Meni je tudi všeč.
Predvidevam, da spodnji del tudi spomladi ostaja gol._________________Imenuj mi vrtnico in povem ti zgodbo ...
Dobrodošli v novem domu Gartlc foruma. Stari gartlc.forum.si ni več vzdrževan, zato smo prenesli vsebino in omogočili nadaljevanje na novem naslovu novi.gartlc.si.
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Živa meja
Živa meja je bukova,se lepo vidi suho listje, pa tudi debla so gladkega lubja, gaber nima takega. In vidijo se sveže porezane veje, meja je vzdrževana. Bi se pa stinjala, da ob križanju veje niso bile poškodovane, to bi preveč povećčalo verjetnost okužbe in bolezni. Mlade veje so se zrasle, res je to precej pogosto tudi v naravi.
Hiša je vsaj občasno obljudena, saj je okoli vse iurejeno,če ni naseljena stalno, je pa vsaj kot vikend.
Vsekakor je tako lepa, da bi jo takoj posvojila, hišo, no, če že, tudi mejo z njo.
Hiša je vsaj občasno obljudena, saj je okoli vse iurejeno,če ni naseljena stalno, je pa vsaj kot vikend.
Vsekakor je tako lepa, da bi jo takoj posvojila, hišo, no, če že, tudi mejo z njo.
Furman, meni se je v živi meji med beli gaber zasejala tudi bukev. Brez težav jo krotim na enak način in enako uspešno. Eden od sovaščanov ima del žive meje iz samih bukev in mu jo z običajno rezjo ravno tako uspeva držati na primerni višini in obliki. Le spodnji del je malo bolj gol, kot pri gabrovi.
Nisem sigurna, ali se obe vrsti gabra obnašata enako. Za žive meje ponavadi uporabljajo belega (navadni gaber - Carpinus betulus)), ki je po mojih izkušnjah bolj žilav in veje bolj elastične. Razlike pri mladih še nisem uspela ugotoviti, pri starih se pa vidi na deblu. Beli gaber ima lubje zelo podobno bukvinemu, črni (Ostrya carpinifolia) pa hrapavo razbrazdanega. Kako se obnaša kraški gaber (Carpinus orientalis) ne vem.
Še nekaj o gabru
PS: Zanimivost iz iskanja fotografij po internetu:
-za navadni (beli) gaber večino fotografij pokaže žive meje in druge oblikovalske ideje
- pri črnem gabru so v glavnem drevesa
- pri kraškem pa en cel kup bonsajev.
Iz tega lahko dobro posnamemo namembnost in uporabnost posamezne vrste.
Nisem sigurna, ali se obe vrsti gabra obnašata enako. Za žive meje ponavadi uporabljajo belega (navadni gaber - Carpinus betulus)), ki je po mojih izkušnjah bolj žilav in veje bolj elastične. Razlike pri mladih še nisem uspela ugotoviti, pri starih se pa vidi na deblu. Beli gaber ima lubje zelo podobno bukvinemu, črni (Ostrya carpinifolia) pa hrapavo razbrazdanega. Kako se obnaša kraški gaber (Carpinus orientalis) ne vem.
Še nekaj o gabru
PS: Zanimivost iz iskanja fotografij po internetu:
-za navadni (beli) gaber večino fotografij pokaže žive meje in druge oblikovalske ideje
- pri črnem gabru so v glavnem drevesa
- pri kraškem pa en cel kup bonsajev.
Iz tega lahko dobro posnamemo namembnost in uporabnost posamezne vrste.
Za identifikacijo zgornje žive meje lahko podam zgolj mnenje v katerem se tudi sam bolj nagibam k bukvi. Edini znak, katerega lahko razberem iz slike je temnejša barva suhega listja na rastlini. Verjetno precej subjektivna ocena, pa kljub vsemu.
Imam posajeno gabrovo živo mejo, staro približno 20 let. Tudi gaber čez zimo ohrani suho listje na vejah in, če se ne motim je ravno gaber znan po tej lastnosti, vsekakor pa je listje precej svetlejše barve. Bi rekel, da kar pergamentno rjave barve. Brsti so pri gabru krajši in manj naostreni, bukovi pa so zelo očitni in izstopajoči.
Gabrova meja lepše zapolnjuje spodnji del, s časom pa (več razlogov) ozelenelost v spodnji četrtini peša. V takešnem primeru mejo občutneje porežem-znižam. To opravim kar z motorno žago (glavno debelce), stranske veje pa z ročnimi škarjami v kolikor jih ne "prebavijo" motorne škarje za živo mejo. Recimo da jo znižam na 150 cm. Vedno je zelo lepo ozelenela, tudi pri tleh. Načeloma jo gojim do višine 170 cm +/-, ki se z leti malce viša. Vsakokratno rez težko opraviš povsem na enakem mestu, vedno kakšen cm višje. Kot že rečeno, pri 180 cm zapoje motorka.
Sem imel priložnost opazovati regeneracijo žive meje, ki je prerastla vse okvirje in že bila kot mali drevored višine deset in več metrov. Požagano z motorno žago do kakšnih 20 cm od tal je v dveh letih nastala lepo oblikovana in gosta meja višine 1 m.
Če je v času zime zelo huda "lakota" se jo loti tudi voluhar, a le izjemoma. Pri puljenju sadik v gozdu se pogosto med združbo prikrade še brest, ki kasneje iz meje izstopa po bujnejši rasti, listje pa je za laika skoraj enako.
Zgoraj posneta umetnija se z napuljenimi sadikami iz gozda težje izvede (večletno delo), lažje pa s kupljenimi in po višini kalibriranimi sadikami. Kolikor mi je poznano naše gozdne drevesnice ne gojijo gabra za hortikulturno sajenje, pač pa bolj v namene pogozdovanja, kjer ni pomembna enotna velikost rastlin. Na žalost je za takšno izvedbo izbira sadik iz tujine kar pogoj. Ali pač predvzgoja sadik, kar je pri nam podobnih entuziastih lahko zanimiv del zgodbe "moja prepletena živa meja". Sadike, debelca se ob sajenju prepleta (klasično tkanje), na vrhu, kjer se prepletanje zaključuje pa se poveže s špago, raje dratom. Na sliki se to lepo opazi na vrhu "tkanja"-horizontalne brazde. Fino je, da spodnji del ostane gol. Menda tako najbolj uživajo oči lastnika, mimoidoči in sosedje pa najbolj vzdihujejo.
Ipmami lepa slika žive meje, lep prikaz izgleda. Zelo uporabno za krajinarje.
Imam posajeno gabrovo živo mejo, staro približno 20 let. Tudi gaber čez zimo ohrani suho listje na vejah in, če se ne motim je ravno gaber znan po tej lastnosti, vsekakor pa je listje precej svetlejše barve. Bi rekel, da kar pergamentno rjave barve. Brsti so pri gabru krajši in manj naostreni, bukovi pa so zelo očitni in izstopajoči.
Gabrova meja lepše zapolnjuje spodnji del, s časom pa (več razlogov) ozelenelost v spodnji četrtini peša. V takešnem primeru mejo občutneje porežem-znižam. To opravim kar z motorno žago (glavno debelce), stranske veje pa z ročnimi škarjami v kolikor jih ne "prebavijo" motorne škarje za živo mejo. Recimo da jo znižam na 150 cm. Vedno je zelo lepo ozelenela, tudi pri tleh. Načeloma jo gojim do višine 170 cm +/-, ki se z leti malce viša. Vsakokratno rez težko opraviš povsem na enakem mestu, vedno kakšen cm višje. Kot že rečeno, pri 180 cm zapoje motorka.
Sem imel priložnost opazovati regeneracijo žive meje, ki je prerastla vse okvirje in že bila kot mali drevored višine deset in več metrov. Požagano z motorno žago do kakšnih 20 cm od tal je v dveh letih nastala lepo oblikovana in gosta meja višine 1 m.
Če je v času zime zelo huda "lakota" se jo loti tudi voluhar, a le izjemoma. Pri puljenju sadik v gozdu se pogosto med združbo prikrade še brest, ki kasneje iz meje izstopa po bujnejši rasti, listje pa je za laika skoraj enako.
Zgoraj posneta umetnija se z napuljenimi sadikami iz gozda težje izvede (večletno delo), lažje pa s kupljenimi in po višini kalibriranimi sadikami. Kolikor mi je poznano naše gozdne drevesnice ne gojijo gabra za hortikulturno sajenje, pač pa bolj v namene pogozdovanja, kjer ni pomembna enotna velikost rastlin. Na žalost je za takšno izvedbo izbira sadik iz tujine kar pogoj. Ali pač predvzgoja sadik, kar je pri nam podobnih entuziastih lahko zanimiv del zgodbe "moja prepletena živa meja". Sadike, debelca se ob sajenju prepleta (klasično tkanje), na vrhu, kjer se prepletanje zaključuje pa se poveže s špago, raje dratom. Na sliki se to lepo opazi na vrhu "tkanja"-horizontalne brazde. Fino je, da spodnji del ostane gol. Menda tako najbolj uživajo oči lastnika, mimoidoči in sosedje pa najbolj vzdihujejo.
Ipmami lepa slika žive meje, lep prikaz izgleda. Zelo uporabno za krajinarje.
Da ni treba sadik iskati naokoli, jih dokaj hitro lahko vzgojimo sami. Moja živa meja, kakih 15 metrov na uč, lahko tudi da je 20 metrov, je vsa iz sadik, ki sem jih bodisi napulila na svojem vrtu, kamor so se zasejale, ker je na sosednji parceli rasel grm navadnega gabra, bodisi sem jih vzgojila iz nabranih semen. Prvo leto so v dobri vrtni zemlji zrasle do 15 cm, naslednje do 25, tretje leto sem jih že prirezovala. Potem v živi meji, na slabši zemlji, so rabile 20 let do višine 1 metra, pridno strižene seveda. Z motorko mi jih zaenkrat še ni bilo treba krajšat. In, kot pravi juglans, vmes se rad vtakne brest. Mrcina je našla pot tudi k meni, grdo štrli ven, pogosto ga je treba obrezat, dobra stran pa je neprimerljivo močnejše steblo v primerjavi z gabrom in na strmi brežini to ni zanemarljivo 
.
.Ha ha, muha.
Pri vas penz..., pardon, upokojencih je čas nekako drugače zapolnjen. Seveda ga nam vsem primanjkuje, le da nekaterim zaradi rednega in vestnega udejstvovanja, drugim pač zaradi nerednosti in nevestnosti. Slednje praviloma rezultira v saniranje osrednjega problema in tako vsi skupaj "plavamo" v isti mlakuži.
Pa tudi sicer se pri "tvojem" metru ne opazi toliko dodatnih deset cerntimetrov, med tem ko pri mojih 170 cm kaj kmalu spregovore roke, ki ne dosežejo vsega. Karikiram in domnevam.
Pri vas penz..., pardon, upokojencih je čas nekako drugače zapolnjen. Seveda ga nam vsem primanjkuje, le da nekaterim zaradi rednega in vestnega udejstvovanja, drugim pač zaradi nerednosti in nevestnosti. Slednje praviloma rezultira v saniranje osrednjega problema in tako vsi skupaj "plavamo" v isti mlakuži.
Pa tudi sicer se pri "tvojem" metru ne opazi toliko dodatnih deset cerntimetrov, med tem ko pri mojih 170 cm kaj kmalu spregovore roke, ki ne dosežejo vsega. Karikiram in domnevam.