Moj mali svet

[robert]

Z veseljem bom prebiral vašb nadaljevanja,se pa strinjam glede kukavic,bolj ko ne povsod izumirajo,zato sem si jih nekaj nabral na domačem Koroškem travniku in jih posadil pred hišo v Prekmurju ,da ni domotožja.

[Sanjarka Ana]

Zelo všečen uvod v popotovanje, ki ga boš delila z nami. Se prav veselim.

[forest727]

Dej raje tukaj objavljaj, da se ne porazgubijo te teme povsod.

Hvala.

[doli]

Stara postaja, lepo je vse to, tvoj opis, tvoje življenje, tvoj dom. Se že veselim nadaljevanja.

[stara postaja]

Hvala vsem za nepričakovan odziv, ampak lepo prosim, ne izločite me z "vikanjem", čeprav jih imam na grbi 66! Pred veliko leti me je Tinko, moj prvi stik na forumu, podučil, da se na forumih tikamo, v osebniih stikih pa seveda po dogovoru!
Nocoj bom nadaljevala z vrtnicami, ampak v temi Naši rožniki, ker pač spoštujem načrtno ureditev foruma. Kako splošno prežvekovanje pa bo že še sledilo tudi tu!
Čaka me dolgotrajno delo, saj sem na računalniku nerodna kot mati zemlja! Ampak sem srečna, da ga sploh uporabljam, sicer tudi vseh vas ne bi nikoli srečala, čeprav bolj ali manj le v virtualnem svetu!_________________zeleno, ki te ljubim zeleno (posebno divjo mirto)

[venus]

Me zelo veseli, da sem te lahko spoznala tudi osebno. Vsako tvojo besedo sem z veseljem brala in si te predstavljala na tvojem čudovitem vrtu. Upam, da se skoraj spet srečava in malo počvekava.
Komaj čakam nov prispevek!
Lep pozdrav!

[Marinka]

Lepa predstavitev! Verjamem, da podnevi ni bilo časa pri takšni kmetiji. Velja rek:"Kjer je volja je tudi pot " Zanima pa me predvsem tvoja mlaka. Zato čakam na nadaljevanje.
Tudi jaz sem vesela, da sem te osebno spoznala._________________Začni dan z nasmehom in vse bo lažje!

[stara postaja]

Marinka je želela videti mojo mlako, pa bom kar tu nadaljevala.

Kako sem sploh prišla na idejo o mlaki?
L. 2006 nam je neurje izruvalo veliko dreves, med drugim orjaški oreh ob hiši. K sreči je padel na drugo stran in je streha ostala cela. Ko so odžagali deblo, mi je sredi trave ostala velika jama in navzgor štrleči narobe obrnjen štor. Ker ni bilo več nič uporabnega, nadebudna mladina ni več kazala interesa za nadaljnjo sanacijo . Pa sem se spomnila rešitve: v jamo sem zakopala ostanek ene stare fontane (seveda ni bilo tako enostavno, hudič je bil težek, jama neenakomerna s polno korenin. Potem sem se lotila štora. S kamenjem sem obložila poravnano zemljo med koreninami in zasadila z vsem mogočim, kar sem privlekla s svojih potepanj. Kmalu ni bilo več videti, kaj je bilo tam prvotno. Vodne rastline so se začuda hitro udomačile v zelo plitvi vodi, rastlinje je preraslo ostaneke štora, pa mi je bilo prav všečno na pogled.
A zdaj je šele moja domišljija zacvetela. Kmalu je bila moja stvaritev premajhna. Pa sem se lotila kota vrta, kjer je sicer ob živi meji iz smrekic rasla ena magnolija, pa bel metuljnik, ob drugi strani pa sliva (oz. nekaj izraslo iz podlage slive-rumeni plodovi). Ta se je zaradi drugega oreha (ki je tudi padel) stegovala za soncem in naredila prav atraktivno obliko in sem se jo odločila obdržati.
Pa se je začelo. Kam z izkopanim materialom? Že skopati jamo in na roko zmetati ven toliko zemlje in šodra je bil zame izziv, ne da bi še to nekam vozila. Pa sem se spomnila rešitve: izkopano zemljo in šoder sem metala na kup, kakor daleč sem pač lahko zamahnila iz vse večje luknje .(moram priznati, da sem proti koncu dobila pomoč, večino pa sem res opravila sama) Na tej osnovi je potem nastal skalnjak. Pa ne vprašajte, kakoo! V stari katrci sem vedno imela kos fosna. Ko sem na kakem potepanju opazila primeren kamen, sem ga po njem skotalila v katro. Moje oči so bile velike, roke pa ne tako močne, velikokrat je bilo treba poskusiti znova in znova.. Nekaj velikih kamnov sem dobila od nečaka, potem pa naključno tu in tam. Celo s Krasa je en lep (s sinom sem šla nekam naprej od Komna-on je kupoval balirko, jaz pa se pasla okrog. V nalivu. Ko je ta gospod videl mojo zagnanost, mi je v dežju šel izkopat na svoj pašnik narcise, ki sem si jih tako želela, dodal še brin in lep kamen, češ, to pa naj bo spomin na Kras.)
Sčasoma so nastale združbe kamna in rastli z vseh koncev, nekoč bom imela Slovenijo v malem...
V tisto izkpano luknjo (pribl.6x4 malo zavito sem in tja, kar se skoraj več ne vidi, ker rastlinje vse prerase), so mi potem pomagali položiti filc, folijo, pa spet filc. Nadaljevala sem sama najlepše delo: zasajanje polic in nabrežja, iskanje, iskanje..Na tem delu nimajo prostora nobene gojene rastline, ampak le avtohtone slovenske. Nimam nobenih tehničnih pripomočkov, prepustila sem naravi, da naredi svoje. Včasih je treba poseči vmes, ker se nekater preveč razbohotijo na račun drugih. Žabe so prišle same, rib nimama. Tistih zlatih in ne vem kakih še ne maram. Pač v mojo "naravno" mlako ne sodijo. Preveč sem se spet razgovorila, dodajam nekaj slik, novejše bodo sledile. lp_________________zeleno, ki te ljubim zeleno (posebno divjo mirto)

[stara postaja]

Nekaj posnetkov, vsega ne morem zajeti, bi se prej naveličali:








[img]htt_________________zeleno, ki te ljubim zeleno (posebno divjo mirto)

[bobolino]

Me je skoraj kap! To je pri tebi??

ne morem verjet, kot da je od nekdaj tam, in ne delo tvojih rok... _________________"But he that dares not grasp the thorn should never crave the rose."
Anne Brontë