V knjigi "Biovrt" ( Annelore in Susanne Bruns), piše takole:
1. Če želimo biti čim bolj samooskrbni (sadje, krompir in žitarice kupujemo), potrebujemo cca 70m2/na osebo in sicer: 26,5m2 za jagodičevje, 35,5m2 za zelenjavo, 5m2 za poti in kompost, 0.5m2 za toplo gredo, 1.0m2 za zelišča.
2. Če želimo biti delno samoskrbni (poleg zgoraj kupljenega, kupujemo še zelenjavo, ki potrebuje veliko prostora za gojenje), potrebujemo cca 50m2/osebo: 26,5m2 jagodičevje, 18,0m2 zelenjava, 6,0m2 poti, kompost.
3. če se želimo le malo oskrbovati- gojimo le manjše količine sezonske zelenjave - potrebujemo cca 25m2/osebo.
No, mi imamo cca 100m2 neto površin gred za pridelavo zelenjave. To pridelam takorekoč vso zelenjavo za celoletno oskrbo 3 članske družine. Dokler nisem imela njive in cca 70 sort visokega fižola, ki ga skušam ohranjati, sem na vrtu pridelala tudi ves česen in čebulo za naše potrebe. Zdaj se je ta pridelava preselila na njivo. Na tej površini pridelam tudi mlad krompir._________________naredimo svet lepši
Dobrodošli v novem domu Gartlc foruma. Stari gartlc.forum.si ni več vzdrževan, zato smo prenesli vsebino in omogočili nadaljevanje na novem naslovu novi.gartlc.si.
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Samooskrba: površine/osebo
Skupaj. Ko bom imela čas, napišem malo več o podrobni razporeditvi, vrstenju in kolobarju na mojem vrtu.
Prepričana sem, da bi lahko na tej površini pridelala tudi krompir za celo leto (poraba pri nas je cca 100kg na leto). Četos je ukvarjam s to mislijo, a bi v tem primeru imela nekaj težav s kolobarjenjem paradižnika in krompirja...
Taka površina je za eno družino dovolj, se mi zdi. Nam zelenjava še ostaja, pa je pojemo ogromno, se mi zdi._________________naredimo svet lepši
Prepričana sem, da bi lahko na tej površini pridelala tudi krompir za celo leto (poraba pri nas je cca 100kg na leto). Četos je ukvarjam s to mislijo, a bi v tem primeru imela nekaj težav s kolobarjenjem paradižnika in krompirja...
Taka površina je za eno družino dovolj, se mi zdi. Nam zelenjava še ostaja, pa je pojemo ogromno, se mi zdi._________________naredimo svet lepši
Seveda ni vse v površini. Tukaj ni upoštevana kvaliteta/sestava tal, mikro in makro lega, osončenost, nadmorska višina, škodljivci in še kaj bi se našlo. Upoštevaje take dejavnike se površine lahko razlikujejo tudi za mnogokratnik. O kakšnih točnih podatkih se ne da govoriti. Lahko rečemo le od-do ali v povprečju.
| mravlja je napisal/a: |
| Juglans, nakazal si pravilnejšo "širino" samooskrbe (sam nisem upošteval žitaric, sadja, ... ). Zanima me, kje je razlika med mojimi 30m2 (zelenjava, nekaj krompirja... - ne čez celo leto ) in tvojimi ? (600) m2 na osebo. Ali lahko približno opredeliš (u)porabo površin po kulturah (ali mogoče kako drugače)? |
Recimo, da je razlika v temu, da na malih površinicah po porabljenem/zaužitem pridelku enostavno odideš v trgovino in tam potem naprej kupuješ. Tako si v XY deležu samooskrben.
V mojem primeru je bila poanta 100% samostojnost, razen seveda tistih parih "malenkosti". Poleti in pozimi, letos in naslednje leto.
Oboje je samooskrba, ... seveda če ne dlakocepimo, kar je tudi prav.
O kolobarjenju in deležih posameznih kultur ti zelo težko podrobno opisujem. Za jasen model bi moral biti drugačen tip boema, namreč poleg samooskrbe sem v veliki večini skrbel za lastno pridelavo semena, kjer je problem križanje in druga "bolezen", ko sem zbiral stare, tradicionalne in posebne sorte. Tako je bila vsako pomlad posebna kombinatorika kako umestiti vse na čimbolj drugem mestu kot prejšnje leto, ter da so sorodne rastline čimbolj oddaljene med seboj ali pa sajene z zamikom, kjer se je to dalo. Dalj od tega niti nisem stremel, ker bi si življenje preveč zakompliciral. Že itak sem komaj folgal.
Bi pa izpostavil še eno MALENKOST, ki se mi je zdela resnično fascinantna in je po mojem mnenju mnogo bolj aktualna, kot se zdi na prvi pogled. Na to se običajno niti ne pomišlja, pa bi se moralo.
Odpadki.
Ker imam do ekološkega otoka cca 500-600m se mi enostavno ne ljubi vsako malenkost spotoma odnašati, zato sem si organiziral svoje mesto za smeti in te potem enkrat na vsake kvatre odpeljem v kontejnerje. Striktno vse sortiramo, pa tudi sicer ta umazane stvari v grobem oplahnemo, da potem ne smrdi. Mimogrede, ni muh, ni podgan, ni vtisa po nesnagi.
Skratka. V obdobju najučinkovitejše samooskrbe je bilo odpadkov tako neverjetno malo, da kar nisem mogel verjeti. V celem letu sem mislim da dvakrat odpeljal smeti na otok, nič več. Spomladi in jeseni, pa ne s prikolico ali kombijem.
Sedaj, ko nismo več na striktni samooskrbi (cca domače hrane 3/4, ostalo kupljeno) je situacija že alarmantna, saj nonstop nekaj vozim v kontejnerje.
Si pa ne predstavljam, da bi vse kupovali, sploh pa ne situacije, ko si potrošnik brez minimalnega pomisleka o smiselnosti takšnega življenja. Verjetno bi potem potreboval tovornjak.
Aha in kar sem zgoraj pozabil omeniti. Pač vsako leto sproti smo na jedilniku za repertoar izbirali tisto, česar je bilo dovolj ali pa v recimo nekakšnem izobilju, slabo uspele kulture pa so bile redkeje na jedilniku. Tudi se je zgodilo, da je bilo večino krompirja za seme in ga tisto leto praktično nismo jedli, ali pa katere druge kulture.
Vsekakor je bil izziv in to ne majhen. Precej stvari je bilo potrebno urejati v "glavi" vsak dan sproti. Težava so mediji in propagiran način življenja, ko te neprestano opazarjajo kaj vse obstaja in v kakšnem odrekanju "normalnega" živiš.
Bila so pa tudi obdobja monotonosti na krožniku, ter vzporedno dvomov v ustreznost takšnega načina življenja, saj je trenuten standard velika pestrost živil v trgovinah. Saj veš, metri in metri mlečnih izdelkov, pa nato morskega živeža, mesa na tone tisočerih opcij, kruha nebroj variant, zelenjava nonstop, sadje enako, skratka vse živo. Doma pa krompir, fižol in skoraj nič več. (če malo pretiravam)
No, je bilo zanimivo, sedaj je pa še pestro po malem. Je kar vredu.
Letos koruza dobro kaže, lani je bila tako slaba, da je šla kuram.
Pač je eno leto nismo mleli.Pod črto bi dejal, da se pri celi stvari ne obremenjuješ in še zlasti ne omejuješ, ter da se prilagajaš okoliščinam sam in ne za vsako ceno mehčanje okoliščin po svojem lastnem modelu predstav sprejemljivega.
Na mojem rojstnem domu smo imeli obdelovalne površine približno 1.000 m2 metrov na osebo. Vse dosledno obdelano, smotrno zasajeno in negovano. Velik del je odpadel na sadovnjak. 100 % samooskrbni smo bili le v letih, ko je bilo vreme prijazno do nas. So bila leta, ko sadja ni bilo več kot za pokušino (takrat je prišla prav zaloga suhega iz bogatih let), ko je pridelek žita komaj zadostoval za seme za naslednje leto, ko sta suša ali moča zredčili pridelek krompirja. Zares reševala nas je koruza, ta je na ilovnati zemlji redko odpovedala. Polenta in koruzni kruh sta bila dnevno na jedilniku (še danes obožujem polento!).Travnik in pridelek z njiv sta dajala hrano tudi za kravico, pujska in ovce (v soglasju z lastniki smo jih pasli tudi na raznih gozdnih posekah).
To, kar piše juglans o skromnem izboru, je bila pri nas (pa ne samo pri nas) stalnica. Se je pač jedlo samo to, kar se je pridelalo. Ni bilo hudega, le pomanjkanje sadja v slabih letih nas je otroke zelo pestilo. In ni lepšega, kot ko željno čakaš prve češnje, prve beličnike, prvo grozdje, prve hruške "kongresnice" (zgodnje, sočne, sladke, nekaj podobnega viljamovkam)... Vsakič je bil praznik.
To, kar piše juglans o skromnem izboru, je bila pri nas (pa ne samo pri nas) stalnica. Se je pač jedlo samo to, kar se je pridelalo. Ni bilo hudega, le pomanjkanje sadja v slabih letih nas je otroke zelo pestilo. In ni lepšega, kot ko željno čakaš prve češnje, prve beličnike, prvo grozdje, prve hruške "kongresnice" (zgodnje, sočne, sladke, nekaj podobnega viljamovkam)... Vsakič je bil praznik.