Stran 25 od 33
Objavljeno: Ne Jan 25, 2015 9:23 am
Napisal/-a Melona
Ojoj, to pa najbrž res ne bo enostavno izpeljat.
Doli, se ti petelinčki pustijo pobožat? Saj ne, da bi človek stalno rinil vanje, ampak čisto zadržati se pa že ne bi mogla.
Objavljeno: Ne Jan 25, 2015 9:58 am
Napisal/-a bobolino
Prekrasno. Spokojno, s polno energije._________________"But he that dares not grasp the thorn should never crave the rose."
Anne Brontë
Objavljeno: Ne Jan 25, 2015 12:22 pm
Napisal/-a voda
doli živio, prelepo imaš. mislim na te odnose in sožitje, čudovito. lpvoda_________________Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se lačna, nasiti bližine, nekomu moraš, moraš,...(I. Minatti)
Objavljeno: Ne Jan 25, 2015 2:04 pm
Napisal/-a Plamenka
Kako so simpatični. Verjamem, da ti ju bo težko oddat, ko si se že tako navezala nanje. Že meni, ki sem jih samo videla na sliki in prebrala opise, so prirasli k srcu.
Objavljeno: Ne Jan 25, 2015 9:09 pm
Napisal/-a NOVALIS
Tile petelinčki so pa res ponos vrta - ali zjutraj vsi naenkrat zakikirikajo - to pa mora biti koncert. Lepo, lepo....
Objavljeno: Po Jan 26, 2015 4:28 am
Napisal/-a doli
Kikirikajo neprestano, tudi v zboru, potem se oglasi še stari petelin. Ko jih uloviš jih seveda lahko pobožaš in pestuješ, Melona. Niso najbolj navdušeni, saj oni so ja petelini, čisto malo pa jim godi. Pestuje se še vedno rada Katka, pa tudi ena od malih kokošk.
Objavljeno: To Jan 27, 2015 11:15 am
Napisal/-a Poezija
Pravi spokoj. Kako bi jih jaz imela tako spuščene a slej ko prej pride iz gozda lisica ali skobec iz zraka. Pri tebi pa izgleda vse mirno, kot da so zaščiteni._________________Usmerimo se k soncu in sence bodo ostale za nami.
Objavljeno: Sr Jan 28, 2015 7:31 am
Napisal/-a doli
O, Poezija. Spuščeni so samo, ko sem na vrtu, kar ni tako malo. Na vse muce, ki nas obiščejo so se navadili, nebo pa vsi skrbno opazujemo. Skoraj sredi vasi smo in polno je dreves in grmov, nič plenilskega še nisem opazila.
Čisto pomirjena in raznežena sem, ko jih opazujem. Čad pride k meni na mizo, črno očesce se mu sveti ko si gledava v oči. Speedy povsod išče brlog, rad bi imel dom samo zase in kokoške. Kar naprej teka k njim pa spet k meni. Prinči s košato frizuro, zdi se mi, da potrebuje frizerja, čudno zasuka glavico in gleda v nebo. Zavetje poišče pri meni, ko sta ostala dva bojno razpoložena. In ko čistim kurnik se strašno razburijo-glejte, kaj počenja, hiško nam bo razdrla.
Kar precej ramblerjev smo že očistili, spet sem vsa popraskana. Malo toplote si želim in da bi bila čimprej pomlad.
Objavljeno: Sr Jan 28, 2015 2:18 pm
Napisal/-a rene
Vsa ta spokojnost narave in lepota puhastih črnuhcev prav prikliče Minatijeve besede:
"........nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti,
nekoga moraš imeti rad.......
.....dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje."
Kako srečni smo, ko zmoremo udejanit te besede. Doli še naprej uživaj v lepoti, ki te obdaja.
. Kot v pravljici. Kako so srčkani. 
_________________
