Rožni raj v Murgrabnu
Objavljeno: Če Jan 01, 1970 1:00 am
(Prenos iz arhiva)
Kar nekaj stvari sem o svojem vrtu na tem forumu že napisala in jih raztresla po različnih temah. Ker pa še zdaleč nisem povedala vsega in to seveda tudi ni možno, saj je tako kot vsak tudi moj vrt nikoli dokončana zgodba, jih bom poskušala povezati in dopolniti tam, kjer menim, da je to potrebno.
Najprej o tem zakaj Rožni raj v Murgrabnu. Živim v dolini med griči, ki ji domačini pravijo Murgrabn. Živimo precej blizu avstrijske meje in nemščina je v teh krajih približno tako domača, kot je italijanščina ob naši morski obali. Marsikateri domač izraz za razne predmete, jedi in tudi krajevna imena je pristna mešanica slovenščine in nemščine, pri čemer običajno ni več prav jasno, kateri jezik prevladuje. V starih časih, ko je reka Pesnica redno poplavljala okoliška polja in bližnje doline, je bila naša dolina njeno poplavno področje in kot taka neprimerna za življenje ter zato pretežno nenaseljena. Ker v nemščini 'meer' pomeni morje in so verjetno domačini ob poplavah imeli kar morje, so najbrž našo dolino poimenovali kot 'Murgrabn'.
Da sem zaljubljena v stare vrtnice do ušes tako ali tako že veste. Zgodbo o tem, kako je do tega prišlo, sem pisala že pred časom in jo bom z veseljem še enkrat. In da so si v starih časih, ko so bile vrtnice najbolj razširjena roža, predstavljali raj kot vrt poln vrtnic, je tudi znana stvar. Zato si tudi moj vrt, ko bo nekega dne tak, kot si želim in trenutno vidim v domišljiji, predstavljam kot raj, torej kot vrt poln cvetočih in seveda dišečih vrtnic.
Moj vrt nastaja že več kot 10 let, odkar smo se iz mesta preselili v hišo 'na deželi'. V času naše selitve je bila to res še dežela, nekateri naši znanci so se držali za glavo češ le kaj bomo mi tako 'daleč' stran. Danes teh naših 10 km, kolikor nas loči od Maribora, ni več nobena razdalja. Okrog nas je zraslo še precej novih hiš in že nekaj let nismo več 'na deželi'. Kljub temu smo dovolj odmaknjeni od civilizacije, da predvsem ob dela prostih dnevih včasih mine tudi več ur, ko ne slišiš nobenega drugega zvoka razen ptičjega petja, šumenja dreves bližnjega gozda, pasjega laježa...
Na začetku sem vrt zasajala bolj počasi, a z leti zadeva dozoreva. Najprej sem iskala praktične rastline, ki ne rabijo dosti nege, zalivanja, presajanja (ob majhnih otrocih in službi pač nisem zmogla vsega) in odkrivala trajnice. Nato sem pred nekaj leti spremljala otroke na športnem tekmovanju ob Bodenskem jezeru. Slučajno mi je prišel v roke prospekt o Mainauu in ob ponovnem obisku naslednje leto sem ga obiskala. Tako se je zgodba o meni in mojih vrtnicah začela.
Na vrtnice sem na tem botaničnem izletu naletela nevede, popolnoma nepripravljena. Znašla sem se v delu parka, kjer je bil v zraku neverjetno lep vonj. Vse je dišalo po izbranem parfumu, do takrat še nikoli nisem vonjala takega vonja na odprtem, v naravi, v tolikšni intenzivnosti. Okrog mene so bili veliki grmi, vsi v cvetju. Seveda sem pogledala vzorno urejene tablice ob vsakem grmu in na svoje presenečenje ugotovila, da so to vrtnice. Do takrat sem poznala le danes najbolj razširjene vrste vrtnic, hibridne čajevke, pa še na te sem imela vse prej kot prijetne spomine iz otroštva, ko so bili to bolj ali manj slabo vzdrževani grmi moje babice, katerih trnaste in neobrezane veje so visele čez poti ob njeni hiši po pravilu vedno tam, kjer je bilo že tako najmanj prostora.
Na Mainauu je bila to popolnoma druga zgodba. Nikakor mi ni bilo jasno, da so tudi tako monstruozni, košati in gosti grmi lahko vrtnice, pa še cvetovi so bili čisto drugačni, kot sem jih bila navajena od doma. Potem sem se spomnila na šipke in si mislila, da to gotovo mora biti nekako povezano s šipki in da moram to raziskati takoj, ko se vrnem domov. Še zdaj se spomnim starejše gospe, ki se je sklanjala nad nekaterimi grmi in vonjala cvetove. Šla sem za njo in hitro ugotovila zakaj. Gospa je vedela, katere grme je treba povohati.
Vonj teh vrtnic me je dobesedno začaral. Ko sem se vrnila domov, sem vedela, da moram imeti ta vonj tudi okoli svoje hiše. Od takrat naprej neprestano brskam za informacijami o vrtnicah na internetu, kupujem knjige, jih sadim, iščem jih na vseh potovanjih, uživam ob njih. Najbolj seveda ob angleških vrtnicah in starih sortah, ki dajejo meni tako všečne vonje. Z Gardenjino pomočjo sem naredila ogromne korake naprej tudi jaz. Lani sem poskusno naročila nekaj različnih vrst starih vrtnic in jih namenoma posadila na različnih koncih naše parcele ter tako testirala, če lahko prestanejo naše klimatske razmere. Zaenkrat so se dobro odrezale tako na bolj senčnem in vlažnem kot tudi na sončnem in bolj suhem delu vrta.
Potem, ko sem se prepričala, da bo z vrtnicami vse v najlepšem redu ne glede na to, kje jih sadim, sem letos v jesenskem naročilu pri Petroviču naročila kar zajetno zbirko. Vidim jo kot neke vrste osnovno zbirko zame, ki jo sestavlja po nekaj sort različnih razredov starih vrtnic. Pri izboru sem imela kar precej težav. Želela sem si pred odličitvijo ogledati in predvsem povonjati vse vrste vrtnic, ki so se mi zdele zanimive, zato sem letos obiskala kar nekaj rožnikov. A potem, ko sem skoraj vsak vikend v maju in juniju potovala od enega do drugega rožnika, sem ugotovila, da je to pravzaprav misija nemogoče.
Prvi problem je bil, da je bila moja sposobnost vonjanja tako kot pri večini nas 'živečih v civilizaciji' daleč od tega, da bi lahko razločevala posamezne nianse vonjev vrtnic ter si jih celo zapomnila. Vedela sem, da mi je vonj starih vrtnic zelo všeč, to pa je bilo tudi vse. Ko sem v eni od mojih knjig prebrala, da je to mogoče z vztrajno vajo nadoknaditi, sem se podala na pot od rožnika do rožnika, vonjala vrtnice, kjerkoli sem le lahko in vsaj do neke mere to slabost odpravila. Naučila sem se razločiti vsaj nekaj osnovnih vonjev, še lažje mi bo gotovo, ko bodo vse posajene vrste cvetele tudi pri meni in bom lahko 'trenirala' kar doma.
Drug problem se je izkazal za trši oreh, za katerega še zdaj nimam rešitve, sčasoma pa tudi vse bolj dvomim, da sploh obstoja. Namreč prepričala sem se (z lastnim nosom, Cool ), da ima ista vrsta vrtnice v različnih okoljih lahko različen vonj. Kako naj se človek, ki vonja vrtnice na tujih vrtovih, odloči, kaj naj posadi na svojem, če potem nima nobene garancije, da ne bo imela vrtnica pri njem drugačnega vonja?
Kakorkoli, osnovna zbirka je zdaj pri meni. Vrtnic nisem izbirala po barvi cvetov, vzgojitelju, velikosti cvetov ipd. temveč predvsem po vonju, nekoliko sem dala le prednost pocvetajočim razredom. Dopolnjujejo jih pretežno v nizkih grmičkih rastoče trajnice, všeč pa so mi tudi v kombinaciji z višjimi zelenimi grmovnicami, ki dajejo prostorsko zeleno podlago cvetočim grmom vrtnic. Čas bo pokazal, če sem se odločala pravilno. Budno spremljam njihov razvoj, kolikor le morem jih fotografiram, si kakšno stvar zabeležim, še vedno odkrivam ogromno novih stvari o vrtnicah. Pogovori na tem forumu in družba vas 'vrtničarjev' so mi pri tem v veliko pomoč, želja in načrtov, pri katerih računam tudi na vaše nasvete in pomoč, je pa še toliko, da bomo lahko še dolgo klepetali. Takoj, ko bo le možno, bi rada posadila še nekaj hibridnih muškatk, pa kakšne vzpenjalke na lokih bi tudi rada dodala, pa nekaj kitajk, pa kajvemkaj me bo še prijelo... Na vrtnična potovanja raje sploh ne pomislim, toliko vrtov je še, ki jih bo nekega dne treba obiskati...
Želim si pa še nekaj, namreč, da bi čimveč starih vrtnic raslo po naši deželi, najsi bo to po domačih vrtovih, v parkih, v mestnih nasadih, kjerkoli! A ne bi bilo lepo, če bi bila Slovenija dežela vrtnic ?!? Zakaj pa ne....
