Gojenje paradižnika
Objavljeno: Če Jan 01, 1970 1:00 am
(Prenos iz arhiva)
Iz knjige Mihaele Černe PLODOVKE, 1988.
Paradižnik izvira iz perujskih Andov. Tam so ga v starih časih gojili Indijanci in ga imenovali tomatle (nabrekel). Krištof Kolumb ga je prinesel v Evropo, kjer so ga šele v 19. stoletju začeli gojiti kot vrtnino, ker so prej mislili, da je strupen. Zdaj je zelo razširjen predvsem v Evropi in Ameriki. Po površini je na 10. mestu med gojenimi rastlinami.
Paradižnik po neposredni setvi razvije do 2m dolgo korenino, vendar večina korenin ostane na globini do 20 cm, le 6% požene globje od 50cm. Če pa vzgajamo sadike, glavna korenina zastane v rasti. Razvijajo se stranske, ki so skoraj enako razvite kot glavna. Če po presajanju posadimo nekoliko pretegnjeno rastlino globje, se iz stebla razvijejo nadomestne korenine. Te rastejo čisto pod površino in pripomorejo, da se rastlina hitreje pričvrsti v zemljo.
Paradižnik razvije cvetove, ko je dan dolg 12-14 ur. V plodu najprej nastane alkaloid solanin, ki izgine, ko plod začne dozorevati. Osvetlitev pospeši obarvanje, zavirata pa ga prenizka temperatura (pod 16 stopinj) ali previsoka (nad 32).
Po ranosti delimo sorte na:
-zgodnje, pri njih razvoj od setve do pobiranja traja 100-130 dni,
-srednje zgodnje se razvijajo od 120-145 dni,
-pozne sorte se razvijajo od 135 do 155 dni.
Paradižnik potrebuje veliko toplote. Najbolje uspeva na območjih, kjer so vsaj 150 dni v letu temperature višje od 15 stopinj, pa do 35. Tam, kjer je samo do 3 mesece toplo, paradižnik na prostem ne uspeva. Če so temperature dlje pod 10 stopinj, paradižnik zastane v rasti. Neugodne so tudi dolgotrajne previsoke temperature nad 32 stopinj, ker v takih razmerah rdeče barvilo likopen ne more normalno nastajati. Plodovi, ki dozorevajo pri takih temperaturah, imajo rumenkaste pege, karotena pa vsebujejo le malo. Pri temperaturah nad 35 stopinj se plodovi slabo oblikujejo, ker cvetni prah ne more normalno kaliti. Zato neoplojeni cvetovi odpadajo. Če so temperature dlje časa nad 40 stopinj, rastline venejo in propadajo.
Za optimalen razvoj potrebujejo paradižniki temperature od 18-25 stopinj. Če je manj kot 15 stopinj, se zaustavlja cvetenje, pod 13 stopinj cvetni prah ne pade na brazdo, pod 10 stopinj pa se razvoj zaustavi. Rastlina pomrzne pri -1,5 stopinj, plodovi se poškodujejo pri -0,3 stopinje.
Optimalna temperatura tal je od 24-31 stopinj. Pri 35 stopinjah se razvoj zaustavi.
Za kalitev je minimalna temperatura 11-13 stopinj, optimalna pa od 25-30. Po vzniku temperaturo znižamo na 15 stopinj, po desetih dneh jo zvišamo na optimalno.
Če bomo rastline sadili v manj ugodne razmere, jih je takoj po vzniku treba utrjevati. Temperaturo znižamo na 8-12 stopinj za 4 dni, potem pa paradižnike gojimo pri 15-18 stopinjah. Če so v tem času dobro osvetljeni, take temperature pospešujejo zgodnje cvetenje, število razvitih listov pa je manjše. Kadar vzgajamo sadike v začetku pri visokih temperaturah in jih kasneje znižamo, se na 3 ali 4. socvetju pojavi zelo veliko plodov. Ko sadike dobro utrdimo, niso poškodovane niti pri -2 stopinjah, če je mraz kratkotrajen.
Če je pri vzgoji v rastlinjaku temperatura pri zemlji za 4-6 stopinj nižja, kot pod slemenom, to neugodno vpliva na razvoj plodov v 1. etaži.
Paradižnik zahteva v zemlji veliko vlage. Če je ni dovolj, se plodovi ne razvijajo, cvetovi pa odpadajo. Če se količina vode po daljši suši močno poveča, začnejo plodovi pokati.
Najbolj ustrezna relativna zračna vlažnost je 50-60%. Če je nižja, cvetovi odpadajo, plodovi pa se ne razvijajo normalno. Če pa je vlaga višja, prašniki ne počijo in cvetni prah ni na voljo, zato ni oploditve. Pri veliki zračni vlagi, ki je v premalo zračenih rastlinjakih, se na listih intenzivno razvijajo bolezni, predvsem plesen, ki se začne razvijati pri relativni zračni vlagi večji od 80% in temperaturi vsaj 15 stopinj. Pri preveliki zračni vlagi se na robovih listov pojavljajo kapljice, kar tudi pospešuje razvoj bolezni.
Pri gojenju na prostem je rastlina, ki je vzgojena brez presajanja, bolj odporna pred pomanjkanjem vlage, kot presajena, saj le-ta razvije slabši koreninski sistem, ki ob večji suši ni sposoben črpati vodo iz globjih plasti.
Zalivamo ob rastlini, da ne zmočimo listov.
Najprimernejša so globoka, rahla, topla, peščeno-glinasta tla, bogata s hranili in dobro prepustna za vodo. Najprimernejši pH je 6-7. Gnojimo s hlevskim gnojem.
Paradižnik močno reagira na pomanjkanje fosforja v tleh. Rastline se obarvajo vijolično že pri vzgoji sadik. Fosfor je pomemben tudi za nastajanje plodov. Prevelike količine dušika neugodno delujejo na začetek oblikovanja plodov, ker pospešujejo vegetativni razvoj. Posledično odpadajo cvetovi, dozorevanje se zakasni. Če je dušika premalo, rastlina zaostane v rasti. Paradižnik je zelo občutljiv tudi na pomanjkanje kalcija v tleh, pojavi se kloroza. Če v tleh primanjkuje žvepla, se v paradižniku koncentrirajo nitrati, povečuje pa se količina ogljikovih hidratov. Za pravilen razvoj so potrebni mikroelementi bor, mangan, molibden, cink, litij.
Paradižnik sadimo na isto mesto po 3-4 letih. Ne smemo ga gojiti ob krompirju, jajčevcih ali papriki, da se izognemo prenašanju bolezni. Dobri prejšnji posevki za paradižnik so kapusnice, solatnice in stročnice. Po paradižniku pa gojimo korenovke in čebulnice.
Zemljišče na prostem že jeseni obdelamo do 35cm globoko. Spomladi ji dodamo mineralna gnojila. Paradižnik presadimo na stalno mesto v maju. Medvrstna razdalja naj bo 75cm, v vrsti pa 30-50 cm.
Nedeterminantne – visoke sorte potrebujejo oporo. Lahko ga gojimo na eno steblo – odstranimo vse stranske poganjke. Bujnejše sorte gojimo na dve stebli.
Dekaptiranje – odstranjevanje glavnega poganjka: s tem ustavimo vegetativni razvoj, rastline večino hrane porabijo za nastavek plodov. Plodovi so večji. Pri gojenju zgodnjega paradižnika dekaptiramo nad 4. ali 5. grozdom. Pri poznem pa nad sedmim.
Če plodovi dozorevajo počasneje, odstranimo vse liste do prvega cvetnega grozda. V izrazito toplih območjih to ni priporočljivo zaradi ožigov na plodovih.
Grmičaste in nizke sorte ne potrebujejo opore. Zalistnikov ne odstranjujemo. Tudi dekaptiranje ni potrebno.
Paradižnike moramo redno pleti in okopavati, da se gornja plast zemlje rahla in se preprečuje izhlapevanje.
V zaščitene prostore sadike paradižnika posadimo 10 dni prej kot ven.