Melona, bi te počasi privajale na kačo. Isto kot je Mali princ udomačil lisico. Na koncu poletja bi vsi 4je sedeli ob kavici
Dobrodošli v novem domu Gartlc foruma. Stari gartlc.forum.si ni več vzdrževan, zato smo prenesli vsebino in omogočili nadaljevanje na novem naslovu novi.gartlc.si.
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Kuštra
Moderator: Melona
Ej a imaš še kakšno krpo šotora za eno noč zame? Kje imaš spravljeno vse to ženska? Vrt napolnjen do konca? Mogoče res, a ni majhen in je prelep. In rastejo ti z ljubeznijo. Te vijolične so fantazijske in ostale so si dale roke v prijateljstvu in složnosti. ČUDOVITO!
Pri meni je vse že v odcvitanju, zato se mi malo stoži po začetkih. Daj samo eno noč, tudi če dežuje ponoči, samo da drugi dan vidim vso to lepoto. Pa da spijeva kaviico. No saj vem da bo vitualna, a drugo leto pa res veš.
Nisem vedele kaj je smokulja in sem šla gledat. Daj Melona, malo večji slepec, saj nič noče. Bolj se ženska ustraši lepega, visokoraslega vrtnarja...
_________________Usmerimo se k soncu in sence bodo ostale za nami.
Pri meni je vse že v odcvitanju, zato se mi malo stoži po začetkih. Daj samo eno noč, tudi če dežuje ponoči, samo da drugi dan vidim vso to lepoto. Pa da spijeva kaviico. No saj vem da bo vitualna, a drugo leto pa res veš.
Nisem vedele kaj je smokulja in sem šla gledat. Daj Melona, malo večji slepec, saj nič noče. Bolj se ženska ustraši lepega, visokoraslega vrtnarja...
_________________Usmerimo se k soncu in sence bodo ostale za nami.
Vem, da je koristen, ampak...
Mamy, se za naslednjo kavo dobiva pri meni? Boš videla, kaj dela marketing 
.
Hej, Poezija, si nora, kako bom naprej sama z žlahtnjenjem, če te ponoči v šotoru požre smokulja! Midve prenočiva na zgornji terasi in bova gledali dol na nočno dogajanje v kampu. In poslušali mljaskanje in lomljenje kosti ... Če drugo leto, pa drugo leto, do tedaj še zraste malo, bo zabava še večja! Aja, estetofobije pa nimam, tako da srečanja z lepimi in visokoraslimi z lahkoto prenesem, kvečjemu utrip malo zaniha. Pa kaj govorim, najlepšega imam itak doma.
Ja, vrt je bil do konca napolnjen do danes zjutraj. Zdaj ni več. Mož je izkopal za tri samokolnice šavja. Med njim tudi Rogerja Lambelina in Gabriella Noyella
. Samo nekaj vejic sem odstrigla, srce se mi trga, najbrž jih bom potaknila.
Plamenka, vedno prav ti! Kako točno poznam ta občutek! Vedno enako; doma tam na južni strani, jeseni med gobarjenjem, poleti med borovnicami, tudi na manj urejenih plažah, med ribarjenjem po rečnih obrežjih; kolikor že nas je skupaj, vedno jo vidim prav jaz! Moj pravi, da zato, ker predvsem njih iščem, šele nato počnem tisto, zaradi česar prideva. No, pa on ima itak večkrat kakšno neumestno .
.Hej, Poezija, si nora, kako bom naprej sama z žlahtnjenjem, če te ponoči v šotoru požre smokulja! Midve prenočiva na zgornji terasi in bova gledali dol na nočno dogajanje v kampu. In poslušali mljaskanje in lomljenje kosti ... Če drugo leto, pa drugo leto, do tedaj še zraste malo, bo zabava še večja! Aja, estetofobije pa nimam, tako da srečanja z lepimi in visokoraslimi z lahkoto prenesem, kvečjemu utrip malo zaniha. Pa kaj govorim, najlepšega imam itak doma.
Ja, vrt je bil do konca napolnjen do danes zjutraj. Zdaj ni več. Mož je izkopal za tri samokolnice šavja. Med njim tudi Rogerja Lambelina in Gabriella Noyella
. Samo nekaj vejic sem odstrigla, srce se mi trga, najbrž jih bom potaknila.Plamenka, vedno prav ti! Kako točno poznam ta občutek! Vedno enako; doma tam na južni strani, jeseni med gobarjenjem, poleti med borovnicami, tudi na manj urejenih plažah, med ribarjenjem po rečnih obrežjih; kolikor že nas je skupaj, vedno jo vidim prav jaz! Moj pravi, da zato, ker predvsem njih iščem, šele nato počnem tisto, zaradi česar prideva. No, pa on ima itak večkrat kakšno neumestno
.Hmm, Melona, pri nas se modrasi pojavijo prav pri hiši... Zato imam mačke pri hiši-oz. mi je najboljša mišjelovka pred dvema tednoma poginila (je bila v visokih mačjih letih) in sedaj razmišljam, da bi poiskala novo samičko. Dva mačkona samo poležavata na havbi avtomobila. Oprosti ker smetim...
Drugače pa, kar vidim na naši rožnikih, ti tebi vijolično obarvane vrtnice od vseh članic foruma, daleč najlepše uspevajo. Res lepe. Moje vijolične so vse rjaste, izjema Souvenir d dr. Jamain. Lepe
Drugače pa, kar vidim na naši rožnikih, ti tebi vijolično obarvane vrtnice od vseh članic foruma, daleč najlepše uspevajo. Res lepe. Moje vijolične so vse rjaste, izjema Souvenir d dr. Jamain. Lepe
Hvala, Sončna, nabavim tigre !
Danes predstavljam vrtnico, ki me je obnorela lani, popolnoma. Hibridna wichurana je ponavljavo! cvetoča lepotica, ki lahko svoje veje stegne šest metrov daleč, kot rambler torej. Cvet ni posebno velik, vendar je zelo polnjen. Špičke venčnih listov svojstveno bodejo iz okrogle cvetne bučke, da izgleda skuštran, zmršen. Diši močno, sveže, sadno. Vrtnica človeka osvoji na prvi pogled ali pa nikoli. Ima veliko občudovalcev, pa tudi veliko takih, ki samo zamahnejo z roko.
Ker je v Evropi ne prodajajo, je ni bilo lahko dobiti. Iskala sem jo preko članov na HMF in skoraj obupala, ko mi je tudi njen žlahtnitelj Paul Barden zatrdil, da je v Evropi ne bom našla. OK, on me je dotolkel še s tem, da se ne ukvarja več z žlahtnjenjem, ampak z umetniško fotografijo. Kakor ga je svet vrtnic omamljal in osrečeval v nekem obdobju, ga je v drugem razočaral in mu naklonil nekaj grenkih izkušenj.
Še dobro, da ljubezen do vrtnic druži ljubitelje z enako strastjo po vsem svetu. Tudi na drugem koncu sveta sem našla dušo, ki je razumela mojo silno željo in naredila, kar ji sploh ne bi bilo treba. Večno ji bom hvaležna! Na koncu sem jo junija 2015 vendarle dobila iz Amerike tako, kot je ne bi smela.
Prispela je z zemljo vred v majhnem lončku, sicer trdno zapakirana, ampak kljub pošiljateljičinemu trudu je bila glavna vejica zlomljena. Kar na jok mi je šlo, pa ne zaradi sicer kar visokih stroškov, ampak sem imela malo upanja, da bo preživela.
Do jeseni sem jo crkljala na oknu zaprte terase in se je okrepila. Potem sem jo presadila ven in že vnaprej vedela, da bom vso zimo dežurala, kako ji gre. Visoko sem jo obsula s prstjo in jo zastrla s slamo. Okrog tega sem še zapičila palice in jo ogrnila s kopreno. Vseeno nisem bila mirna do letošnje pomladi, ko sem končno le verjela, da je vse v redu. In zdaj ... zdaj sem vesela, da sem se potrudila zanjo in da je z mano.
Razen ene so vse veje nekje na višini dobrega pol metra. Tista ena je daljša od metra.
Je še majhna, seveda. Ampak, drage moje, naslednje leto ...
!Danes predstavljam vrtnico, ki me je obnorela lani, popolnoma. Hibridna wichurana je ponavljavo! cvetoča lepotica, ki lahko svoje veje stegne šest metrov daleč, kot rambler torej. Cvet ni posebno velik, vendar je zelo polnjen. Špičke venčnih listov svojstveno bodejo iz okrogle cvetne bučke, da izgleda skuštran, zmršen. Diši močno, sveže, sadno. Vrtnica človeka osvoji na prvi pogled ali pa nikoli. Ima veliko občudovalcev, pa tudi veliko takih, ki samo zamahnejo z roko.
Ker je v Evropi ne prodajajo, je ni bilo lahko dobiti. Iskala sem jo preko članov na HMF in skoraj obupala, ko mi je tudi njen žlahtnitelj Paul Barden zatrdil, da je v Evropi ne bom našla. OK, on me je dotolkel še s tem, da se ne ukvarja več z žlahtnjenjem, ampak z umetniško fotografijo. Kakor ga je svet vrtnic omamljal in osrečeval v nekem obdobju, ga je v drugem razočaral in mu naklonil nekaj grenkih izkušenj.
Še dobro, da ljubezen do vrtnic druži ljubitelje z enako strastjo po vsem svetu. Tudi na drugem koncu sveta sem našla dušo, ki je razumela mojo silno željo in naredila, kar ji sploh ne bi bilo treba. Večno ji bom hvaležna! Na koncu sem jo junija 2015 vendarle dobila iz Amerike tako, kot je ne bi smela.
Prispela je z zemljo vred v majhnem lončku, sicer trdno zapakirana, ampak kljub pošiljateljičinemu trudu je bila glavna vejica zlomljena. Kar na jok mi je šlo, pa ne zaradi sicer kar visokih stroškov, ampak sem imela malo upanja, da bo preživela.
Do jeseni sem jo crkljala na oknu zaprte terase in se je okrepila. Potem sem jo presadila ven in že vnaprej vedela, da bom vso zimo dežurala, kako ji gre. Visoko sem jo obsula s prstjo in jo zastrla s slamo. Okrog tega sem še zapičila palice in jo ogrnila s kopreno. Vseeno nisem bila mirna do letošnje pomladi, ko sem končno le verjela, da je vse v redu. In zdaj ... zdaj sem vesela, da sem se potrudila zanjo in da je z mano.
Razen ene so vse veje nekje na višini dobrega pol metra. Tista ena je daljša od metra.
Je še majhna, seveda. Ampak, drage moje, naslednje leto ...