Hja, saj to zadnje sem razmišljal ... Menda so vse te deblne/stebelne zadeve cepljene na zlati ribez. In če bi ta poganjek odrezal in ukoreninil, bi dobil še grmiček le-tega !
Lastniki kosmulj Pax in Captivator, kako se vam obneseta ti dve sorti? Že nekaj časa iščem kar se da "brez-trnate" kosmulje, in ti dve sta nekako prišle v ožji izbor.
Nabavil in posadil sem dve kosmulji. Rdeča je Hinnonmaki rod, zelena ( ali pa rumena) je Lady Sun od Lubere.
Finska Hinnonmaki je že klasika, menda zelo odporna in dobro rodna. Tudi plodove pohvalijo, čeprav niso med večjimi. Se pa že zdaj vidi, da ima sorta izrazite trne.
Lubera ( njihovih sadik nima samo Vrtko, ampak zdaj tudi Kalia, vsaj jagodičevje) v vrsti kosmulj Easycrisp razvija sorte brez trnov, ali skoraj brez. Pravijo, da so odporne na plesni. In menda sočne, dobrega okusa in dovolj sladke. Tako pravi Lubera. Drugih poročil na spletu skoraj ni. Kdo bi vedel, če so res tako dobre ...
Kosmulje so bile v 19. stoletju med najbolj priljubljenim sadjem. Pri nas od jagodičevja skupaj z rdečim ribezom. Posebej Angleži so poznali ogromno sort. Ker sadež malo spominja na grozdje in grozdje na britanskem otočju ne uspeva prav dobro, za kosmulje je pa tam klima precej idealna, so se kosmuljam zelo posvečali. Menda je bilo velik sort kosmulj ( nekatere specializirane sadne drevesnice na otoku jih še vedno nudijo) s precej večjimi sadeži in boljšega okusa od vseh sort, ki so danes najbolj razširjene. Problem teh sort so ne samo trni, ampak predvsem slaba odpornost na bolezni.
Finska Hinnonmaki je že klasika, menda zelo odporna in dobro rodna. Tudi plodove pohvalijo, čeprav niso med večjimi. Se pa že zdaj vidi, da ima sorta izrazite trne.
Vse to drži, plus rast je bolj nizka in povešava.
Lepo je, če posadiš na takšno mesto, da je ne bo tolklo sonce v najbolj vročem delu dneva.
Imam Lady late od Lubere in z njo nisem pretirano zadovoljen.
1. Sonce in poletna vročina jo brutalno ubija, tako da je proti koncu poletja praviloma skoraj brez listja. Ne vem, če bi kaj pomagalo namakanje, ker je ne zalivam.
2. Sama sebe zelo slabo opraši. Zelo slabo. Grm je premera 1m in primerno cvetja s čebelami. Za obrati je največ 0,5 l, pa še to verjetno pretiravam.
3. Veje, oz. cela krošnja, če že ne drugače, pa obvezno pozimi vse poleže po tleh. Sneg jo enostavno pritisne do tal in spomladi se prav mlahavo postavlja pokonci. Takšen grm je skoraj nemogoče negovati, brez da ti vzame dve tri ure časa ob vsaki košnji.
4. Edina svar v plusu je dejstvo, da skoraj nima trnov. To je pa tudi vse.
Sedaj bo že tretje leto, ko se spravljam posaditi mali špalirček kosmulj, pa se še vedno nisem odločil katere sorte naj izberem. Če naj sploh izbiram po sortah, ali pa raje nafehtam vse živo, kar ima kdo posajeno in računam na sortno pestrost in povezano večjo verjetnost dobrih rezultatov. Trni gor, trni dol. Tole s trni bi eventuelno reševal z vzgojno obliko špalirja na opori - pahljačo.
Lovor, imaš morda še shranjeno povezavo na te specializirane vrtnarije? Bi vsaj malo sline cedil, če že ne drugega.
Sicer boš pri nas zlahka dobil recimo invicto, ki je zelo razširjena in so tudi razlogi za to - raste bolj pokončno, plodov je veliko in so lepe velikosti in okusa.
Hvala. Zanimivo, tukaj pa ravno ne prehvalijo invikte. Verjetno so še boljše. Seveda, ta vikend bo čas za sanje, ... pa precej je razprodanega, tako da mi bo lažje. (ah, saj itak nimajo več)
Na splošno Britanci kot družba z dolgo tradicijo vzgoje kosmulj pravijo, da so njihove stare sorte bolj okusne, imajo pa to šibko točko, da jih je velika večina občutljiva na bolezni, kar moderne tipično niso.
Meni je okus modernih kosmulj, kot jih poznam (Invicta, Hinnomaki vseh barv in neko čudo, ki je ali Malahit ali Mičurinska in se mi ne sanja več, od kod je prišla), zelo všeč in bi bilo že kar kičasto, če bi bile še bolj
Predvidoma se mi ravnokar korenini nekaj palčk Malahita/Mičurinske od letošnje rezi (so še v kantici z vodo na ranču, čez nekaj dni pridem in jih dam v zemljo), tako da bi jeseni morale že imeti lepe korenine, pa če te bo takrat zanimalo, urediva.