Stran 1 od 4
Miti, legende in zgodovina vrtnic
Objavljeno: Če Jan 01, 1970 1:00 am
Napisal/-a crtj-admin
(Prenos iz arhiva)
Objavljeno: Po Apr 02, 2018 7:40 am
Napisal/-a Melona
Malo romantike, grške mitologije in vrtnic? Mmm, vedno odlična kombinacija!
Grško nimfo Kloris je ugrabil Zefir, bog zahodnega vetra. Po poroki jo je spremenil v boginjo pomladi Floro. Tudi sama je zakuhala osupljive preobrazbe, prste naj bi imela zraven pri nastanku krokusa, hijacint, narcis in nekaterega drugega cvetja. Še vse kaj drugega ji pripisujejo, po drugi strani pa okrog nje vlada cela zmeda.
Za nas je prava stvar tole, povzemam po knjigi The Language of Flowers, Sheila Pickles.
Kloris je nekoč na jasi v gozdu našla mrtvo nimfo. Iz njenega mrtvega telesa je naredila cvetlico. Za pomoč je prosila Afrodito, boginjo ljubezni, ki jo je ozaljšala z lepoto. Dioniz, bog vina, plodnosti, veselja in razposajenosti je daroval nektar, da je sladko zadišala. Tri gracije so jo obdarile z očarljivostjo, ljubkostjo in milino. Zefir, bog zahodnega vetra, je razpihnil oblake, da je lahko Apolon, bog sonca, sijal nanjo in jo razcvetel. Tako se je rodila vrtnica in bila takoj oklicana za kraljico cvetlic.
Objavljeno: Po Apr 02, 2018 7:41 am
Napisal/-a Melona
Če nadaljujemo legendo. Vrtnica je bila rojena.
Po legendi je Kloris naročila Iris in Aurori, naj poneseta vrtnico po svetu. Iris si je sposodila sled vrtničine barve, Aurora pa je čez jutranje nebo naslikala rožne odtenke. Ko je Eros izvedel za vrtnico, jo je kot podkupnino za molk o materinem onečaščenju ponudil Harpocratesu, bogu molka. Upal je, da bo tako ohranil materino dobro ime. Tako so vrtnice postale povezane z molkom in tajanstvenostjo. Latinsko »sub rosa« pomeni tajno, zaupno, izraz je še danes v rabi.
Kaj pa je takega Afrodita storila, da je bilo o tem treba molčati? Bila je najlepša vseh boginj, zato boginja lepote. Pa tudi ljubezni in spolnega poželenja. Jo je zaznamovalo že samo rojstvo? Po eni od legend je njenemu očetu Uranu njegov sin Kronos odrezal spolovilo in ga vrgel v morje. Morje se je spenilo in rodila se je Afrodita.
Poročena je bila s Hefajstom, bogom kovaštva in ognja. A to ni bil zgleden zakon, škripalo je pri zvestobi. Afrodita je moža varala z zemljani in bogovi. Eros je bil sad njenega prešuštvovanja z Aresom. In Adonis, lepi Zemljan, je bil tudi njen ljubimec. Nanj je bil Ares tako ljubosumen, da je za njim poslal krvoločnega merjasca. Ko je Afrodita slišala za Adonisove smrtne rane, je tekla k njemu, slepa od ljubezni. Trnje ji je opraskalo njene bose noge in iz kapelj njene krvi se je rodila prva rdeča vrtnica. Afrodita je bila prepozna, Adonis ji je na rokah umrl. Zatekla se je k Zevsu in ga preprosila, da ga je oživil. A glej, tudi Persefona si ga je poželela. In Zevs jima ga je razdelil. No, ne dobesedno, ampak ga je smela imeti pol leta ena, pol pa druga.
In kakor je bila Afrodita pojem lepote, so take tudi njene vrtnice. Omamno lepe, a tako rade zadajajo rane. Večno nasprotje lepote in miline na eni ter bolečine in krvi na drugi strani. Pa tudi večni boj kreposti proti sli, dobrega proti zlemu.
Objavljeno: Po Apr 02, 2018 8:00 am
Napisal/-a Melona
Stari Rimljani, Grki in Feničani vrtnic niso le gojili, ampak so z njimi tudi trgovali. Vrtnice so prinesli z osvajalskih pohodov in tako so se bliskovito širile tudi po ozemljih Srednjega vzhoda in Mediterana.
Okrog 300 pr. n. št. je starogrški filozof in utemeljitelj botanike Teofrast katalogiziral vrtnice tedanjega časa. Bil je Aristotelov učenec, a kot se pogosto zgodi, je učitelja presegel. Če je Aristotel rastline obravnaval kot rastlinske duše, je Teofrast zbral podatke kmetov, zeliščarjev in čebelarjev ter jih uredil. Historia Plantarum je eno najpomembnejših antičnih naravoslovnih del. Obdelal je strukturo, razmnoževanje, rast in uporabo rastlin ter jih poskusil razvrstiti po kriteriju razmnoževanja. Opisal je vrtnične cvetove z od pet do sto venčnimi listi.
Makedoniji je tedaj vladal Aleksander Veliki. Morda je prav on najbolj znan gojitelj vrtnic tistega časa. Krasile so njegove vrtove in zasluge za to, da je vrtnice predstavil Evropi, pripisujejo prav njemu.
Še več, predvidevajo, da je kulturo gojenja vrtnic ponesel do Egipta. Med arheološkimi izkopavanji grobov je Sir Flinders Patrie leta 1888 odkril rožne girlande, kite, ki so jih uporabljali za pogrebne vence. Z analizo je ugotovil, da gre za vrtnico Rosa X richardii, potomca križanja Rosa gallica X Rosa phoenicia. Čeprav so bili venčni listi izsušeni, je bilo še vedno videti roza odtenek. Ko jih je namočil v vodo, so bili skoraj kot sveži. Če je verjeti zapisom in trditev ni preveč posplošena, je to tale vrtnica https://www.helpmefind.com/rose/l.php?l=2.2347.6.
Drugi raziskovalci so odkrili stenske poslikave z vrtnicami v grobnici Tutmoza IV. Bil je 8. faraon 18. egipčanske dinastije in je umrl v 14. stoletju pr. n. št.Kasneje so motive vrtnic odkrili tudi s proučevanjem hieroglifov.
Objavljeno: Če Apr 05, 2018 9:57 pm
Napisal/-a Melona
Ko omenimo Egipt, ne smemo mimo Kleopatre.
Prestol je njej in bratu zapustil njun oče Ptolemej XII, ko je bila stara osemnajst let. Leta 48 pr. n. št. je v Egipt prispel Gaj Julij Cezar. Kleopatra je postala njegova ljubimka in rodila mu je sina Cezariona. 15. marca 44 pr. n. št. se je zasedanje senata sprevrglo v napad na Cezarja. Zadali so mu triindvajset vbodnih ran. Kleopatra je zavladala Egiptu s sinom Cezarionom.
Kasneje se je zapletla z Markom Antonijem, Cezarjevim podpornikom. Omrežila ga je in nej na ljubo je ubil njeno sestro in še koga. Rodila mu je dvojčka. Za nekaj časa se je vrnil v Rim, a ko je spet prišel k njej, je ostal za vedno. Poročila sta se in imela še enega otroka.
Kako je omrežila Marka Antonija? Poklical jo je na zagovor v Rim. Sestala sta se v njeni plavajoči palači. Legenda pravi, da so Rimljani po rožnem vonju vedeli, da je prispela, še preden so ugledali njene ladje. Po Sokratu je bila polovica dvoran prekrita s preprogo vrtnic več kot meter visoko. Stropi in stene so bili prepredeni z mrežo vrtnic. Svojo prvo strastno noč sta preživela na postelji iz rožnih venčnih listov. Poznala je rožno vodo in jo s pridom uporabljala. Ne le za vsakdanjo nego obraza in telesa, pač pa tudi za odišavljanje svojih prostorov. Želela je, da bi si jo Mark Antonij zapomnil po vonju. Vsakič ko bi povonjal vrtnico, bi se spomnil nanjo. Idila je trajala deset let.
Kako bi kaj naši možje sprejeli z vrtnicami nastlana stanovanja 
?
Objavljeno: Če Apr 05, 2018 11:03 pm
Napisal/-a NOVALIS
Melona, moj pravi,da je dovolj,da odvaža samokolnice trnja 
Pa hvala za zanimivo in poučno branje.
Objavljeno: Če Apr 05, 2018 11:20 pm
Napisal/-a Melona
Novalis, enako. Tudi moj ne bi pomislil na romantiko, ampak na šajtrgo.
Objavljeno: Pe Apr 06, 2018 7:54 am
Napisal/-a muha
Hja, ko bi imeli na voljo eno četo sužnjev, da bi pospravljali za njimi, tako kot so za Kleopatro, bi se jih romantični pogledi hitreje prijeli 
.
Melona, zanimivo je brati tele legende. Se že veselim nadaljevanj.
Objavljeno: Pe Apr 06, 2018 9:36 am
Napisal/-a Melona
Hvala, Muha. Pa še nekaj; pri vseh novodobnih alergijah je vprašanje tudi, če bi me to prenesle. Mimogrede, res poznam žlahtnitelja, ki je alergičen na cvetni prah vrtnic. Ampak se ne da, ne odneha.
Objavljeno: Ne Apr 08, 2018 10:54 am
Napisal/-a Melona
Na italijanskem polotoku so vrtnice spoznali, ko so se srečali z grško kulturo. Praznovanja in krašenje z girlandami cvetja ter venci so se počasi uveljavili tudi med Rimljani. Barbatusov sarkofag iz 3. stoletja pr. n. št., enega najzgodnejših dokazov mešanja kultur, hranijo v vatikanskem muzeju. Namesto običajnega kremiranja so opravili pokop s krsto, kot so tedaj pokopavali Etruščani. Imitirali so nekakšen oltar, ki je bil običajen za Grke, okrasili pa so ga z nekaterimi elementi dorske in jonske arhitekture. V sarkofag so položili plasti venčnih listov vrtnic, ki so imele dvojni namen; simbolizirale so svet bogov in omilile vonj.
V 3. st. pr. n. št. so Rimljani priključili koloniji Tarentum in Rhegion. Grške besede so se mešale z latinščino, kulturi sta se prepletli, znanost in filozofija sta združili grške in rimljanske učenjake. Vsakdanje življenje se ni dosti menilo za izvor navad in običajev, ampak je povzelo tisto, kar je bilo bolj uporabno in lepše. In glej, vrtnice so dobile nove izraze in nove pomene.
Veljavo so dobile vzporedno z uveljavljanjem grških mitoloških bitij. Višek je dosegla s pripojitvijo Magne Graecie. Rimljanska elita se je zgledovanju po grški kulturi sicer upirala, a s skromno literaturo v latinščini se mu ni mogla upreti, ko pa so Grki že poznali mnoge javne in zasebne knjižnice. Ko je bilo jasno, da elite stoičen način življenja le navidezno zagovarjajo, same pa živijo povsem epikurejsko, so se vrtnici vrata med množice široko odprla.
Plautus, starorimski komediograf, je pisal v grščini in v svoje komedije umestil grške tematike, prizorišča, junake in kostume. Nekaterim grškim bogovom je sicer nadel latinske ustreznice, iz Afrodite je npr. ustvaril Venero. A kljub močnemu simbolnemu pomenu vrtnice v grški kulturi, je ravno pri njej ostal bolj zadržan. Le v dveh svojih delih ji je namenil nekaj prostora, Asinariji in Bacchidesu. Obakrat cvet vrtnice lahko razumemo kot skupni jezik dveh, ki se želita predati strasti in ljubezni, bolj telesni kot čustveni. Vrtnico je simbolno povezal z Venero; kurtizane in prostitutke so v službi Venere in njeno darilo moškim. S tem, ko je moški ženski podaril vrtnico, si je pravzaprav prihranil govoričenje, kajti s cvetom ji je povedal vse svoje želje in namere.
Hm, to se pravi, da je bila tedaj vrtnica domena moških. Da ženska prijateljici ni podarila šopka vrtnic. Ali pa, kaj se ve.
