prikolovratil pred osmo in odšel do konca zidu kjer je z lahkoto splezal, saj manka en kamen. odmarširal do svoje nastambe. pitje kave zjutraj opravljam 3m stran in s pogledom ga spremljam. a danes je bilo nekaj čudnega. trave in veje so se pred hiško čudno premikale. radovedno ne da bi ga motila sem šla pogledat. in kaj je to? on, sedaj že ona ježevka leži oz. dela tako: da malo da pa malo ne da seske trem bodečim kroglicam. čudovito, ljubeče videnje matere ob treh malčkov. čudno sem rekla, da jim sedaj za dneva razkazuje okolje.
hitro hodeč ob njej pridejo do najvišjega dela zidu. ušpičeni noski buljijo v prepad globok 64 cm. mati gleda in vsi ostali z noski navzdol. gledam tudi jaz. ne vem ali me grabi panika, da bodo popadali ali naj tečem po foto. kaj za vraga je tukaj naravno, da vsi buljimo v tla, kjer je položen trd istrski kamen. ah grem po foto, saj živalce se bodo obrnile in šle tja proti najnižjem delu zidu, saj je mati blizu. ko se vrnem ušpičeni noski še vedno gledajo dol v trd istrski kamen. in evotigana, naenkrat se en mali špičasti nosek odlepi od ploščadi in skupaj z telesom flikne na trd istrski kamen. mene groza, kaj je to samomorilska družina? ali kakšna posebej ježevsko športna tako neka metalna v prepad. v majhnih očeh matere vidim sporočilo, kdo je naslednji prosim?
kaj? pogledam naokoli. kako naj pomagam? materi se je zmešalo, hoče pomorit lastne otroke! ne, ne, ne dovolim kriči vse u meni. ne dovolm pomora pred mojimi vrati. obrnem se, hitro ispraznim delno napolnjeno vedro z vodo, pritečem tako zelo na rahlo, da se sama sebi zdim neopazna i zadnji him ujamem na pol padca, nekje na 30-tem centimetru naslednjega skakača. odložim ga na tla. oba padalca so rahlo zmedena in zelo močno pihata. eden se celo zateče, skrije bi temu rekla v širšo špranjo ob steno položenega kamna. ven mu gleda samo ritka. sedaj se popolnoma okurajžim v tej spasilački dejavnosti, da z očalno futrolico v vedro porinem tretjega malčka, ga odložim in pogledam materin vstrajni pogled in štetje do tri iz 64 cm visoke ploščadi. hja ena, dva, ena...kje je tretji so govorile njene majhne v istrski kamen uprte oči in dve igličaste pihajoče kepice.
dobro si rečem, mogoče to delajo mladi ježi vsak dan. mečejo se iz 64 cm visoke ploščadi. s futrolico porinem v vedro še majko in jo odložim. ona se je z vsem strinjala nič ni pihala, kot mladiči. spustila pa je en klic nekako kot žvižduk kakšne ptice in z nosom prišla do ritke tri stisnjene, zaglavljene v špranji. nekaj je zelo po tihem morala povedati, ker se je ritka tri naenkrat obrnila, ne vem kako je uspela v taki mičkeni špranjici in se je ven pokazal nosek številke tri.
odpravili so se v svet, tako brez pozdrava in brez zahvale. a tako je to v tem surovem svetu.
nadaljevanje sledi. dramatični trenutek šele prihaja, saj vsaka dobra zgodba ga mora imeti. lpvoda
-
voda
- Prispevkov: 2615
- Pridružen: Če Jun 06, 2013 2:00 am
tako kot sem rekla, brez zahvale ali vsaj pogleda so odkorakali v beli svet. seveda mi ni dalo miru in sem jih oddaljena nekaj metrov sledila.
mati se je stalno obračala, levo desno in verjetno štela, ena, dva tri, ena.... tri igličaste kepice so drobile okoli nje. vmes so dve zašle, mati je mrdala z nosom a te dve so kar šle po svoje. o groza. spet vedro in očalna futrolica, da sem ju prinesla k materi katera je verjetno od vsega že bila zmatrana, in več štela do tri.
njena pot je vodila cca 3oom stran čez napol porušeni suhozid, kjer raste izredno bodičasto grmovje. jeseni ga bom izkopala je pala odločitev, ko sem zagledala eno od treh igličastih kepic kako se je dobesedno zapletla, da ne rečem nekako zaglavila v srodno rastlino mislim na močne bodlje. mati je spet prišla do nje ji nekaj sporočila in odkorakala z ostalo dvojico. o jej ti ti mati. tako se ne dela. ajde, opet je delala očalna futrola in vedro. igličasti malček jih je hitro dohitel. odšli so po nepokošeni poti naprej. srečno pot sem jima telepatsko sporočila.
v kuhinji sem si pripravila novo kavo, poiskala neko revijo. padla je odločitev, uz ježev komentar seveda, kaj bova jedla in odšla sem na prejšnje mesto kjer zjutraj pred vrati dokončam drugo kofe.
od odhoda družinice je minilo približno 30 minut.
o groza. na nižji platformi zidu stojita mati in dva špičasta malčka. ona znova spusti tisti ptičji zov, kateri je tako kristalen in jasen da se odbija ob kamen in ob vsako travko. naenkrat mi se utrne misel izgubila je eno igličasto kepo. šla je 300 m nazaj do gnezda da preveri da ni slučajno tukaj. o groza o groza. ni ga bilo. znova so se vrgli vsi trije. tokrat iz nižje platforme a poleg tega sem jih bila že navajena. odkobacali so po isti poti kot pred tridesetimi minutami. po ustaljeni materini poti. spremljala sem jih, seveda od daleč, do čez suhozid in moj pogled je pospremil zadnjo igličasto ritko v upanju, da najdejo tisto ta tretjo.
imela sem slab okus v ustih. lpvoda
mati se je stalno obračala, levo desno in verjetno štela, ena, dva tri, ena.... tri igličaste kepice so drobile okoli nje. vmes so dve zašle, mati je mrdala z nosom a te dve so kar šle po svoje. o groza. spet vedro in očalna futrolica, da sem ju prinesla k materi katera je verjetno od vsega že bila zmatrana, in več štela do tri.
njena pot je vodila cca 3oom stran čez napol porušeni suhozid, kjer raste izredno bodičasto grmovje. jeseni ga bom izkopala je pala odločitev, ko sem zagledala eno od treh igličastih kepic kako se je dobesedno zapletla, da ne rečem nekako zaglavila v srodno rastlino mislim na močne bodlje. mati je spet prišla do nje ji nekaj sporočila in odkorakala z ostalo dvojico. o jej ti ti mati. tako se ne dela. ajde, opet je delala očalna futrola in vedro. igličasti malček jih je hitro dohitel. odšli so po nepokošeni poti naprej. srečno pot sem jima telepatsko sporočila.
v kuhinji sem si pripravila novo kavo, poiskala neko revijo. padla je odločitev, uz ježev komentar seveda, kaj bova jedla in odšla sem na prejšnje mesto kjer zjutraj pred vrati dokončam drugo kofe.
od odhoda družinice je minilo približno 30 minut.
o groza. na nižji platformi zidu stojita mati in dva špičasta malčka. ona znova spusti tisti ptičji zov, kateri je tako kristalen in jasen da se odbija ob kamen in ob vsako travko. naenkrat mi se utrne misel izgubila je eno igličasto kepo. šla je 300 m nazaj do gnezda da preveri da ni slučajno tukaj. o groza o groza. ni ga bilo. znova so se vrgli vsi trije. tokrat iz nižje platforme a poleg tega sem jih bila že navajena. odkobacali so po isti poti kot pred tridesetimi minutami. po ustaljeni materini poti. spremljala sem jih, seveda od daleč, do čez suhozid in moj pogled je pospremil zadnjo igličasto ritko v upanju, da najdejo tisto ta tretjo.
imela sem slab okus v ustih. lpvoda-
Lpmami
- Prispevkov: 8507
- Pridružen: Sr Jul 17, 2013 2:00 am
- Kraj: Povlje (pod Storžičem), 620 mnm
- Kontakt:
-
Sanjarka Ana
- Prispevkov: 1193
- Pridružen: Ne Jul 07, 2013 2:00 am
-
muha
- Site Admin
- Prispevkov: 17488
- Pridružen: Ne Okt 27, 2024 7:08 pm
- Kraj: Medvode okolica
-
voda
- Prispevkov: 2615
- Pridružen: Če Jun 06, 2013 2:00 am
hja, hudo resne in velikokrat okrutne so te živalske štorije, enako kot v človeških življenjih. muha ti ostani na tej strani še dolgo časa, saj tukaj veš kako je, tam na oni pa kdo ve kako je v resnici. lpvoda_________________Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se lačna, nasiti bližine, nekomu moraš, moraš,...(I. Minatti)