Žganjekuha nekoč in danes

[crtj-admin]

(Prenos iz arhiva)

[muha]

Žganja ne kuham , ga je pa moj oče in imam zelo lepe spomine na hladne jesenske dni, ko smo se hodili gret h kotlu za žganjekuho in ko smo imeli na voljo obilico tople vode za pomivanje , kar je bilo tistikrat pravo razkošje.

Začelo se je z obiranjem in pobiranjem sadja. Prve so bile češnje. To niso bila nizka in čvrsta drevesa, kot jih imamo dandanes v novejših sadovnjakih in tudi ne debele hrustavke. Naše češnje so bile visoke, krhkih vej in drobnih, mehkih, sočnih plodov. Obiranje je bilo precej zoprn pa tudi nevaren posel. Posledično je bil seveda češnjevec med najbolj cenjenimi in dragimi žganji. Tudi zato, ker je kuhanje češnjevca zahtevalo precej več pozornosti, kot ostalo sadje.

Drugo močnejša enotna masa je bila iz češp. Najboljše smo odbrali za sušenje, ostalo je šlo v namok za češpovo žganje , bolj razširjeno imenovano slivovka.

V tretji in zadnji razred je spadalo mešano ostalo sadje – jabolka in hruške, predvsem tepke.

Pobirali smo zdrave, najbolje že umedene sadeže, zraven so šli tudi taki, ki se jih je narahlo že lotevala gniloba, ampak samo do meje, ko še niso kazali znakov plesni. Pazili smo, da je bilo pobiranje čimboj čisto, brez primesi. Če se je sadja prijela zemlja ali preveč drugih nečistoč , smo ga oprali. Le kakšna travica vmes ni motila.

Debelejše sadje smo še stolkli z velikim lesenim kladivom, nakar je šlo vse skupaj v veliko leseno kad. Kaj se je tam dogajalo ne vem, videla sem, da so hodili maso mešat in da so zrelost preverjali tako s poskušanjem, kot prižiganjem vžigalic.

Kotel za žganjekuho smo postavili na zidano ognjišče, podobno zidanim štedilnikom, le odprtina je bila prirejena obliki kotla. Kuriti je bilo treba zelo, zelo previdno. Sprva, da se masa ni prismodila, kasneje, da ni prekipela. Če je prekipela, je skozi cevke namesto tankega curka žganja pritekla gosta tekočina. Oče je rekel, da kotel bruha. Nujno je bilo treba skrbeti za čimbolj enakomeren in čist curek.

Naša napeljava je bila taka, da sta iz kape na kotlu tekli dve cevi, speljani poševno skozi visoko leseno kad polno hladne vode. Na iztoku so v cevi položili trak, izrezan v obliki črke V, ki je dajal en sam skupen curek.

To je bila šele prva faza izločanja alkohola direktno iz »žonte«, kakor smo pri nas imenovali namok. Treba jo je bilo opraviti takoj, ko je masa primerno dozorela. Kar smo dobili v tem prvem postopku smo shranili v velike steklene posode in ponovno prekuhali (destilirali) kasneje, ko ni bilo več dela na polju in v sadovnjaku.

O ostalih podrobnostih ne vem veliko. Le toliko, da je bilo treba prve curke ujeti posebej, ker so imeli preveč alkohola. To tekočino smo imenovali »cvet« in je bila namenjena za zunanjo uporabo in namakanje zelišč. Tudi proti koncu se je ponavadi podstavilo novo posodo in preverilo, ali je tekočina še primerna za nadalnje prekuhavanje. Če ni bila se jo je zavrglo.

Določanje stopnje alkohola mi je bilo vedno španska vas. Občudujoče sem gledala stekleno cevčico z okroglim trebuškom nekje proti spodnjemu koncu. Kaj in kako je povedala o lastnostnih pridobljenega žganja se nisem nikoli poglabljala. Če je imelo žganje preveč alkohola, so ga redčili s prekuhano vodo.

Ostanke od kuhanja »žonte« smo vozili v naravo na velik kup, vsako leto na isto mesto. Čez leto so počasi razpadli, da bi za njimi ostal opazen humus nimam v spominu. Nekako kot da za rastlinje naokrog niso bili niti škodljivi niti koristni. V neposredni bliži kupa ni bilo bujnega rastlinja, kot je to v navadi pri kompostu.


Tole je literani poskus opisa mojih spominov. Strokovno plat raje prepuščam vam, ki ste žganjekuho prakticirali ali jo še prakticirate sami.

Žganjekuharji, povejte prosim, kje bi raje imeli to temo: tukajle med Sadjem, na vrhu kot "ne prezri" ali med Recepti.

[vodenka]

Kar tukaj naj ostane si zelo dobra opisala jaz bom v naslednih dneh opisala naš postopek zdaj mene bo vsaj dva dni saj sem dodobra izmučena od kuhe.

[muha]

V zvezi z včerajšnjo TV oddajo o kontroli nad kuhanjem žganja, nekaj povezav do predpisov, ki urejajo žganjekuho:

http://www.carina.gov.si/fileadmin/curs.gov.si/internet/Navodila/2011/Navodilo_st._8_2011.pdf
http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199884&stevilka=4323
http://www.carina.gov.si/si/obcani/proizvodnja_vina_in_zganja/

Na kratko: pri malih količinah, s katerimi se ne boste pojavili na trgu, se nimate ničesar bati.

[bobolino]

Zelo zanimiva tema, hvala za izčrpno poročilo!_________________"But he that dares not grasp the thorn should never crave the rose."
Anne Brontë

[juglans]

Muha, prijeten in oseben utrinek iz tvojega življenja. Zelo lepo.

Sem se pa malce zamislil nad delom zapisa. kjer praviš:

Citiram:

...... imam zelo lepe spomine na hladne jesenske dni, ko smo se hodili gret h kotlu za žganjekuho in ko smo imeli na voljo obilico tople vode za pomivanje , kar je bilo tistikrat pravo razkošje.

Deluje kar malce nepredstavljivo za današnji čas generičnega izobilja.

Z zanimanjem spremljam, lastnih izkušenj na žalost nimam.

[pep]

Žganjekuha je bi vaški praznik, kjer so se družili prijatelji ob "štamperlju" kako rekli, pošimfali svoje žene, včasih tudi stepli, če prav drugi dan niso vedeli zakaj, spili še enega in ostali prijatelji.
Pa vaški pijančki so točno vedeli, kje se kuha in prišli na svoj račun.
Tudi sam kuham žganje "iz svega in svačega" za svoje potrebe v majhnem kotličku moje proizvodnje v glavnem za tinkture, ostane pa tudi kaj boljšega za na zob.

[bobolino]

Kje pa se dajo nabaviti taki mini mini kuhalniki? Je razlika med kurjenjem na drva ali plin, v okusu? Tako sem vsaj slišala, čeprav ni neke logike._________________"But he that dares not grasp the thorn should never crave the rose."
Anne Brontë

[Optimist]

@bobolino
Malce off topic....
Hrana kuhana ali pečena na šporgetu/drva je po okusu in videzu čisto nekaj drugega kot kuhana na plinu! Ne dvomim da je kaj drugače pri žganjekuhi...._________________Več jih posadiš, več jih ostane za tabo....

[pep]

Tudi meni se zdi, da je kava skuhana na "gašprčku" boljša, čeprav strokovno to najbrž ne bi zdržalo.
Bobolino, poglei pod ALEMBIKi,