Objavljeno: Po Mar 21, 2016 1:01 am
Sem še tako polna vtisov, da jih moram tudi jaz deliti.
Dogodek Vse lepo o vrtnicah se je že na vhodu začel prijazno. Prijavljeni smo dobili nekakšne papirnate zapestnice, prijazne napotke za pot do predavalnice in nekaj tistih toplih nasmeškov, ki ti dajo vedeti, da si dobrodošel.
Potem ko smo se nekako uspeli posesti, bilo nas je namreč preko šestdeset, nas je pozdravil gospod Matjaž Mastnak in besedo predal dr Matjažu Kmeclu.
Po začetni minuti, ko smo pozirali
kameri oddaje Na vrtu, nam je povedal veliko zanimivih podatkov o zgodovini vrtnic, tudi tistem delu, ki se še posebej tiče slovenske preteklosti. Odprtih ust sem ga poslušala, avtoriteto, ki jo izjemno cenim ne samo zaradi njegovega Prešerna, ampak predvsem na literarnem in jezikoslovnem področju. Se mi je zdelo, da se je komaj dobro razgovoril, pa je že minilo odmerjenih petnajst minut. Še ure bi ga lahko poslušala.
Za njim nam je dr Marko Dobrilovič predstavil temo Rožni vrtovi v krajinski arhitekturi in vključitev vrtnic v hišni vrt. Poudarek je bil na vrtovih skozi zgodovino, vendar predvsem tako velikih, o kakršnih danes lahko le sanjamo. Bolj na parkih ali grajskih vrtovih in za moj okus veliko premalo na obhišnih, kot si jih običajni ljudje lahko privoščimo danes. Jasno, vsega se ne da stlačiti v nekaj minut.
Osvežili smo se s kavo in piškoti, na hitro poklepetali in že nas je nagovoril gospod Philippe Manguy, prodajni predstavnik žlahtniteljske hiše Meilland iz Francije. Predstavil nam je rožne novosti iz sveta - najboljše nove Meillandove vrtnice. Da ne boste mislili, da jih ni tri velike vaze prinesel s seboj in seveda smo jih bile vesele. Nekaj vlončenih je zmanjkalo mimogrede. Pa njihove lične majhne zvežčiče in kataloge smo si lahko vzele, če smo želele. Povedal nam je nekaj o tem družinskem podjetju, o žlahtnjenju in nekaterih partnerjih. Vesela sem, da bo z njimi sodeloval tudi Arboretum Volčji potok, kajti Mailland svojih vrtnic v Slovenijo menda ne pošilja. Predavanje je bilo v angleščini, gospod Mastnak je s prevodom z lahkoto opravil mimogrede.
Predsednica Društva ljubiteljev vrtnic Slovenija, gospa Breda Čopi je opravila predstavitev regionalnega kongresa Svetovne zveze ljubiteljev vrtnic, ki bo v
Sloveniji od 11. do 14. junija 2017. Ogledali smo si film, s katerim je Slovenija kandidirala in uspela. Saj vsi vemo, je pa vseeno lepo videti en tak filmček, ki še utrdi zavest, da živimo v lepi deželi. Lepo je tudi vedeti, da čedalje bolj postaja tudi rožna destinacija.
Trik trak je bil čas za kosilo. Vreme je bilo čudovito in smo lahko pojedli zunaj, poklepetali, in no, gospe smo si lahko šle nosove napudrat. Mimogrede sem prvič v živo srečala še dve rožarki z Gartlca in še kup zanimivih ljudi.
Po kosilu je besedo prva povzela gospa iz Unichema, ki nam je predstavila njihovo linijo naravi prijaznih sredstev za krepitev vrtnic in
varstvo pred boleznimi in škodljivci. Najbrž ne bi bilo prav delati reklame zanje tule, lahko pa morebitnim interesentom pošljem njihovo shemo priporočljivih tretiranj vrtnic skozi sezono na e naslov ali kot ZS.
Za njo smo poslušali predstavitev prenovljenega rozarija v Arboretumu Volčji Potok. Kratka, vendar zanimiva je bila in za občutek le tole; s tristo sort vrtnic so preskočili na šeststo, do kongresa naj bi jih bilo tisoč. Spodnja shema prikazuje asortiman glede na to, od kod so jih dobili.
Po predstavitvi smo se spustili v spodnji del arboretuma, kjer nam je gospod Vladimir Vremec pokazal nova dognanja glede obrezovanja rožnih grmov, gospod Matjaž Mastnak pa, kako pravilno posaditi vrtnico. Imeli smo kup vprašanj in na prav vsako sta izčrpno odgovorila. Napovedanega gospoda Simona Škorjanca, ki je imel v načrtu prikaz obrezovanja mnogocvetnih vrtnic (floribund) in velecvetnih vrtnic (skrižanih čajevk), ni bilo.
Vrnili smo se nazaj pred upravno zgradbo, kjer smo si razdelili Maillandove cvetove, spet smo se lahko posladkali in odžejali, kupiti je bilo moč Mastnakovo knjigo, in za konec smo se zgrnili na kup za fotografiranje.
Ob koncu navedenih vsebin bi morala biti ura štiri popoldne. Mamy in jaz sva se poslovili ob četrt na pet, veliko jih je še ostalo. Aha, še to; ob izhodu so nam po vsem crkljanju za slovo še po eno mačeho ponudili.
Težko je opisati, kako prijeten je bil dan in z njim družba, v kateri sem bila. Vam pa mirno lahko povem, da bom še nekaj dni v mislih bolj tam kot doma, tako lepo je bilo.
Dogodek Vse lepo o vrtnicah se je že na vhodu začel prijazno. Prijavljeni smo dobili nekakšne papirnate zapestnice, prijazne napotke za pot do predavalnice in nekaj tistih toplih nasmeškov, ki ti dajo vedeti, da si dobrodošel.
Potem ko smo se nekako uspeli posesti, bilo nas je namreč preko šestdeset, nas je pozdravil gospod Matjaž Mastnak in besedo predal dr Matjažu Kmeclu.
Po začetni minuti, ko smo pozirali
kameri oddaje Na vrtu, nam je povedal veliko zanimivih podatkov o zgodovini vrtnic, tudi tistem delu, ki se še posebej tiče slovenske preteklosti. Odprtih ust sem ga poslušala, avtoriteto, ki jo izjemno cenim ne samo zaradi njegovega Prešerna, ampak predvsem na literarnem in jezikoslovnem področju. Se mi je zdelo, da se je komaj dobro razgovoril, pa je že minilo odmerjenih petnajst minut. Še ure bi ga lahko poslušala.Za njim nam je dr Marko Dobrilovič predstavil temo Rožni vrtovi v krajinski arhitekturi in vključitev vrtnic v hišni vrt. Poudarek je bil na vrtovih skozi zgodovino, vendar predvsem tako velikih, o kakršnih danes lahko le sanjamo. Bolj na parkih ali grajskih vrtovih in za moj okus veliko premalo na obhišnih, kot si jih običajni ljudje lahko privoščimo danes. Jasno, vsega se ne da stlačiti v nekaj minut.
Osvežili smo se s kavo in piškoti, na hitro poklepetali in že nas je nagovoril gospod Philippe Manguy, prodajni predstavnik žlahtniteljske hiše Meilland iz Francije. Predstavil nam je rožne novosti iz sveta - najboljše nove Meillandove vrtnice. Da ne boste mislili, da jih ni tri velike vaze prinesel s seboj in seveda smo jih bile vesele. Nekaj vlončenih je zmanjkalo mimogrede. Pa njihove lične majhne zvežčiče in kataloge smo si lahko vzele, če smo želele. Povedal nam je nekaj o tem družinskem podjetju, o žlahtnjenju in nekaterih partnerjih. Vesela sem, da bo z njimi sodeloval tudi Arboretum Volčji potok, kajti Mailland svojih vrtnic v Slovenijo menda ne pošilja. Predavanje je bilo v angleščini, gospod Mastnak je s prevodom z lahkoto opravil mimogrede.
Predsednica Društva ljubiteljev vrtnic Slovenija, gospa Breda Čopi je opravila predstavitev regionalnega kongresa Svetovne zveze ljubiteljev vrtnic, ki bo v
Sloveniji od 11. do 14. junija 2017. Ogledali smo si film, s katerim je Slovenija kandidirala in uspela. Saj vsi vemo, je pa vseeno lepo videti en tak filmček, ki še utrdi zavest, da živimo v lepi deželi. Lepo je tudi vedeti, da čedalje bolj postaja tudi rožna destinacija.
Trik trak je bil čas za kosilo. Vreme je bilo čudovito in smo lahko pojedli zunaj, poklepetali, in no, gospe smo si lahko šle nosove napudrat
. Mimogrede sem prvič v živo srečala še dve rožarki z Gartlca in še kup zanimivih ljudi.Po kosilu je besedo prva povzela gospa iz Unichema, ki nam je predstavila njihovo linijo naravi prijaznih sredstev za krepitev vrtnic in
varstvo pred boleznimi in škodljivci. Najbrž ne bi bilo prav delati reklame zanje tule, lahko pa morebitnim interesentom pošljem njihovo shemo priporočljivih tretiranj vrtnic skozi sezono na e naslov ali kot ZS.
Za njo smo poslušali predstavitev prenovljenega rozarija v Arboretumu Volčji Potok. Kratka, vendar zanimiva je bila in za občutek le tole; s tristo sort vrtnic so preskočili na šeststo, do kongresa naj bi jih bilo tisoč. Spodnja shema prikazuje asortiman glede na to, od kod so jih dobili.
Po predstavitvi smo se spustili v spodnji del arboretuma, kjer nam je gospod Vladimir Vremec pokazal nova dognanja glede obrezovanja rožnih grmov, gospod Matjaž Mastnak pa, kako pravilno posaditi vrtnico. Imeli smo kup vprašanj in na prav vsako sta izčrpno odgovorila. Napovedanega gospoda Simona Škorjanca, ki je imel v načrtu prikaz obrezovanja mnogocvetnih vrtnic (floribund) in velecvetnih vrtnic (skrižanih čajevk), ni bilo.
Vrnili smo se nazaj pred upravno zgradbo, kjer smo si razdelili Maillandove cvetove, spet smo se lahko posladkali in odžejali, kupiti je bilo moč Mastnakovo knjigo, in za konec smo se zgrnili na kup za fotografiranje.
Ob koncu navedenih vsebin bi morala biti ura štiri popoldne. Mamy in jaz sva se poslovili ob četrt na pet, veliko jih je še ostalo. Aha, še to; ob izhodu so nam po vsem crkljanju za slovo še po eno mačeho ponudili.
Težko je opisati, kako prijeten je bil dan in z njim družba, v kateri sem bila. Vam pa mirno lahko povem, da bom še nekaj dni v mislih bolj tam kot doma, tako lepo je bilo.
.
.