Dobrodošli v novem domu Gartlc foruma. Stari gartlc.forum.si ni več vzdrževan, zato smo prenesli vsebino in omogočili nadaljevanje na novem naslovu novi.gartlc.si.
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Fiksacija dušika
-
crtj-admin
- Site Admin
- Prispevkov: 5392
- Pridružen: So Okt 26, 2024 7:06 pm
Fiksacija dušika
(Prenos iz arhiva)
Nekaj me muči, pa me zanima kaj porečete na to.
Nekako se je uveljavilo, da je splošno koristno, da se kje se to da, sadi rastline ki lahko fiksirajo dušik. Teorija se bere kot pravljica: posejemo deteljo ali pa posadimo grm, ki lahko fiksira dušik in poleg vseh možnih pozitivnih učinkov, nam še gnojiti ni treba (vsaj ne z dušikom). Nič več ni treba prekladati gnoja, ni treba onesnaževati s sintetičnimi gnojili in ni treba čakati na obilnejše pridelke vsako drugo leto.
Ampak to se sliši kar predobro da bi bilo res. Ali ni bolj logično, da rastlina, ki fiksira dušik tega porabi sama zase? Zakaj bi okoli sebe akumulirala dušik samo za to, da bi bil na voljo za neko drugo rastlino, ki bi ji v končni fazi delala konkurenco?
Naletel sem tudi na ta video, v katerem avtor trdi, da rastline dušik, ki ga fiksirajo porabijo same in da bi bil na voljo drugim rastlinam samo v primeru, če če odstranjevali cvetove ali pa plodove-kar pa mi je že bolj smiselno. Samo to potem pomeni, da razen če nebi rastlin obtrgovali/kosili ali pa celo zaorali, od fiksacije dušika nebi imeli nobene koristi. LInk do videa:
https://www.youtube.com/watch?v=lURVIHJmBDQ_________________Iščem zanimive sadne vrste...
Nekako se je uveljavilo, da je splošno koristno, da se kje se to da, sadi rastline ki lahko fiksirajo dušik. Teorija se bere kot pravljica: posejemo deteljo ali pa posadimo grm, ki lahko fiksira dušik in poleg vseh možnih pozitivnih učinkov, nam še gnojiti ni treba (vsaj ne z dušikom). Nič več ni treba prekladati gnoja, ni treba onesnaževati s sintetičnimi gnojili in ni treba čakati na obilnejše pridelke vsako drugo leto.
Ampak to se sliši kar predobro da bi bilo res. Ali ni bolj logično, da rastlina, ki fiksira dušik tega porabi sama zase? Zakaj bi okoli sebe akumulirala dušik samo za to, da bi bil na voljo za neko drugo rastlino, ki bi ji v končni fazi delala konkurenco?
Naletel sem tudi na ta video, v katerem avtor trdi, da rastline dušik, ki ga fiksirajo porabijo same in da bi bil na voljo drugim rastlinam samo v primeru, če če odstranjevali cvetove ali pa plodove-kar pa mi je že bolj smiselno. Samo to potem pomeni, da razen če nebi rastlin obtrgovali/kosili ali pa celo zaorali, od fiksacije dušika nebi imeli nobene koristi. LInk do videa:
https://www.youtube.com/watch?v=lURVIHJmBDQ_________________Iščem zanimive sadne vrste...
Po mojem razumevanju je tako, kot praviš.
Torej - da te rastline niso fabrike uporabnega dušika zaradi altruizma, temveč predvsem za svoje potrebe. Ko pride do tega, da se naglo zmanjša obseg zelene mase, ki jo N-fiksirajoče korenine futrajo, se višek sprosti na voljo soseščini. Do tega zmanjšanja pa lahko pride vse od naravnega odpada listov prek obrezovanja vse do mučlanja / zaoranja.
Torej - da te rastline niso fabrike uporabnega dušika zaradi altruizma, temveč predvsem za svoje potrebe. Ko pride do tega, da se naglo zmanjša obseg zelene mase, ki jo N-fiksirajoče korenine futrajo, se višek sprosti na voljo soseščini. Do tega zmanjšanja pa lahko pride vse od naravnega odpada listov prek obrezovanja vse do mučlanja / zaoranja.
Rastline niso sposobne fiksiranja atmosferskega dušika. Tega je v atmosferi veliko, vendar je ravno dušik najpogosteje omejujoč element za rast in razvoj rastlin. Tudi rastline, ki jih imenujemo fiksatorji dušika, le-tega niso sposobne fiksirati same. Gre za simbiozo z bakertijami iz rodu Rhizobium in sorodnih rodov. Dušik torej fiksirajo bakterije in ne rastline. Sem našla podatek, da je tak tip simbioze zagotavlja več kot polovico fiksiranega dušika biološkega izvora (Tate R.L., 1995; Soil microbiology, Symbiotic nitrogen fixation, John Willey&sons); 307-303. Če bi fiksatorji dušika poskrbeli samo za svoje potrebe po dušiku se mi zdi to veliko.
Vsekakor gre za kompleksne procese z vključenimi različnimi organizmi, zato mislim, da je tvoje razmišljenje preveč poenostavljeno. Če se malo vržeš v raziskovanje na spletu, boš zagotovo našel kakšno resno raziskavo na to temo.
Vsekakor gre za kompleksne procese z vključenimi različnimi organizmi, zato mislim, da je tvoje razmišljenje preveč poenostavljeno. Če se malo vržeš v raziskovanje na spletu, boš zagotovo našel kakšno resno raziskavo na to temo.
Sicer vem, da nisi rastline tiste, ki fiksirajo dušik, ampak bakterije ki živijo v simbiozi z njimi. Vprašanje je še vedno zakaj bi bakterije in rastline skrbele, da bi bilo na voljo več dušika kot ga rastlina gostiteljica potrebuje? Če pa tega dušika ni na voljo v presežnih količinah, potem pa tudi ne bo na voljo drugim rastlinam._________________Iščem zanimive sadne vrste...
| Tiana je napisal/a: |
| Se opravičujem, če sem bila preveč akademska s temi bakterijami v zgornjem pisanju. Odgovora na zgornje vprašanje nimam, imam pa (najmanj) eno dodatno vprašanje. Kako bakterije vedo, koliko dušika potrebuje rastlina, oz. koliko ga morajo fiksirati? |
Brez strokovnosti tu pač ne gre.
Se je pa tudi meni porodilo enako vprašanje. Itak, da ne vedo, ne ene, ne druge.
Encim nitrogenaza, ki omogoča fiksacijo N2 v amonijev ion, ob prisotnosti H ionov, pač deluje, kolikor mu okoliščine dopuščajo. Ena od negativnih okoliščin je prisotnost kisika, ki zavira njegovo delovanje, so pa seveda še mnoge druge.
Načeloma je dušik, ki je vezan v gomoljčkih (nodulih), v katerih so na koreninah številnih metuljnic (in jelš), dostopen drugim rastlinam, ko metuljnica propade oz propade korenina, na kateri so noduli. Mnogo metuljnic je enoletnic, torej je v nodulih na njenih koreninah vezan dušik na voljo okoliškim rastlinam po koncu njihovega življenja.
Kako so že naši predniki kolobarili? Eno leto je zemlja "počivala", na njivo so zasejali deteljo, lucerno, kosili njen zeleni del, podzemni del je dodal njivi dušik po oranju. Ne, da bi vedeli, kaj se dogaja, so jim izkušnje pokazale, da je kolobarjenje učinkovito.
Bakterije, ki so fiksatorji atmosferskega dušika, so v globalnem, kopenskem in vodnem okolju izjemno pomembne pri kroženju dušika, tako simbiontske, kot tudi tiste, ki žive prosto življenje.
Ker so naši vrtovi in polja krepko bolj intenzivni kot naravna okolja (ki so zato lahko v ravnovesju), ker odnašamo mnogo biomase, se pač moramo sprijazniti s tem, da nam brez dodajanja (v organski ali anorganski obliki) mineralov na dolgi rok ne more uspevati. Pogosto še na kratkega ne.
V naravi so se sistemi oblikovali mnoga sto tisočletja in so zato taki sistemi lahko stabilni in produktivni, pa jih kljub temu večji odkloni posameznih neživih (pa tudi živih) dejavnikov lahko precej zamajejo. Kako hitro se torej lahko zamajejo in sesujejo naši približki naravnemu okolju.
Človek je skozi raziskave (in izkušnje) spoznal marsikatero pravilo, povezavo, soodvisnost v naravi, mnogih pa še ne pozna in dela je za znanstvenike še veliko. Tudi na tem področju.
Narava je v svojem početju zelo radodarna. Rastline nikoli ne "pridelajo" nečesa samo toliko kolikor potrebujejo (recimo samo toliko semen kolikor je potrebno za nadaljevanje vrste, samo toliko kisika kolikor ga potrebujejo za lastno dihanje, ...). Narava je z raznovrstnimi živimi bitji (ki imajo vsak svojo nalogo) zagotovila, da se hranilne snovi obnavljajo in jih je na voljo dovolj za vse.
Čitala sem, da rastline preko svojih korenin komunicirajo z ostalim življem in, da rastline preko svojih korenin v zemlji vzpostavijo take pogoje, ki privabjlajajo tiste mikroorganizme, ki so sposobni pripravljati hrano za dotično rastlino. Seveda, če v dogajanje v zemlji ne posega človek s svojimi teorijami o tem, kaj naj bi rastlina jedla.
Človek s svojega vrta odnaša pridelke (vse do zadnjega), skrbno odstranjuje vse neželeno rastlinje (plevele) in ostanke rastlin in s tem siromaši prst - samoobnova ni več mogoča. Zato je potrebno na tako izkoriščane površine vračati hranljive snovi. Eden od načinov je tudi gojenje rastlin, ki na svojih koreninah s pomočjo bakterij zbirajo dušik. Seveda te rastline ne smemo zruvati (kot je to navada pri pobiranju fižola, graha). Da je zemlja, kjer so rastle take rastline res bogatejša z dušikom, sem se prepričala pred leti tudi sama. Rž in česen, ki sta rastla na delu njive, kjer je predhodno rastel fižol, sta bila vidno višja od ostale rži in česna... Če najdem fotografijo, jo dodam.
Sem jo že našla... Se opravičujem, ker sem zgoraj napisala stvari, o katerih je že Metuljc pisala. Izgleda, da sva pisali precej skupaj in sem tako podvajala stvari_________________naredimo svet lepši
Čitala sem, da rastline preko svojih korenin komunicirajo z ostalim življem in, da rastline preko svojih korenin v zemlji vzpostavijo take pogoje, ki privabjlajajo tiste mikroorganizme, ki so sposobni pripravljati hrano za dotično rastlino. Seveda, če v dogajanje v zemlji ne posega človek s svojimi teorijami o tem, kaj naj bi rastlina jedla.
Človek s svojega vrta odnaša pridelke (vse do zadnjega), skrbno odstranjuje vse neželeno rastlinje (plevele) in ostanke rastlin in s tem siromaši prst - samoobnova ni več mogoča. Zato je potrebno na tako izkoriščane površine vračati hranljive snovi. Eden od načinov je tudi gojenje rastlin, ki na svojih koreninah s pomočjo bakterij zbirajo dušik. Seveda te rastline ne smemo zruvati (kot je to navada pri pobiranju fižola, graha). Da je zemlja, kjer so rastle take rastline res bogatejša z dušikom, sem se prepričala pred leti tudi sama. Rž in česen, ki sta rastla na delu njive, kjer je predhodno rastel fižol, sta bila vidno višja od ostale rži in česna... Če najdem fotografijo, jo dodam.
Sem jo že našla... Se opravičujem, ker sem zgoraj napisala stvari, o katerih je že Metuljc pisala. Izgleda, da sva pisali precej skupaj in sem tako podvajala stvari_________________naredimo svet lepši