Objavljeno: Sr Mar 29, 2017 12:50 pm
Jaz sem k sreči imela dovolj časa, ker sem živo mejo zasnovala že kmalu po začetku gradnje. Nobene sadike nisem kupila, nobene šla iskat v gozd pa imam dobrih 20 metrov žive meje 
.
Kako? V bližini so takrat še rastli gabri in sem vsako pomlad na svojih gredicah napulila šopek mladih enoletnih sadik ter jih vestno presajala na končno mesto. Vmes sem šla jeseni v gozd pod gaber nabrat polno vrečo listja in semena in s tem potresla prekopano brazdo. Je pa ob takem načinu trajalo 10 let, da je živa meja dosegla višino pol metra. Ob redni letni oblikovni rezi že vse od malega naprej. Prvih par let sem za hitrejši učinek ob gabrih sadila višje enoletnice (poletna cipresa = Kochia, sončnice ...)
Posnemanje priporočam samo potrpežljivim .
Sovaščani so jih prinašali iz gozda in so imeli spodobno živo mejo dosti prej. Pa še poznati morate razliko med belim - navadnim gabrom in črnim gabrom, ki je manj primeren. Beli gaber ima skorjo na deblu svetlejše barve, podobno kot bukev, starejša drevesa črnega gabra pa temnejšo in razbrazdano in ponavadi rastejo na bolj skromni zemlji (vsaj po mojih opažanjih sodeč). Prednost belega pred črnim gabrom v živi meji je predvsem v oznaki "slabo cepljiv" - glej članek iz linka. Veja belega gabra se pod obremenitvijo zlepa ne bo odkrhnila ali prelomila, raje se upogne.
Bukev se lepo vklaplja med beli gaber, nikakor pa ne priporočam bresta. To je živa nadloga. Meni je oboje vmes vštulila mati narava. Bukev mi ne dela problemov, brest moram pa kar naprej krotiti, dostikrat kar z žago. A tudi bukve so dveh vrst. Ena vrsta je lahko "cepljiva", druga žilava, kot gaber. Ne znam strokovno opisati, vem iz prakse, ko smo delali butare za v kmečko peč. Danes pogledam v krošnjo. Tista, kateri veje izraščajo lepo urejeno in pod kotom, bo cepljiva, tista, ki ima krošnjo razmršeno, pa ne.
.Kako? V bližini so takrat še rastli gabri in sem vsako pomlad na svojih gredicah napulila šopek mladih enoletnih sadik ter jih vestno presajala na končno mesto. Vmes sem šla jeseni v gozd pod gaber nabrat polno vrečo listja in semena in s tem potresla prekopano brazdo. Je pa ob takem načinu trajalo 10 let, da je živa meja dosegla višino pol metra. Ob redni letni oblikovni rezi že vse od malega naprej. Prvih par let sem za hitrejši učinek ob gabrih sadila višje enoletnice (poletna cipresa = Kochia, sončnice ...)
Posnemanje priporočam samo potrpežljivim
. Sovaščani so jih prinašali iz gozda in so imeli spodobno živo mejo dosti prej. Pa še poznati morate razliko med belim - navadnim gabrom in črnim gabrom, ki je manj primeren. Beli gaber ima skorjo na deblu svetlejše barve, podobno kot bukev, starejša drevesa črnega gabra pa temnejšo in razbrazdano in ponavadi rastejo na bolj skromni zemlji (vsaj po mojih opažanjih sodeč). Prednost belega pred črnim gabrom v živi meji je predvsem v oznaki "slabo cepljiv" - glej članek iz linka. Veja belega gabra se pod obremenitvijo zlepa ne bo odkrhnila ali prelomila, raje se upogne.
Bukev se lepo vklaplja med beli gaber, nikakor pa ne priporočam bresta. To je živa nadloga. Meni je oboje vmes vštulila mati narava. Bukev mi ne dela problemov, brest moram pa kar naprej krotiti, dostikrat kar z žago. A tudi bukve so dveh vrst. Ena vrsta je lahko "cepljiva", druga žilava, kot gaber. Ne znam strokovno opisati, vem iz prakse, ko smo delali butare za v kmečko peč. Danes pogledam v krošnjo. Tista, kateri veje izraščajo lepo urejeno in pod kotom, bo cepljiva, tista, ki ima krošnjo razmršeno, pa ne.