, prijetno in poučno branje pa še pero ti lepo teče. 
Dobrodošli v novem domu Gartlc foruma. Stari gartlc.forum.si ni več vzdrževan, zato smo prenesli vsebino in omogočili nadaljevanje na novem naslovu novi.gartlc.si.
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Miti, legende in zgodovina vrtnic
Moderator: Melona
Vrtnica je Rimljane spremljala skozi vse življenje. Od rojstva, preko rojstnodnevnih praznovanj, do pogrebnega obreda. Uporabljali so jo pri pripravi pijač, jedi, v dišavah, čarobnih napojih in zdravilih, tudi v ljubezni. Na porokah je bil vhod v hišo okrašen z vencem ali girlando, enako so bogovi dobili na hišnem oltarju. Rožni venci so krasili glave gostov in služinčadi, pa tudi mize, posodo in jedi. Z vrtnicami, cipresami, borovimi vejami in majaronom so krasili grobove. Iz vrtnic so izdelovali kozmetiko, čistilna sredstva, mazila in okrasje tako za preprosto sprostitev kot za orgije. Petronij v Satirikonu pove, da je bila vrtnica cvet bordelov, o čemer pričajo tudi freske.
Kaj pa pravite na tale recept za rožno vino? To vino je bilo v Dioklecijanovem času eno najcenejših, stalo je en sekstarius in dvajset denarjev.
Na nit nanizajte rožne venčne liste, ki ste jim odstranili bele dele. Izberite le najlepše in pazite, da na njih ni kapljic rose. Čimveč jih potopite v vino, pokrijte in pustite sedem dni. Nato venčne liste zavrzite in potopite nove. Spet jih pokrijte in pustite sedem dni. Postopek ponovite še tretjič. Vino precedite in mu pred pitjem dodajte med.
Za dražja vina je človek tedaj lahko odštel tudi trideset sekstarijev. Žal ne vemo, o kakšnih merah je govora.
Vemo pa, da so znali pripraviti tudi lažno, ponarejeno rožno vino. Pehar listov zelene limone so za štirideset dni namočili v nefermentiran mošt. Nato so tekočino precedili in pred pitjem spet dodali med.
Neron se je najbrž nacejal z najdražjim originalom.
Kaj pa pravite na tale recept za rožno vino? To vino je bilo v Dioklecijanovem času eno najcenejših, stalo je en sekstarius in dvajset denarjev.
Na nit nanizajte rožne venčne liste, ki ste jim odstranili bele dele. Izberite le najlepše in pazite, da na njih ni kapljic rose. Čimveč jih potopite v vino, pokrijte in pustite sedem dni. Nato venčne liste zavrzite in potopite nove. Spet jih pokrijte in pustite sedem dni. Postopek ponovite še tretjič. Vino precedite in mu pred pitjem dodajte med.
Za dražja vina je človek tedaj lahko odštel tudi trideset sekstarijev. Žal ne vemo, o kakšnih merah je govora.
Vemo pa, da so znali pripraviti tudi lažno, ponarejeno rožno vino. Pehar listov zelene limone so za štirideset dni namočili v nefermentiran mošt. Nato so tekočino precedili in pred pitjem spet dodali med.
Neron se je najbrž nacejal z najdražjim originalom.
Latinščina je postala uradni jezik Kristjanov šele leta 325, ko je zamenjala grščino. Krščanstvo se je razvijalo vzporedno s pogansko kulturo, ki so se je držali predvsem po vaseh in v plemiških družinah. Poganstvo so podpirali tudi nekateri cesarji.
Vemo, da Rimljani niso imeli svoje lastne mitologije, ampak so jo razvili na grških temeljih. K razvoju so izdatno pripomogli literati, med njimi veliki Ovid. Živel je od 43 pr. n. št. do leta 17.
Se spomnite grške Kloris? Postala je rimska Flora, boginja pomladi, žita, vrtov in cvetja. V njeno čast so prirejali festivale, na katerih so gole prostitutke ljudstvu ponujale ljubezen. Ovidov verzificiran rimski koledar Fasti opeva mitološke zgodbe in verske obrede. O izvoru Flore piše takole, moj prevod:
Sem Flora, ki sem bila Kloris.
Latinski jezik me ne izgovarja prav.
Bila sem Kloris, nimfa na poljanah sreče,
kjer je človeštvo nekoč davno srečno živelo.
Razbohotila se je tudi romantična, ljubezenska, erotična literatura. Javno mnenje je branje le te povezovalo s pomanjkanjem kulture in dvomilo v ugled avtorjev. Preživeli rokopisi pa vendarle pričajo, da je bila zvrst zelo priljubljena po vsem cesarstvu. Ta zabavna dela, polna zarot, so zdravniki celo priporočali v branje moškim, ki so iskali zdravilo za spolno moč. Branje je postalo pravo potovanje. Prizorišča avantur so bila vedno mediteranska; Grčija, Italija, Sicilija, Egipt, Libija ...
Poglejmo zgodbo Lucija Apuleja o Lukiosu. Roman Zlati osel je nastal po letu 161. Pred njim sta temo opisala že Lukian in avtor Metamorfoz.
Lukios je čeden mladenič, ki se je želel naučiti čarovništva. Odpravi se v Tesalijo, ki je tedaj slovela po čarovniških znanjih. Zaljubi se v služkinjo družinskega prijatelja, Fotido. Ta mu pove, da je gospodarica čarovnica. Lukios se na svoje oči prepriča, kako se je spremenila v sovo. Tudi sam bi rad poskusil in Fotida ukrade gospodaričino čarovniško mazilo. Vendar napačno. Namesto preobrazbe v ptico doživi preobrazbo v bitje z oslovsko podobo, oslovskim glasom, a človeškim umom.
Po Lukianu mora tako živeti v ujetništvu in ne more pobegniti svoji grenki usodi. Zaman poskuša preklicati urok, ni kos človeškim nalogam in obupano skuša najti ključ, ki bi mu povrnil človeško podobo. Ta ključ je cvet vrtnice. Kot žival ubežnikov, tatov in razvratnih duhovnikov riga z boginjo Sirijo na svojem hrbtu. Doživi spolno avanturo z brezumno žensko, ki jo je fasciniral njegov oslovski ud. Ko ga vodijo v gledališče, da bi pokazali njegovo spolno moč, med potjo najde posodo s cvetjem. Med muljenjem užije tudi cvet vrtnice. Tako končno spet postane človek tudi po podobi.
Falus in vrtnico že tedaj neločljivo povezujejo z ljubeznijo. Prvega kot simbol telesne, živalsko strastne ljubezni, vrtnico pa kot simbol platonskega, eteričnega čustvovanja.
Vemo, da Rimljani niso imeli svoje lastne mitologije, ampak so jo razvili na grških temeljih. K razvoju so izdatno pripomogli literati, med njimi veliki Ovid. Živel je od 43 pr. n. št. do leta 17.
Se spomnite grške Kloris? Postala je rimska Flora, boginja pomladi, žita, vrtov in cvetja. V njeno čast so prirejali festivale, na katerih so gole prostitutke ljudstvu ponujale ljubezen. Ovidov verzificiran rimski koledar Fasti opeva mitološke zgodbe in verske obrede. O izvoru Flore piše takole, moj prevod:
Sem Flora, ki sem bila Kloris.
Latinski jezik me ne izgovarja prav.
Bila sem Kloris, nimfa na poljanah sreče,
kjer je človeštvo nekoč davno srečno živelo.
Razbohotila se je tudi romantična, ljubezenska, erotična literatura. Javno mnenje je branje le te povezovalo s pomanjkanjem kulture in dvomilo v ugled avtorjev. Preživeli rokopisi pa vendarle pričajo, da je bila zvrst zelo priljubljena po vsem cesarstvu. Ta zabavna dela, polna zarot, so zdravniki celo priporočali v branje moškim, ki so iskali zdravilo za spolno moč. Branje je postalo pravo potovanje. Prizorišča avantur so bila vedno mediteranska; Grčija, Italija, Sicilija, Egipt, Libija ...
Poglejmo zgodbo Lucija Apuleja o Lukiosu. Roman Zlati osel je nastal po letu 161. Pred njim sta temo opisala že Lukian in avtor Metamorfoz.
Lukios je čeden mladenič, ki se je želel naučiti čarovništva. Odpravi se v Tesalijo, ki je tedaj slovela po čarovniških znanjih. Zaljubi se v služkinjo družinskega prijatelja, Fotido. Ta mu pove, da je gospodarica čarovnica. Lukios se na svoje oči prepriča, kako se je spremenila v sovo. Tudi sam bi rad poskusil in Fotida ukrade gospodaričino čarovniško mazilo. Vendar napačno. Namesto preobrazbe v ptico doživi preobrazbo v bitje z oslovsko podobo, oslovskim glasom, a človeškim umom.
Po Lukianu mora tako živeti v ujetništvu in ne more pobegniti svoji grenki usodi. Zaman poskuša preklicati urok, ni kos človeškim nalogam in obupano skuša najti ključ, ki bi mu povrnil človeško podobo. Ta ključ je cvet vrtnice. Kot žival ubežnikov, tatov in razvratnih duhovnikov riga z boginjo Sirijo na svojem hrbtu. Doživi spolno avanturo z brezumno žensko, ki jo je fasciniral njegov oslovski ud. Ko ga vodijo v gledališče, da bi pokazali njegovo spolno moč, med potjo najde posodo s cvetjem. Med muljenjem užije tudi cvet vrtnice. Tako končno spet postane človek tudi po podobi.
Falus in vrtnico že tedaj neločljivo povezujejo z ljubeznijo. Prvega kot simbol telesne, živalsko strastne ljubezni, vrtnico pa kot simbol platonskega, eteričnega čustvovanja.
Veš, da sem šele zdaj ugotovila, da je več verzij te iste zgodbe. Izgleda, da je resnica o resnici ta, da je od nekdaj več resnic. Pol se pa pejd 
.
Glede na to, da se je začelo obilje cvetov, bom tole pisanje nadaljevala pozimi. Zdaj bomo vrtnice raje občudovale zunaj, kam šle, za branje bodo pa hladni dnevi bolj primerni. Pozdrav do takrat!
.Glede na to, da se je začelo obilje cvetov, bom tole pisanje nadaljevala pozimi. Zdaj bomo vrtnice raje občudovale zunaj, kam šle, za branje bodo pa hladni dnevi bolj primerni. Pozdrav do takrat!