In vsaka čast, ob vsakodnevni dolgi vožnji v službo in nazaj in gradnji hiše še tak vrt s takim številom vrtnic. samo Uau 
In tudi meni je ko sem te brala, prišel na misel naš uvodnik. 
Rožnik brez imena
-
bobolino
- Prispevkov: 2342
- Pridružen: Pe Maj 31, 2013 2:00 am
Vrtnice so v polnem razcvetu, upajoč, da jim morda namenim malo več pozornosti, kot le bežen nekajminutni pogled ob petih zjutraj, in večerni obhod, ko je v mislih še toliko drugega, da niti prekrasen vonj in božajoč ambient ne odstranita duhamornosti, ki preveva telo in misli, po toliko urah dela.
Zaenkrat mi ni dano, da bi v popolnosti uživala v njihovi neponovljivosti, zato po vsakodnevnem dežju sklanjajo cvetne glavice in na premočeno travo spuščajo solzice, v obliki rožnih petalov. Vsak najmanjši dotik sproži nežno premikanje in kapljice vode se še bolj skoncentrirajo v eno samo, veliko, ki božajoč zdrsi po žametni površini in se na dnu razbije na milijon njih. Igra narave je skrivnostna, ne dišijo enako ves dan, kot da bi imele svoj um in same določale, koga bodo spustile k sebi, komu bodo dovolile, da je lahko ob njih dalj časa, in koga bodo odgnale s trenutno, a narejeno, nezanimivostjo.
Kdo ni potisnil konice nosu v antičen cvet, ne more vedeti, kaj pomeni dišati po vrtnici. Ve sicer, kako lahko vrtnica cveti na način, ki mu vsi pravimo, da je to rožni vonj, ne more pa razumeti, da vate buhne paleta toliko vonjev in njihovih odtenkov, da končno dojameš razliko med umetnimi vonjavami in temi, naravnimi. Ko bi le lahko našla še več trenutkov, da bi se učila najti podtone, razpone, in vse ostalo, kar nudi vrtnica dihalnim brbončicam….Nisem še imela možnosti obhoditi v maju veliko rožnih vrtov, razstav ali parkov, pa vseeno se preizkušam na mojem malem koščku zemlje. In le kako naj prepričam svoje oči, da ni smiselno vsako leto ustvarjati novih kombinacij, in iskati novih in novih primerkov sort, ker MORAM nehati, omejuje me prostor. Število sadik je že sedaj ogromno, preveliko, da ga bi lahko nekoč obvladovala ob takem delovniku. A nihče mi ne more vzet tistega, kar sem si v mislih zamislila zanje. In tega, da pa morda lahko vsako leto prestavim eno ali dve, ker se v mojih očeh tepe kombinacija. In da sem imela čast začeti čisto od začetka. In nihče mi ne more vzeti skritega hrepenenja po zapolnitvi gredic, ki sedaj v večini samevajo z vmesnimi golimi površinami, ki jih male lepotice še niso zapolnile.
Kot pri inženirju, ki dobi predse prazen list, prazen ekran, je bilo tudi pri meni na voljo le določeno število kvadratov. Poleg nujne infrastrukture, ki pritiče vsaki hiši, sem na vso silo morala imeti tudi zelenjavni vrt. In izkupiček – hja, nekaj zelenice tudi mora bit, čeprav se ob vsaki novi zablateni pošiljki trnatih rastlin nekam čudežno krči. Je pa ena dobra stran – manj je za kositi in manj za pograbiti, a ker se robovi gred širijo, tudi več obrezovanja travnih robov.
Pravzaprav je zamisel taka, da na predhišnem vrtu ni ne duha ne sluha o kakih mešanih zasaditvah, četudi bi se vsak prišlek čudil, odkod tako močan vonj rdečem javorju, ki še vedno velja za nakup, ki bo zapečatil najino zvezo. Hiša bi skrivala vse, kar bi raslo za njo…Že v moji mladosti, ko sva z mamo nakupovali rastline za vikend, in jih je bilo ogromno, sem zmeraj govorila, da tisti rdeč javor, ki raste tam, je pa prekrasen in bo šel z mano v novo hišo. Pa mama ni želela in še vedno noče slišati o tem, da se prestavi kam. Dolgo let mu ni pasalo, in je ostajal pritlikav, ko pa se je pri meni ustvaril prostor, kjer bi nekoč lahko bil zasajen, pa se je dotični razbohotil, in dobil v letu ali dveh skoraj svojo končno višino. Prešmentani lump. Le kako ga naj zdaj presajam?
No, in ker si te rastline želi tudi mož, sva se letos, ko sva se sprehajala po drevesnici na obrobju Maribora, in družno občudovala zasaditve, odločila, da bo najino darilo ob sedmi obletnici poroke, ko ljudska vraža pravi, da se začnejo križi in težave v zakonu, majhen, s suličastimi rdečimi listi obložen, rdeči javor. Kako klišejsko, javor, beli prodniki, zastirka…..A imel bo popolnoma drug namen, kot le to, da pač stoji in rase tam, kjer bo, ob vhodnih vratih. Vsakič znova bo opomnik, koliko skupnega je bilo doživetega.
Pa nazaj k vrtnicam. Šele ko bi po potki obšel sprednji del hiše, bi se odprl pogled. Najprej na prostrano Pohorje, nato pa bi oči same spustile fokus na tisto barvno, dišeče. In stare rožarke so me »učile«, nikar tako, da se vse vidi takoj. Naj ostane nekaj videnega v tem trenutku, in v trenutku za njim. Četudi vsega skupaj pot ne bi bila naporna, le tistih dobrih 10, 20 metrov, naj se vije in naj ne bo ravna in naj ne nudi vsega ob robu. Daj si možnost, in delaj nivoje, in če te možnosti ni, dviguj perspektivo v višino. Opore, visoke rastline osamelci, večji kamen, masivni oporni zid, vse z namenom, da odvrne pozornost od konca vsega lepega.
Pa le kako v parih mesecih doseči perfekcijo, ki bi me zadovoljila? Misija nemogoče. Ko pomislim, da bi nekdo, ki ga ne poznam, prišel, premeril, zrisal in določil, kaj mora rasti v moji intimi, mi zapovedal, kaj mi mora biti všeč, in to izvedel v dnevu ali dveh, obenem pa me pustil nepoučeno in ne dovolil, da kaj spreminjam, ker da to ne bo več nosilo njegovega pečata??? Ne, hvala, ampak ne. Se bomo raje matrali in švicali ob kakih nedeljah in praznikih, preskočili kak piknik, lepili ene par obližev in metali stran raztrgana in preluknjana oblačila, obenem pa prepričevali mimoidoče in sorodstvo, da vizija je, da pa narave se ne da prelisičiti in preskakovati času in iz kot las tankih vejic vrtnic ustvariti v letu ali dveh mogočno plezalko, ki bo kot za šalo prerasla zanjo zgrajeno in seveda ne kupljeno oporo.
Kot sem že napisala. Ni opor. Ni robnikov. Ni visoko rastočih vzpenjalk. Ni temnozelenega ozadja, ki bi predstavljalo kuliso za dehteče raznobarvne cvetove. Tako jim mora zaenkrat zadostovati, da jih v ozadju varuje modrina odprtega neba, zastrta s sosednjimi hišami in na nekaterih mestih tudi bližnji gozd. Hrbtov nimajo zaščitenih in še vedno nekateri ne dojamejo, da grede niso sprehajalna pot od sosedov k nam in mimo, ker so pač tam že od nekdaj hodili. Pa bodo trnate, kot so, že same pokazale zobe, ko se bodo veje sklenile v trden, nepropusten obroč.
Zaenkrat mi preostane le to, da jih negujem, pobiram premnoge odcvetele cvetove, jim odstranjujem rastje okoli nožic in odganjam polže, ki se noro dobro počutijo v vlažnem polmraku koreninskih vratov. Le kdo bi jim zameril? Senca, rahel hlad, hrane na izobilje?
In predvsem, da jih opazujem. Da vidim, katera me zadovolji s svojo nagnjenostjo k plezavosti, ali pa k izraščanju dolgih, hobotničnih vej, ki jih lahko z užitkom upogibam, ali pa se učim prepoznavati vonj klinčka ali mire ali breskve, tudi limone, in vseh ostalih vonjev. Da naštudiram, katera se hitro osuje, katere cvetovi so olistani še pa še, katera mara sence in katera se raje kopa v razkošju polsenc. Katera vame puhne oblak božanskega vonja vsakič, ko se ji približam, in katera užaljena od premalo pozornosti, neizstopajoča, kot je, spušča veje k tlom in od mene zahteva, da ji naredim oporo. Da se vsaj malo ukvarjam z njo, če me že ne more prepričati, da je lepša od svoje sosede, četudi ni tako briljantno sijoče barve in je polna trnov in obolela. A bila je izbrana iz takega ali drugačnega razloga. Zato jim moram dat možnost vsaj nekaj let. Vsem.
In še vedno se ne rabim izreči, katera je najlepša. Ker se mi ni treba, in ker si ne bi drznila. Ker če vsaka posamezna ne bi bila edinstvena vsaj v eni sami lastni značilnosti, ne bi rasla pri meni._________________"But he that dares not grasp the thorn should never crave the rose."
Anne Brontë
Zaenkrat mi ni dano, da bi v popolnosti uživala v njihovi neponovljivosti, zato po vsakodnevnem dežju sklanjajo cvetne glavice in na premočeno travo spuščajo solzice, v obliki rožnih petalov. Vsak najmanjši dotik sproži nežno premikanje in kapljice vode se še bolj skoncentrirajo v eno samo, veliko, ki božajoč zdrsi po žametni površini in se na dnu razbije na milijon njih. Igra narave je skrivnostna, ne dišijo enako ves dan, kot da bi imele svoj um in same določale, koga bodo spustile k sebi, komu bodo dovolile, da je lahko ob njih dalj časa, in koga bodo odgnale s trenutno, a narejeno, nezanimivostjo.
Kdo ni potisnil konice nosu v antičen cvet, ne more vedeti, kaj pomeni dišati po vrtnici. Ve sicer, kako lahko vrtnica cveti na način, ki mu vsi pravimo, da je to rožni vonj, ne more pa razumeti, da vate buhne paleta toliko vonjev in njihovih odtenkov, da končno dojameš razliko med umetnimi vonjavami in temi, naravnimi. Ko bi le lahko našla še več trenutkov, da bi se učila najti podtone, razpone, in vse ostalo, kar nudi vrtnica dihalnim brbončicam….Nisem še imela možnosti obhoditi v maju veliko rožnih vrtov, razstav ali parkov, pa vseeno se preizkušam na mojem malem koščku zemlje. In le kako naj prepričam svoje oči, da ni smiselno vsako leto ustvarjati novih kombinacij, in iskati novih in novih primerkov sort, ker MORAM nehati, omejuje me prostor. Število sadik je že sedaj ogromno, preveliko, da ga bi lahko nekoč obvladovala ob takem delovniku. A nihče mi ne more vzet tistega, kar sem si v mislih zamislila zanje. In tega, da pa morda lahko vsako leto prestavim eno ali dve, ker se v mojih očeh tepe kombinacija. In da sem imela čast začeti čisto od začetka. In nihče mi ne more vzeti skritega hrepenenja po zapolnitvi gredic, ki sedaj v večini samevajo z vmesnimi golimi površinami, ki jih male lepotice še niso zapolnile.
Kot pri inženirju, ki dobi predse prazen list, prazen ekran, je bilo tudi pri meni na voljo le določeno število kvadratov. Poleg nujne infrastrukture, ki pritiče vsaki hiši, sem na vso silo morala imeti tudi zelenjavni vrt. In izkupiček – hja, nekaj zelenice tudi mora bit, čeprav se ob vsaki novi zablateni pošiljki trnatih rastlin nekam čudežno krči. Je pa ena dobra stran – manj je za kositi in manj za pograbiti, a ker se robovi gred širijo, tudi več obrezovanja travnih robov.
Pravzaprav je zamisel taka, da na predhišnem vrtu ni ne duha ne sluha o kakih mešanih zasaditvah, četudi bi se vsak prišlek čudil, odkod tako močan vonj rdečem javorju, ki še vedno velja za nakup, ki bo zapečatil najino zvezo. Hiša bi skrivala vse, kar bi raslo za njo…Že v moji mladosti, ko sva z mamo nakupovali rastline za vikend, in jih je bilo ogromno, sem zmeraj govorila, da tisti rdeč javor, ki raste tam, je pa prekrasen in bo šel z mano v novo hišo. Pa mama ni želela in še vedno noče slišati o tem, da se prestavi kam. Dolgo let mu ni pasalo, in je ostajal pritlikav, ko pa se je pri meni ustvaril prostor, kjer bi nekoč lahko bil zasajen, pa se je dotični razbohotil, in dobil v letu ali dveh skoraj svojo končno višino. Prešmentani lump. Le kako ga naj zdaj presajam?
No, in ker si te rastline želi tudi mož, sva se letos, ko sva se sprehajala po drevesnici na obrobju Maribora, in družno občudovala zasaditve, odločila, da bo najino darilo ob sedmi obletnici poroke, ko ljudska vraža pravi, da se začnejo križi in težave v zakonu, majhen, s suličastimi rdečimi listi obložen, rdeči javor. Kako klišejsko, javor, beli prodniki, zastirka…..A imel bo popolnoma drug namen, kot le to, da pač stoji in rase tam, kjer bo, ob vhodnih vratih. Vsakič znova bo opomnik, koliko skupnega je bilo doživetega.
Pa nazaj k vrtnicam. Šele ko bi po potki obšel sprednji del hiše, bi se odprl pogled. Najprej na prostrano Pohorje, nato pa bi oči same spustile fokus na tisto barvno, dišeče. In stare rožarke so me »učile«, nikar tako, da se vse vidi takoj. Naj ostane nekaj videnega v tem trenutku, in v trenutku za njim. Četudi vsega skupaj pot ne bi bila naporna, le tistih dobrih 10, 20 metrov, naj se vije in naj ne bo ravna in naj ne nudi vsega ob robu. Daj si možnost, in delaj nivoje, in če te možnosti ni, dviguj perspektivo v višino. Opore, visoke rastline osamelci, večji kamen, masivni oporni zid, vse z namenom, da odvrne pozornost od konca vsega lepega.
Pa le kako v parih mesecih doseči perfekcijo, ki bi me zadovoljila? Misija nemogoče. Ko pomislim, da bi nekdo, ki ga ne poznam, prišel, premeril, zrisal in določil, kaj mora rasti v moji intimi, mi zapovedal, kaj mi mora biti všeč, in to izvedel v dnevu ali dveh, obenem pa me pustil nepoučeno in ne dovolil, da kaj spreminjam, ker da to ne bo več nosilo njegovega pečata??? Ne, hvala, ampak ne. Se bomo raje matrali in švicali ob kakih nedeljah in praznikih, preskočili kak piknik, lepili ene par obližev in metali stran raztrgana in preluknjana oblačila, obenem pa prepričevali mimoidoče in sorodstvo, da vizija je, da pa narave se ne da prelisičiti in preskakovati času in iz kot las tankih vejic vrtnic ustvariti v letu ali dveh mogočno plezalko, ki bo kot za šalo prerasla zanjo zgrajeno in seveda ne kupljeno oporo.
Kot sem že napisala. Ni opor. Ni robnikov. Ni visoko rastočih vzpenjalk. Ni temnozelenega ozadja, ki bi predstavljalo kuliso za dehteče raznobarvne cvetove. Tako jim mora zaenkrat zadostovati, da jih v ozadju varuje modrina odprtega neba, zastrta s sosednjimi hišami in na nekaterih mestih tudi bližnji gozd. Hrbtov nimajo zaščitenih in še vedno nekateri ne dojamejo, da grede niso sprehajalna pot od sosedov k nam in mimo, ker so pač tam že od nekdaj hodili. Pa bodo trnate, kot so, že same pokazale zobe, ko se bodo veje sklenile v trden, nepropusten obroč.
Zaenkrat mi preostane le to, da jih negujem, pobiram premnoge odcvetele cvetove, jim odstranjujem rastje okoli nožic in odganjam polže, ki se noro dobro počutijo v vlažnem polmraku koreninskih vratov. Le kdo bi jim zameril? Senca, rahel hlad, hrane na izobilje?
In predvsem, da jih opazujem. Da vidim, katera me zadovolji s svojo nagnjenostjo k plezavosti, ali pa k izraščanju dolgih, hobotničnih vej, ki jih lahko z užitkom upogibam, ali pa se učim prepoznavati vonj klinčka ali mire ali breskve, tudi limone, in vseh ostalih vonjev. Da naštudiram, katera se hitro osuje, katere cvetovi so olistani še pa še, katera mara sence in katera se raje kopa v razkošju polsenc. Katera vame puhne oblak božanskega vonja vsakič, ko se ji približam, in katera užaljena od premalo pozornosti, neizstopajoča, kot je, spušča veje k tlom in od mene zahteva, da ji naredim oporo. Da se vsaj malo ukvarjam z njo, če me že ne more prepričati, da je lepša od svoje sosede, četudi ni tako briljantno sijoče barve in je polna trnov in obolela. A bila je izbrana iz takega ali drugačnega razloga. Zato jim moram dat možnost vsaj nekaj let. Vsem.
In še vedno se ne rabim izreči, katera je najlepša. Ker se mi ni treba, in ker si ne bi drznila. Ker če vsaka posamezna ne bi bila edinstvena vsaj v eni sami lastni značilnosti, ne bi rasla pri meni._________________"But he that dares not grasp the thorn should never crave the rose."
Anne Brontë
-
geisha
- Prispevkov: 761
- Pridružen: Po Jun 03, 2013 2:00 am
Bobolino kako doživeto si to napisala,da bi te brala še pa še.Kako občudujem ljudi ,ki imajo tak dar pisanja,jaz ga žal nimam.Je pa tudi pri naju tako,da sama načrtujem in potem skupaj preštudirava.Saj vem,da na tak način rabim še par let,da bo vsaj približno tako kot bi rada ampak bo imelo najino dušo.Brez dvoma bo tvoj rožnik po tvoji meri in to najbolj šteje 
._________________LP
E.
._________________LP E.
-
voda
- Prispevkov: 2615
- Pridružen: Če Jun 06, 2013 2:00 am
draga moja Bobolino zelo čutno si napisala in opisala svoj rožnik in vrtnice. verjetno se vsaka ali vsaki od nas ki ima to srečo da ima več kot nekaj vrtnic počuti enako a nima hrabrosti, dobesedno hrabrosti tako literarno opisati dogajanje v svojem rožniku ne glede ali je to 5 vrtnic ali 15o. zelo lepo in hvala ti. lpvoda_________________Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se lačna, nasiti bližine, nekomu moraš, moraš,...(I. Minatti)
-
TANJA TT
- Prispevkov: 432
- Pridružen: To Jun 04, 2013 2:00 am
Enkrat sem že zapisala, pa bom še, ker presneto drži
Winston Churchill :"Skrivnost uspeha v življenju ni v tem, da človek dela tisto, kar ljubi, temveč da ljubi tisto, kar dela." in to je to,kar se dogaja tebi in vsem nam, ki že ob jutranji zarji in tudi temi, tekamo po vrtu, trepetamo ob vsakem grmenju in nevihtah, da nam potolče varovanke,se borimo z boleznimi in škodljivci,premlevamo kombinacije in barve,vedno znova preverjamo na internetu karakteristike vrtnic, ki smo jih ali jih še nameravamo posaditi,si zamišljamo trajnice za dodatek,in ni nam težko in odveč
Winston Churchill :"Skrivnost uspeha v življenju ni v tem, da človek dela tisto, kar ljubi, temveč da ljubi tisto, kar dela." in to je to,kar se dogaja tebi in vsem nam, ki že ob jutranji zarji in tudi temi, tekamo po vrtu, trepetamo ob vsakem grmenju in nevihtah, da nam potolče varovanke,se borimo z boleznimi in škodljivci,premlevamo kombinacije in barve,vedno znova preverjamo na internetu karakteristike vrtnic, ki smo jih ali jih še nameravamo posaditi,si zamišljamo trajnice za dodatek,in ni nam težko in odveč
-
1vrtnica
- Prispevkov: 543
- Pridružen: Po Jun 03, 2013 2:00 am
Čudovito Bobolino! Res imaš dar za pisanje, krasno mi je brati tvoje razmišljanje. Tako me spominja na moje začetke, ko sem prav tako kot ti imela preštete vse prve cvetove na mojih novih vrtnicah, si razbijala glavo z razporeditvijo in spremljevalnimi rastlinami, oporami... Še naprej smo ti na razpolago in z veseljem bomo opazovali rast 'tvojega veselja'._________________Svojo dušo sem odišavil z vrtnicami. Za vse življenje. (Guillaume Apollinaire)
-
Isaan
- Prispevkov: 410
- Pridružen: Če Jun 06, 2013 2:00 am
Bobolino, v sliki in besedi je skupaj res zanimivo in kar čakam, kaj bo sledilo. Kot zgodba v nadaljevanjih, upam, da ti bo čas dopuščal, da bo tako oblikovala svoj virtualni rožnik še naprej.
Kombinacije z ostalimi rastlinami si super začrtala, trave so krasne... na tem področju imam jaz še veliko luknjo... Bom pri tebi dobila kakšno idejo.
Kombinacije z ostalimi rastlinami si super začrtala, trave so krasne... na tem področju imam jaz še veliko luknjo... Bom pri tebi dobila kakšno idejo.
-
bobolino
- Prispevkov: 2342
- Pridružen: Pe Maj 31, 2013 2:00 am
Počasi, skozi tisočinke sekund, se mi začenja dozdevati, zakaj moj um ne dopusti, da to zaplato zemlje, ki jo štejemo za svojo last, ne morem poimenovati. Prsti po tipkovnici drsijo po svoje, ko jih želim uporabiti za zapis imena, upirajo se in zvijajo in nočejo pritisniti pripravljene blazinice na tipko. "Le kaj se greš", mi pravijo, in vem.
Ne želim pisati strogo le o teh kvadratnih metrih, ker mi nit misli prehitro pade na tla in se začne zvijati po svoje, prepleta se z drugimi mislimi, gradi novo, še ne povedano zgodbo. Naj ostane tako. Naj bo brez imena, vi pa mi ne zamerite, če me bo kdaj potegnilo kam drugam, stran od vrtnic in stran od ostrih trnov, stran od pisanega in barvnega. Včasih ljudje občutimo tudi sivino, ne? Tudi črna je barva in tudi črna zna prepresti našo bit. Zakaj bi jo, torej, tiščala proč, ko pa je lažje, da se soočim z njo, in jo dam iz sebe?
Osamljene znajo biti tudi vrtnice. Borke, kot so, znajo vzkliti iz trdne, kraške skale. Kam skrijejo korenine, me ne vprašati. Že tako sem vsakič znova, ob odkritju teh trnastih grmičkov, osupla. Vse polno jih je, teh osamelk, v rjavini posušene, polegle trave, izstopajo še bolj, kot bi si to priznali v urbanem okolju. Nemogoče je izpuliti kako izraslo sadiko, kot bi bile zlepljene v apnenec, tuleč v mene, da nočejo na boljše. Prekrasne pa so. Brez vonja, a njihova izstopajoča rdečina govori sama zase....Takih, gojenih, ni veliko. Naj slika govori zase, četudi ji dela krivico. Rdeča stebla so še bolj vinsko rdeče barve, barva cvetov pa neonsko roza:
cel grmiček, rastoč iz skale
slika cvetov je zamegljena, a poglejte v ozadju rdeče vejice
drobceni popki, veliki kot lešniki
in sam cvet, v resnici mnogo bolj živahne barve
Me že bolj razumete, zakaj brez imena?
In kako srkam vase to prekrasno rastje, sredi katerega mi je dano bit, kdaj pa kdaj tudi v službenem času? Naenkrat tiste dolge ure osame niso več dolgočasne...vse naokoli je ŽIVO._________________"But he that dares not grasp the thorn should never crave the rose."
Anne Brontë
Ne želim pisati strogo le o teh kvadratnih metrih, ker mi nit misli prehitro pade na tla in se začne zvijati po svoje, prepleta se z drugimi mislimi, gradi novo, še ne povedano zgodbo. Naj ostane tako. Naj bo brez imena, vi pa mi ne zamerite, če me bo kdaj potegnilo kam drugam, stran od vrtnic in stran od ostrih trnov, stran od pisanega in barvnega. Včasih ljudje občutimo tudi sivino, ne? Tudi črna je barva in tudi črna zna prepresti našo bit. Zakaj bi jo, torej, tiščala proč, ko pa je lažje, da se soočim z njo, in jo dam iz sebe?
Osamljene znajo biti tudi vrtnice. Borke, kot so, znajo vzkliti iz trdne, kraške skale. Kam skrijejo korenine, me ne vprašati. Že tako sem vsakič znova, ob odkritju teh trnastih grmičkov, osupla. Vse polno jih je, teh osamelk, v rjavini posušene, polegle trave, izstopajo še bolj, kot bi si to priznali v urbanem okolju. Nemogoče je izpuliti kako izraslo sadiko, kot bi bile zlepljene v apnenec, tuleč v mene, da nočejo na boljše. Prekrasne pa so. Brez vonja, a njihova izstopajoča rdečina govori sama zase....Takih, gojenih, ni veliko. Naj slika govori zase, četudi ji dela krivico. Rdeča stebla so še bolj vinsko rdeče barve, barva cvetov pa neonsko roza:
cel grmiček, rastoč iz skale
slika cvetov je zamegljena, a poglejte v ozadju rdeče vejice
drobceni popki, veliki kot lešniki
in sam cvet, v resnici mnogo bolj živahne barve
Me že bolj razumete, zakaj brez imena?
In kako srkam vase to prekrasno rastje, sredi katerega mi je dano bit, kdaj pa kdaj tudi v službenem času? Naenkrat tiste dolge ure osame niso več dolgočasne...vse naokoli je ŽIVO._________________"But he that dares not grasp the thorn should never crave the rose."
Anne Brontë