No, pa še nazaj k bolj začetku objave: k SIVKI. V preteklih dneh se je spet dogajala. Tole je prva runda.
Po starem že preizkušenem receptu, ki je v osnovi takšen: travno rušo ven - pa sivko noter.
Pač po kolenih sem ter tja, ker je tako meni najlažje. Moram pod prsti čutiti, ne zgolj videti. Količek za mero med sivkami, vrvica za nekakšno približno linijo.
Prav tako po že utečeni praksi vse sivke ne preveč debelo obsujemo/prekrijemo zemljo z lavo (lavinskim kamenjem). Izkazalo se je za dobro in praktično. Zračnosti je še vedno zadosti in zadrževanje vlage minimalno. Pleveli pa le nimajo grozno hrupne veselice.
Za konec pa še sivke ob poti .... le malček stran (pravzaprav smo s tem sajenjem oba nasada povezali v celoto).
Lepo, zelo lepo! Bom morala spet kmalu priti naokoli, da vidim v živo _________________Barvit pozdrav, Ladka s Povelj, Bahnkova Zelenjava, rastline za barvanje, sadje
Koliko sivke! Pripopaj slikco, ko bodo cvetele. Čudovito res. Pa toliko prostora samo za sivke. Lepo, res lepo in pridna si, ni kaj lp cinija_________________Rože je na vrtu plela, pela pesem je glasno...
Lepo, zelo lepo! Bom morala spet kmalu priti naokoli, da vidim v živo
Veš (nisem napisala) ... tele so "službene klase" v Kranju. Itak pol firme vrjame, da bodo doživele udar tatov in počasi izginjale. Ampak pustimo času čas. Od prejšnjih 42 so jih pokradli 6. Slike onih drugih še nisem pripopala. Od tam, ko se neha Pisana Luna.
Ana, lepo ste uredili. Prav strokovno, kot se šika. Se vidi, da ste "od foha".
Utegne pa ponagajati sneg iz ceste.
Slišim, da je na lokalni vrtnariji ponovno zavel svež veter.
Ja, od foha ravno nismo. Žal. Čisti laiki. Čisto "zmešani" -pravijo in se ob tem križajo (kot se pač obcestni božji poti spodobi). Niti nikoli ni bilo volje po "kaj več". Ker nekako preprosto veš, da nisi rojen/ustvarjen za to. Pravzaprav gre za egoistično dejanje človeka. Predvsem nekakšno hranjenje notranjih potreb, ki so itak vedno močnejše od tebe samega .
Sneg iz ceste .... tega se močno bojim. Ampak pustimo se presenetit. Tvegajmo. Tudi v tem je čar. Že sedaj razmišljam: kdo bo koga Konec koncev je tako, da brez tveganja ne bi bilo nič. Trata, ki je žalostno čakala, da se je bo kdo usmilil. Sicer je bila trdovratno pripravljena na vsa pluženja in s tem povezane druge nebodigatreba (sol,pesek in spet pesek .... vse polno peska s katerim v tolikšni količini ne veš več kaj bi počel). Sedaj se bo s tem spopadal nekdo drug. Trato smo lahko enostavno prepustili, sivko bomo pač "gledali" tudi v zimskem času. Mislim, da bo v zgodnji pomladi veliko dela. Mogoče celo klaveren pogled. A to je šele drugo leto. Do takrat je še daleč in .... mogoče pa ..... zgolj mogoče bo šlo vsaj delno po načrtih.
Ja, za "lokalno" sem pa tudi pred nedavnim izvedela. Zgolj samo to. Nič pa nisem bila tam.
Tole pa je druga runda v teh dneh, na čisto drugi lokaciji. Ona, kjer je lpmami večrat "vozičkala".
Priprava terena je itak da moje delo. Mukotrpno. Če me kdo vpraša. Pa vedno nekajnekjevisi tam v zraku. Nikoli ne zmoreš, znaš ..... da je prav.
A kdo vidi kaj krivega? Prav vidi. Ampak ..... skoraj vse to sta posadili dve 15-letnici, ki jima je takšno ali drugačno sajenje zadnja stvar na tem svetu. Ob morebitnem uspešnem preživetju nasada (ki je itak spe tik ob glavni cesti, kjer se dogaja pluženje non-stop) bosta prav gotovo še dolgo poslušali in se naslišali kiksov. V nasprotnem primeru se nam bosta seveda z velikim veseljem smejali.
Trava, plevel ...... sivke in lava. Pač že utečena praksa. Tokrat je poleg še plox v katerega jaz ne vrjamem. To je tisti del, ki se dotakne v svojem zaključku Pisane Lune. Za nekakšen zaključek lava/zemlja sem nahitro posadila nekaj vejic zlatih origanov (meni že leta najlepši) in nizke nageljne. Drugič pa naprej v boj z naslednjih cca. 8 dolžinskih metrov za mehak prehod med urejeni-divjim-delno urejenim.
Ja, od foha ravno nismo. Žal. Čisti laiki. Čisto "zmešani" -pravijo in se ob tem križajo (kot se pač obcestni božji poti spodobi). Niti nikoli ni bilo volje po "kaj več". Ker nekako preprosto veš, da nisi rojen/ustvarjen za to. Pravzaprav gre za egoistično dejanje človeka. Predvsem nekakšno hranjenje notranjih potreb, ki so itak vedno močnejše od tebe samega .
Sneg iz ceste .... tega se močno bojim. Ampak pustimo se presenetit. Tvegajmo. Tudi v tem je čar. Že sedaj razmišljam: kdo bo koga Konec koncev je tako, da brez tveganja ne bi bilo nič. Trata, ki je žalostno čakala, da se je bo kdo usmilil. Sicer je bila trdovratno pripravljena na vsa pluženja in s tem povezane druge nebodigatreba (sol,pesek in spet pesek .... vse polno peska s katerim v tolikšni količini ne veš več kaj bi počel). Sedaj se bo s tem spopadal nekdo drug. Trato smo lahko enostavno prepustili, sivko bomo pač "gledali" tudi v zimskem času. Mislim, da bo v zgodnji pomladi veliko dela. Mogoče celo klaveren pogled. A to je šele drugo leto. Do takrat je še daleč in .... mogoče pa ..... zgolj mogoče bo šlo vsaj delno po načrtih.
Ja, za "lokalno" sem pa tudi pred nedavnim izvedela. Zgolj samo to. Nič pa nisem bila tam.
Hm, potem pa sem te mogoče razumel malce napačno. Se mi zdi, da si nekje omenjala "pot" hčera, iz česar sem razbral, da pa bi le bili nekaj več, kot zgolj nekompetentnici.
Kakorkoli že, posajeno je, urejeno še bolj, rastline se še vrastejo, nekoliko razširijo in krivine, neravnine, cikcakanje bodo le še objekt za sladki smeh. Seveda se tega sama dobro zavedaš in ga zato tudi vnaprej omenjaš. Fino.
Se mi pa zdi zanimivo, kako se ljudje kljub zavedanju skromnih možnosti, ali pa priznanju nepopolnega poznavanja področja vseeno lotevajo podvigov. Morebiti na trenutke resnično izpademo nori, ali pa vsaj nerazumljeni. Nisi osamljena v skupini. Sam bi temu rekel nekakšen glas notranjosti, ki nas poganja v določeno smer, sodoben čas pa to poenostavljeno, predvsem pa populistično definira kot egoizem. Nisem poznavalec področja, a kljub vsemu. Egoizem je silno širok pojem, ki je po mojem mnenju na eni strani osnovni preživetveni princip vsakega živega bitja, ta pa se nato preko cele plejade pojavnih nians prevesi do druge skrajnosti, kjer, kot pravi stara modrost, mora posameznik za ohranitev prej omenjene smeri uporabiti tudi nekaj sile. Namenoma sem izpustil negativne podobe egoizma, saj v tvojih (vaših) projektih ni opaziti ošabnosti, napuha, večvrednosti ali kaj podobno izključujočega za druga sobitja, ki ta t.i. vedno prisotni človeški faktor oriše izključno negativno. Zato se mi zdi, da je v tvojih besedah omenjeni izraz skoraj da nekoliko preveč grob. (moje mnenje) Vedno zanimivi pa so tudi razpleti takšnih situacij in dejanj, ko včasih postrežejo z lepimi in nad pričakovanimi zaključki, drugič pa tudi ne. In v slednjem je največji čar, ko "obnemogel" (dejanska oblika takšnega stanja je lahko mnogotera) opazuješ ostanke lastnega udejstvovanja. Seveda največkrat opazimo neuspehe, negativnosti, vendar pa so vmes vedno tudi vsaj majhni uspehi, ki jih ne ali pa nočemo opaziti. Poimenujmva ta "klavrn pogled" le kot enega izmed mnogih derivatov celotne izkušnje. Nekateri bodo grenki, drugi pa sladki.
Izpostavljam razkorak med željenim in dejansko nastalim, ko se tako v mislih poigravam kakšne vse zgodbe obstajajo za podobami naše okolice.
Jaz na primer, kot potencialno rešiteljico vašega angažmaja v kultiviranju obcestnega pasu vidim ravno plamenko (Phlox subulata). Ta ne bi smela biti preveč občutljiva na kupe snega, ki bi sivko polomili. Kako pa bo vplivala sol mi na žalost ni poznano.
Drugače pa vse pohvale za celoten trud in prispevek k širši okolici. V tujih deželah občudujemo, kako so tratice v urbanih središčih urejene, parki polni lepih nasadov, cvetja, negovanih grmičev, dreves, vrtnic itd. Tamkajšnja urejenost se preslikava tudi na bivališča, na ljudi same, avtomobile, skratka celotno podobo dežele. Pri nas pa se nič ne izplača, ni izvedljivo, ni denarja, ni rok, ki bi to storile, je suša, ljudje kradejo ali pa objestno uničujejo, je premalo efekta in preveč dela za vzdrževanje, so predsodki, "kulturne" omejitve in tako naprej v neskončnost lastne nečimernosti.
Po starem že preizkušenem receptu, ki je v osnovi takšen: travno rušo ven - pa sivko noter.
_________________Barvit pozdrav,
Čisti laiki. Čisto "zmešani" -pravijo in se ob tem 
Konec koncev je tako, da brez tveganja ne bi bilo nič. Trata, ki je žalostno čakala, da se je bo kdo usmilil. Sicer je bila trdovratno pripravljena na vsa pluženja in s tem povezane druge nebodigatreba (sol,pesek in spet pesek .... vse polno peska s katerim v tolikšni količini ne veš več kaj bi počel). Sedaj se bo s tem spopadal nekdo drug. Trato smo lahko enostavno prepustili, sivko bomo pač "gledali" tudi v zimskem času. Mislim, da bo v zgodnji pomladi veliko dela. Mogoče celo klaveren pogled. A to je šele drugo leto. Do takrat je še daleč in .... mogoče pa ..... zgolj mogoče bo šlo vsaj delno po načrtih.
