Desno kup semenečega hrastovega lista, naprej pa vse mešano.
Spredaj Iva's Sweet White, naprej še drugi paradižniki, cvetje in fižoli iz poskusa ljubiteljske znanosti.
Vrtne ostrožnice vseh barv se sejejo same po vsem vrtu, v doma narejenem loncu se krivenči Stick, levo mete in melisa, desno od njega pa uživa Francoz, ki ga čuvam še posebej skrbno, ker sem že bila ob njega. Hvaležna zanj. Nad vsemi bdi trta.
Tri vrstice korenja in tri vrstice pora. Do včeraj, ko je moj tako vestno plel, da je por ostal samo še v eni vrstici.
Domači čučak iz v letu 2020 doma pridelanega semena se je dobro razrepenčil.
Gardos se kar drži, čeprav je že pred tremi tedni začel rumeneti. Pskov je le malo.
Zakaj polži pojedo druge sorte solat, hrastovega lista pa ne? Okrog njega sem sejala vsaj tri sorte, pojedli so vse do HL.
Peteršilj semeni, morda mi bo domače seme kaj bolje klilo kot kupljeno.
En kotiček za šaro mora biti.
Tale je pridna, še dvakrat več je visi čez škarpo. Brez komentarjev na objekt na levi, prosim, je lastne izdelave, natančno tako kurišče za vrtni žar sem si sezidala, kakršnega sem želela. Je takrat en fasader na odru okrog sosedove hiše vprašal drugega: "Pa kaj dela una baba, a res neki zida?"
Tale je stara 22 let. Na začetku jo je mama pokosila dvakrat, jaz pa enkrat. Predlani je po eni strani vsa ogolela in smo jo skoraj požagali. Pa je šel moj drezat vanjo in nakopal iz krošnje za dve samokolnici suhega, odmrlega materiala. Rešeno. Ta material je nasul za zastirko k dvema am. borovnicama. Tudi rešeno, sta se posušili.
