Dobrodošli v novem domu Gartlc foruma. Stari gartlc.forum.si ni več vzdrževan, zato smo prenesli vsebino in omogočili nadaljevanje na novem naslovu novi.gartlc.si.
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Če je bil Plautus še zadržan do vrtnice, so Ciceru, Lukreciju, Katulu in Virgilu popustile vse zavore. Nekateri to obdobje imenujejo zlata doba proze in poezije. S prevajanjem iz grške literature in z lastnim ustvarjanjem so se mnogi simboli razbohotili po vsej rimski umetnosti, vrtnico pa so začeli navajati tudi v znanstvenih delih.
Cicero je vrtnico opisal kot naravni glasnik pomladi. Carus je menil, da vrtnico vidimo vzkliti, ko narava meni, da je za to pravi čas. Čas, prst, ki daje življenje, in svetloba so nujni za klitje, za cvet ob pravem času pa je treba rastlino prav posaditi. Virgil je pisal o tem, da vrtnice cvetijo pomladi, kutine pa jeseni. Publilij Sirijski je prvi omenil trnje; celo trnat grm je lahko lep, če je grm vrtnice. Lukrecij je opisal praznovanje zmage, ko so venčni listi vrtnic kot rožna preproga prekrivali slavljence, tla pod njihovimi nogami in bogove, ki so gledali praznovanje. Kalokagatija, starogrška perfekcija med lepim in dobrim , se je prenesla tudi na vrtnice. Barva venčnih listov je podpirala teorijo zdravega in lepega telesa na eni strani in lepe duše na drugi. Z rožnato barvo cvetov so izražali lepoto duha, rožnata je pomenila bogastvo duše. Izhajajoč iz načel štirih elementov sta bila cvet in duša tesno povezana z ognjem in svetlobo.
Sklicujoč se na vrtnične barve so izražali pomenljivo simboliko. Lukrecij je barvo vrtnice in njeno spreminjanje primerjal s človeškim obrazom in izražanjem čustev. In da je sonce svetilo visoko z rožnato svetlobo. Spremembo vremena je opisal kot dviganje sonca na nebu z rožnato svetilko. Horacij je zapisal, da je popolna mladostna lepota bolj rožnata od vrtnice. Katul je barvo cveta vrtnice enačil z barvo Attisovih ustnic. Ovid je s snegom in vrtnicami opisal Narcisov kompleks.
Vrtnico kot rastlino, opisano po sestavnih delih, najdemo v redkokaterem delu tedanjega časa. Večinoma so jo povezovali s krašenjem in mitološko tematiko. Izjemi sta Virgil in Horacij, ki sto jo opisala tudi kot rastlino v tedanjih vrtovih in je nista omenjala le v simboličnih ali mitoloških zvezah.
Nazadnje urejal/a Melona 13 Apr 2018 04:26; skupaj popravljeno 1 krat
Meni je najlepši motiv iz poznejše srednjeveške mitologije, o Tristanu in Izoldi, ko iz njunih grobov na obeh straneh cerkve zrasteta bela in rdeča vrtnica in se na strehi prepleteta ...
Res je zanimivo, prav uživam, ko odkrivam vse te brezštevilne zapise.
Če pustimo mite vnemar; najstarejši fosili vrtnic so stari 70 milijonov let, najdeni v Aziji. V Ameriki najstarejši štejejo 35 milijonov let. In šipki so endemit severne hemisfere, menda ni jasno zakaj.
MijaLan, daleč je še do njiju, še na nuli nismo . Ampak bližje ko smo, bolj zanimivo postaja.
Lukrecij je bil s svojim epikurejskim pogledom na svet velik kritik religije. Pričakovali bi, da mu tudi Venere ni bilo dosti mar. A pisal je, da njena moč izvira iz miru. Za dosego notranjega miru je bila nujna ljubezen, umiritev Marsovih strasti. Sad te ljubezni je bila Harmonija, njuna hči.
Tema nujno kliče po vrtnicah, ampak ne, Lukrecij je z ljubeznijo ni hotel povezovati. Kje pa, razpredal je o atomih! Nič ne more nastati iz ničesar. Tudi bogovi ne! Najprej mora biti atom, iz njega pa se po Lukreciju s časom lahko razvije marsikaj.
Po francoskem zgodovinarju Braudelu so bile tedaj za razvoj mediteranskega področja ključne tri rastline; pšenica, grozdje in oljka. Nič koliko je zapisov, ki jih omenjajo v zvezi s plodnostjo in bogastvom. Kako se je njim ob boku znašla vrtnica? Če so omenjene tri kulture končni rezultat, je vrtnica pomenila začetek, nastanek, rojstvo. Kot je bila Venera po Lukreciju ne samo mati boginja, ampak tudi mati vseh Rimljanov, je bila vrtnica kraljica rož. Na upodobitvah so jo zato radi pridali k pšenici in grozdju.
Kako je Lukrecij pojasnil vonj vrtničnih cvetov? Po epikurejsko, kakopak. Vonj prihaja iz notranjosti stvari. Dokaz za to je, da se okrepi, če stvar pomešate ali segrejete na ognju. Zato je menil, da je vonj sestavljen iz težjih elementov kot zvok. In če je vonj prijeten in ljudje nosijo vrtnice, da se z njimi odišavljajao, jim postanejo podobni po lastnostih.
Pojasnil je tudi, zakaj je vrtnica plodna. Zaradi rose. Pogosto je povezoval svetlobo, ogenj, sonce in roso. Nasploh je sonce po njem svetilo z rožnato svetlobo. Zato je vrtnica, kot so rožnati obrazi, tako vabljiva za ljubezen.
No, punce, kako si ličite obraz? Na ličkih nekaj rožnate ?
Virgil, živel je v letih od 70 do 19 pr. n. št., v svoji Georgiki ni kot druga dela tistega časa le popisoval pojavov in narave, ampak je posvečal veliko pozornost tudi načinu življenja. Duhovna vsebina je bila zanj samoumevna, priporočal je življenje v sozvočju z naravo, po njenih zakonih, kajti le tako je moč doseči notranji mir.
In svoje dognanje pojasni z dvema risbama. Prva v temi o čebelah prikazuje bogat vrt in poje hvalnico o dvakrat cvetoči vrtnici. Hvalnica že, a dvakrat cvetoča vrtnica takrat ni bila v skladu z naravo, poznali so enkrat cvetoče. Njeni razkošni cvetovi so bili torej v nasprotju s tistim, kar je videl, ko je potoval po azijskih mestih in opazoval kmetovanje. Ubogih rimskih tal niso nikoli uničevali s polji ali celo vinogradi! Le vztrajanje in ravnanje po zakonitostih narave je rodilo mak, zelenjavni vrt in lilije. Naj človeka ne zavede ena izjema, vrtnice cvetijo pomladi, kutine pa jeseni!
Virgil v Eneidi nadaljuje temo Iliade in Odiseje. Trojanski ubežnik Eneid išče in najde novo domovino. Njegova mati je Venera in le kako bi Virgil mogel brez omembe vrtnice? Z njo si pomaga, ko opisuje plodno Venerino golo telo; rožnat vrat, rožnate ustnice ... Iste besede za opis božanstva in človeka, z njimi poudari popolnost narave, kajti bogovi in ljudje so si po izgledu podobni.
In vrtnica odvrže spone velikih praznovanj in čaščenj bogov in vstopi v domove. Plemeniti poroke, zaljša praznike vina. Horacij, 65 – 8 pr. n. št., po mojem neveščem prevodu, takole opiše praznovanje mladosti:
»Prinesite vino, mazila, dišave, cvetove pravljične vrtnice, ko nam Mojre namenjajo obdobje obilja in mladosti.»
Mojre so tri starke, Zevsove hčere, ki ob rojstvu otroka zapečatijo njegovo usodo. Kloto nasnuje nit življenja, Lahezis jo prede, Atropa pa prereže tam, kjer je čas za smrt. V slovanski mitologiji poznamo sojenice ali rojenice, ki imajo enako vlogo, zapečatijo usodo.
Ob drugem praznovanju gostitelj opravi daritveni obred s kadilom in zaklanim teletom, nato pa praznuje skupaj z gosti. Glave si okrasijo z girlandami vrtnic, listi zelene in lilijami. Kakor vino je tudi to troje veljalo za afrodiziak, vse troje pa nakazuje skupno lastnost – plodnost. Vrtnica in lilija sta v Persefinino zadoščenje, zelena pa simbolizira mračno podzemlje.
Pa še ena priložnostna, spet moj siromašen prevod:
Čemu ne piti in skrbi pozabiti, ko se v jelk in bananovcev senci potapljamo v razkošen vonj rožnih kit na sivečih kodrih.
Duhovna vsebina je bila zanj samoumevna, priporočal je življenje v sozvočju z naravo, po njenih zakonih, kajti le tako je moč doseči notranji mir.
Iz pradavnine in velja enako danes. Vedno se bomo vračali na to. Prej ko nekdo to spozna, bo prej srečen.
Kdor išče v Indiji, naj gre iz stanovanja med cvetlice, ostale rastline in v gozd in bo spoznal to kar je iskal...._________________Usmerimo se k soncu in sence bodo ostale za nami.
Uboge vrtnice, včasih bi bilo bolje, da bi jih kdo prezrl! Pa jih ni niti eden najbolj krvavih tiranov v zgodovini človeštva, Neron. Kot zadnji rimski cesar julijsko – klavdijske dinastije je vladal med letoma 54 in 68.
Neronov oče naj bi umrl naravne smrti. Zatem se je Neronova mati Agrippina znova poročila in pripisujejo ji, da je svojega drugega moža umorila. Še tretjič se je poročila s cesarjem Klavdijem, ki je že imel sina Britannicusa. Izigrala ga je, da je Nerona priznal za svojega naslednika. V zahvalo ga je zastrupila z gobami in tako leta 54 utrla pot Neronu, da je zavladal cesarstvu z najbolj izprijeno močjo.
Rimski zgodovinar, pisec in državni uradnik Svetonij je šestnajstletnika opisal kot človeka povprečne višine, poudarjenega trebuha in napete kože. Nikoli ni iste obleke nosil dvakrat, nobenega potovanja ni opravil z manj kot sto kočijami. Komaj pol leta je vladal, ko je svojega polbrata po maminem zgledu zastrupil z gobami. No, kmalu je bila njegovega maščevanja deležna sama. Da bi ga imela v oblasti, je z njim zagrešila incest. Naveličan njenega vmešavanja jo je leta 59 zabodel.
Naslednja je bila na vrsti njegova žena Oktavija. Lažno jo je obtožil prešuštva in jo izgnal iz Rima, njegovi služabniki pa so jo mučili do smrti. Svoji priležnici Poppaeiji je Oktavijino glavo prinesel kot trofejo. Poppaea je postala njegova druga žena. Ne za dolgo. Ko je noseča potožila, da se je pozno vrnil z dirk, jo je zbrcal do smrti.
Tretjič se je poročil z Messalino. Bila je že poročena, vendar je njenega moža prisilil, da je storil samomor. Svojo slo po krvi je tešil tudi tako, da se je maskiran odpravljal med poulične pijance, jih moril in metal v kanalizacijo. Ni čudno, da ga ljudstvo ni maralo.
Še zadnjič je svojo moč udejanil z zlato palačo. Nekatere teorije navajajo, da je sam naročil požgati Rim, ker jo je želel postaviti. Palačo je stražil njegov več kot šestintrideset metrov visok kip iz brona. V njej je bil amfiteater in obsegala je cel kompleks kopališč. Višek vsega je bila vrtljiva jedilnica, kjer je prirejal zloglasne večerje.
Mize so se šibile pod najbolj neobičajnimi jedmi; pavi, labodi, nadevanimi svinjskimi spolovili in pečenimi polhi. Da so lahko nadaljevali te kulinarične orgije, so morali od preobilja občasno sprazniti svoje želodce v za to namenjene posode. Med zabavami je pogosto oblečen v živalske kože posiljeval tako moške kot ženske, njegovi oboževalci pa so mu ploskali. Goste je zaklepal, včasih si je to privoščil tudi v gledališčih, in jim igral in recitiral.
Edina tolažba za ljudstvo je bila, da obdobje orgij v zlati palači ni trajalo dolgo. Zgradil jo je leta 68, v istem letu se je ljudstvo zaradi previsokih davkov in nesramnega cesarjevega razsipništva uprlo. Senat ga je razglasil za državnega sovražnika in prisiljen je bil storiti samomor. Prerezal si je grlo.
Kako so s to grozoto povezane vrtnice? Neron je na zabavah in orgijah zahteval, da se na goste s stropa vsipljejo celi oblaki vrtnic. Tako je pretiraval, da so se nekateri gostje zadušili, ker se niso mogli izviti izpod rožnih kupov. In hotel jih je tudi pozimi. Iz Svetonijevih zapisov so izračunali, da je samo za vrtnice za posamezno zabavo potrošil približno 35.000 €. Poleg tega je bilo tedaj posebej cenjeno rožno vino. Tudi sicer so v kozarce dodajali venčne liste rožnega cvetja.
Vrtnica je postala simbol pregrehe. Kristjani so v njej videli poganstvo, orgije in razvrat. Filozof in teolog Tertulijan je obsežno pisal proti vrtnici. In leta 202 je Klemen Aleksandrijski, sprva poganski filozof, po spreobrnitvi pa krščanski teolog, kristjanom prepovedal, da bi se krasili z vrtnicami.
Vendar se zdi, da se zgodnji Kristjani niso dosti menili za prepoved rabe vrtnic. Še naprej so jih gojili in ob verskih praznovanjih celo krasili z njimi cerkve. Cerkvena oblast je počasi spoznala, da je nekatere poganske simbole bolje sprejeti in izkoristiti v procesu pokristjanjevanja, kot pa jih trmasto prepovedovati. V katoliških litanijah Devico Marijo imenujejo Rosa mystica, Marija skrivnostna roža, in jo v mnogih hvalnicah opevajo kot rožo brez trnja.
Nazadnje urejal/a Melona 13 Apr 2018 04:26; skupaj popravljeno 1 krat
