Dobrodošli v novem domu Gartlc foruma. Stari gartlc.forum.si ni več vzdrževan, zato smo prenesli vsebino in omogočili nadaljevanje na novem naslovu novi.gartlc.si.
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Koruza - Zea mays
-
crtj-admin
- Site Admin
- Prispevkov: 5392
- Pridružen: So Okt 26, 2024 7:06 pm
Koruza - Zea mays
(Prenos iz arhiva)
Glej tudi Koruza činkvantin
Bolezen: Koruzna bulava snet
OPIS: - dodala Aye-Aye
Pe še nekaj kar že dolgo čaram, končno sem dokončala razpredelnico, vzeto iz Diplomske naloge Helene Zupan. Nekaj sem dodala in spravila v lepšo obliko. Dodajam tudi tekst o zvrsteh koruze iz njenega dela. Se splača prebrat saj so tu tudi osnovne informacije o koruzi.
Za tole Perujsko Morado sem naknadno našla celo svojo zvrst: Zea mays amilácea cv. Morado
Koruza botanično ne spada v posamezne vrste, saj se poljubne koruzne rastline katerih koli tipov zrnja zlahka križajo med seboj. Medsebojno jih na podlagi različnih lastnosti in po obliki zrnja razvrščamo v posamezne zvrsti (convarietas). To razvrstitev je uvedel Grebenščikov (Tajnšek in sod., 1991). Ta sistematika koruze se je uveljavila predvsem v srednji in vzhodni Evropi, medtem ko uporabljajo v Ameriki starejšo, po kateri je koruza glede na notranjo in zunanjo morfologijo zrnja razvrščena v oblike. Uvedel jo je Sturtevant ob koncu prejšnjega stoletja. Obe klasifikaciji nista povsem skladni. Ker Sturtevantova sistematizacija ne pozna poltrdink (aorista) hibridi, je za srenjeevropske razmere uporabnejša sistematika po Grebenščikovu (Pregl. 1) (Tajnšek in sod., 1991).
Zobanka (dentiformis) je najbolj razširjena zvrst koruze. Njena značilnost so veliki pridelki suhe snovi in zrnja. Običajno dozorijo pozneje kot trdinke ali potrdinke. S selekcijo so glede na namen uporabe vzgojili zobanke z zelo specifičnimi lastnostmi. Nekatere zobanke vsebujejo 7 do 8 % kakovostnega olja za jedilne namene, za živilsko industrijo pa so zanimive bele zobanke. Iz njih izdelujejo koruzni zdrob, kosmiče, posebno moko, primerno za kekse, uporabljajo jo tudi v mešanici s pšenično moko za kruh (Tajnšek in sod., 1991).
Trdinke (vulgaris) imajo klen, zbit endosperm, njihova značilnost je povečana vsebnost karotenoidov in drugih barvil. Zaradi teh lastnosti in zadovoljive vsebnosti beljakovin so primerne za prehrano kokoši, tako nesnic kot kokoši za meso. V Sloveniji so že od nekdaj uveljavljene v prehrani ljudi, zlasti za izdelavo zdroba, po vsem svetu pa v industriji koruznih kosmičev in testenin. Zato dosegajo na svetovnem trgu višjo ceno kot zobanke. Večinoma imajo kratko rastno dobo, po pravilu so tudi manj rodovitne kot zobanke in poltrdinke. Prevladovale so med starimi slovenskimi domačimi populacijami koruze (Tajnšek in sod., 1991).
Poltrdinke (aorista) so hibridi, torej križanci med zobankami in trdinkami, in kot čiste linije ne obstajajo. Od genskega deleža enih in drugih je odvisen zunanji videz zrnja te zvrsti. Zato so možni tipi, ki se le malo razlikujejo od zobank, na drugi strani pa se lahko nekatere poltrdinke približujejo že tipu trdinke. Nekateri agronomi zato ločujejo tako imenovane polzobanke, to je tipe, ki se po videzu približujejo zobankam, in poltrdinke, ki so bolj podobne trdinkam. Zrnje poltrdink je večinoma debelejše kot zrnje trdink, primerno je tako za prehrano ljudi kot za krmljenje. Poltrdinke so kakovostni hibridi, večinoma zgodnejših zrelostnih razredov, ki so lahko tudi zelo rodovitni. Dokazano je, da obstaja genetsko opredeljena večja odpornost trdink in poltrdink proti nizkim temperaturam v primerjavi z zobankami. Zato jih med hibridi, ki so primerni za naše razmere najdemo več (Tajnšek in sod., 1991).
Pokovke (microsperma) so pri nas gospodarsko manj zanimive, saj jih pridelujemo le v omejenem obsegu. Tako rastlina kot storž in zrnje so manjši kot pri prej navedenih zvrsteh koruze, zato pa je zrnje zelo kakovostno. Po obliki je okroglasto ali podolgovato, podobno rižu, njegova notranja struktura pa je zbita. V primerjavi s trdinkami, kjer je osrednji del zrna moknat in zato bele barve, je pri pokovki povsem klen in sivorjave ali rumene barve. Pri segrevanju nad 120 do 150 ° se voda v celici opari, zato zaradi pritiska v delčku sekunde raztrga vse celične stene in poruši notranjo celično strukturo. Ta pojav slišimo kot pok, po čemer je ta zvrst tudi dobila svoje ime. Ob razletu se prostornina zrna poveča za približno 25-krat, obenem pa zaradi razrahljanosti meljaka (endosperma) postane bele moknate teksture. Tako pripravljena pokovka je prijetnega okusa, možna pa je tudi nadaljna obdelava v živilski industriji. Vzdrževanje pokovke je zahtevno, ker kakršno koli križanje z drugimi zvrstmi koruze pomeni njeno nepopravljivo izroditev (Tajnšek in sod., 1991).
Sladkorka je pri nas skoraj neznana, zato pa je razširjena v ZDA. V nasprotju s prej omenjenimi zvrstmi pride pri sladkorki do genetsko regulirane blokade spreminjanja mono- in disaharidov v škrob. Ob izgubljanju vode se zrnje začne krčiti in gubati ter dobi nepravilno obliko. Oličkani celi storži ali samo zrnje sladkorke so primerni za konzerviranje. Za te namene je primerno obdobje na prehodu iz mlečne zrelosti v voščeno, lahko pa jih uživamo tudi sveže (Tajnšek in sod., 1991).
Pri škrobnati sladkorki (amyleasaccharata) se del sladkorjev spremeni v škrob, del pa ne. Uporablja se za iste namene kot sladkorka (Tajnšek in sod., 1991).
Voščenka (ceratina) ima meljak sestavljen iz amilopektina. Ta se razlikuje od škroba normalne koruze po tem, da ima povečano viskoznost in lepljivost, zato je primeren za impregnacijo tkanin in za izdelavo pudingov, krem ter majonez. Voščenk v Sloveniji ne pridelujemo (Tajnšek in sod., 1991).
Plevenka (tunicata) ima podobno kot ječmen ali oves vsako zrno ovito v pleve. Poleg tega je storž tako kot pri drugih zvsteh koruze pokrit z ličjem. Oblika zrnja je lahko katerakoli, plevnata koruza torej ni vezana na značilno notranjo morfologijo zrna. Gospodarsko je plevenka nepomembna. Domnevajo, da je to praoblika koruze, iz katere so se razvile vse druge zvrsti koruze (Tajnšek in sod., 1991).
Tu je spuščen opis škrobnate - Zea mays convar. amylacea . Vzrok temu je verjetno, da se po Evropi sploh ne goji, tudi po S. Ameriki bolj malo, saj je rastlina toplih in suhih podnebij. Je najbolj občutljiva na dež in težko dozori. Je zelo mehka in ena najboljših za kruh, pecivo in parching (ni slovenskega prevoda), recimo praženje, a ne kot pokovka. Malo se poveča postane hrustljiva in mehka. Se pa dobi kar nekaj kultivarjev s krajšim zorenjem. Ti tudi pri nas lepo dozorijo, med najboljšimi (ta letos raste tudi pri meni) je Mandan Parching Lavender, sledijo Pink Hopi, Mandan Speckled, Mandan red... Škrobankam so najbližje zobanke saj imajo vejo vsebnost škroba kot trdinke.
Tudi pri škrobni sladkorki, bi dodala, da so te sorte zelo visoke z velikimi storži prav tako semeni do 1,5 cm celo 2 cm in rabijo najdaljši čas dozorevanja. Predvsem pa veliko toplote. In te so še najboljše za parching - praženje. Pri nas nikakor ne dozorijo. Morda če začnemo že zgodaj v rastlinjaku.
V glavnem koruze se med seboj zelo razlikujejo po vsebnosti škroba, beljakovin, olja... in s tem tudi po uporabnosti. Glavni sestavni deli koruznega zrna so meljak (endosperm), kalček in luska. Endosperm se deli na klenega ali moknatega. V tem se tudi razlikujejo škrobnata, zobanka in trdinka. Po deležu moknatega ali klenega meljaka. Škrobnata ima skoraj samo moknatega, trdinka pa samo klenega, zobanka pa je vmes. V glavnem tako se škrobnata najbolje obnese pečena (kruh, pecivo, praženje), trdinka kuhana (polenta, zdrob, makaroni), zobanka pa naj bi se skuhala in nato še popekla. Kot si polento delajo Italijani, ki jo najprej skuhajo in potem še spečejo v pečici, oni v glavnem uporabljajo belo zobanko. Sladkorko, prav tako škrobnato, se lahko za zimo pripravi tudi po naslednjem načinu, kot so to delali Indijanci, najprej jo v fazi mlečnosti skuhajo za par minut in nato posušijo. tako se odlično ohrani za kasnejšo uporabo, podobno kot sladko koruzo iz konzerve. Ostane malenkost bolj suha, ne tako vodena. Nedavno sem probala bobiče. morda kdo pozna. Mama je v Istri pri potepanju probala to specaliteto in naredila tudi doma, nekeko tako . Le da je bila notri še čičerika in prav po slednjem opisu obdelani in sušeni dve vrste koruze. Recept in nekaj tako sušene koruze je prinesla domov. Naredila je brez mesa. Saj je jed že sama po sebi močna. Nad jedjo smo bili navdušeni.
Vir: Razen zadnjih treh odstavkov je ostalo copy paste iz diplomske http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/vs_zupan_helena.pdf, ostalo internet različni viri in knjiga Resilient gardener Carol Deppe
Pa še dva filmčka na temo opraševanja koruze in kako preverimo oprašitev.
https://www.youtube.com/watch?v=ZjWk9AM30Qo
https://www.youtube.com/watch?v=K7DiwD4N0T0
Avtor: Aye-Aye
Sejančki koruze:
Avtor: Aye-Aye
Perujska koruza:
Avtor: Aye-Aye
Avtor: muha
Avtor: Aye-Aye
Perujska koruza:
Avtor: Aye-Aye
Bolezen: Koruzna bulava snet
OPIS: - dodala Aye-Aye
Pe še nekaj kar že dolgo čaram, končno sem dokončala razpredelnico, vzeto iz Diplomske naloge Helene Zupan. Nekaj sem dodala in spravila v lepšo obliko. Dodajam tudi tekst o zvrsteh koruze iz njenega dela. Se splača prebrat saj so tu tudi osnovne informacije o koruzi.
Za tole Perujsko Morado sem naknadno našla celo svojo zvrst: Zea mays amilácea cv. Morado
Koruza botanično ne spada v posamezne vrste, saj se poljubne koruzne rastline katerih koli tipov zrnja zlahka križajo med seboj. Medsebojno jih na podlagi različnih lastnosti in po obliki zrnja razvrščamo v posamezne zvrsti (convarietas). To razvrstitev je uvedel Grebenščikov (Tajnšek in sod., 1991). Ta sistematika koruze se je uveljavila predvsem v srednji in vzhodni Evropi, medtem ko uporabljajo v Ameriki starejšo, po kateri je koruza glede na notranjo in zunanjo morfologijo zrnja razvrščena v oblike. Uvedel jo je Sturtevant ob koncu prejšnjega stoletja. Obe klasifikaciji nista povsem skladni. Ker Sturtevantova sistematizacija ne pozna poltrdink (aorista) hibridi, je za srenjeevropske razmere uporabnejša sistematika po Grebenščikovu (Pregl. 1) (Tajnšek in sod., 1991).
Zobanka (dentiformis) je najbolj razširjena zvrst koruze. Njena značilnost so veliki pridelki suhe snovi in zrnja. Običajno dozorijo pozneje kot trdinke ali potrdinke. S selekcijo so glede na namen uporabe vzgojili zobanke z zelo specifičnimi lastnostmi. Nekatere zobanke vsebujejo 7 do 8 % kakovostnega olja za jedilne namene, za živilsko industrijo pa so zanimive bele zobanke. Iz njih izdelujejo koruzni zdrob, kosmiče, posebno moko, primerno za kekse, uporabljajo jo tudi v mešanici s pšenično moko za kruh (Tajnšek in sod., 1991).
Trdinke (vulgaris) imajo klen, zbit endosperm, njihova značilnost je povečana vsebnost karotenoidov in drugih barvil. Zaradi teh lastnosti in zadovoljive vsebnosti beljakovin so primerne za prehrano kokoši, tako nesnic kot kokoši za meso. V Sloveniji so že od nekdaj uveljavljene v prehrani ljudi, zlasti za izdelavo zdroba, po vsem svetu pa v industriji koruznih kosmičev in testenin. Zato dosegajo na svetovnem trgu višjo ceno kot zobanke. Večinoma imajo kratko rastno dobo, po pravilu so tudi manj rodovitne kot zobanke in poltrdinke. Prevladovale so med starimi slovenskimi domačimi populacijami koruze (Tajnšek in sod., 1991).
Poltrdinke (aorista) so hibridi, torej križanci med zobankami in trdinkami, in kot čiste linije ne obstajajo. Od genskega deleža enih in drugih je odvisen zunanji videz zrnja te zvrsti. Zato so možni tipi, ki se le malo razlikujejo od zobank, na drugi strani pa se lahko nekatere poltrdinke približujejo že tipu trdinke. Nekateri agronomi zato ločujejo tako imenovane polzobanke, to je tipe, ki se po videzu približujejo zobankam, in poltrdinke, ki so bolj podobne trdinkam. Zrnje poltrdink je večinoma debelejše kot zrnje trdink, primerno je tako za prehrano ljudi kot za krmljenje. Poltrdinke so kakovostni hibridi, večinoma zgodnejših zrelostnih razredov, ki so lahko tudi zelo rodovitni. Dokazano je, da obstaja genetsko opredeljena večja odpornost trdink in poltrdink proti nizkim temperaturam v primerjavi z zobankami. Zato jih med hibridi, ki so primerni za naše razmere najdemo več (Tajnšek in sod., 1991).
Pokovke (microsperma) so pri nas gospodarsko manj zanimive, saj jih pridelujemo le v omejenem obsegu. Tako rastlina kot storž in zrnje so manjši kot pri prej navedenih zvrsteh koruze, zato pa je zrnje zelo kakovostno. Po obliki je okroglasto ali podolgovato, podobno rižu, njegova notranja struktura pa je zbita. V primerjavi s trdinkami, kjer je osrednji del zrna moknat in zato bele barve, je pri pokovki povsem klen in sivorjave ali rumene barve. Pri segrevanju nad 120 do 150 ° se voda v celici opari, zato zaradi pritiska v delčku sekunde raztrga vse celične stene in poruši notranjo celično strukturo. Ta pojav slišimo kot pok, po čemer je ta zvrst tudi dobila svoje ime. Ob razletu se prostornina zrna poveča za približno 25-krat, obenem pa zaradi razrahljanosti meljaka (endosperma) postane bele moknate teksture. Tako pripravljena pokovka je prijetnega okusa, možna pa je tudi nadaljna obdelava v živilski industriji. Vzdrževanje pokovke je zahtevno, ker kakršno koli križanje z drugimi zvrstmi koruze pomeni njeno nepopravljivo izroditev (Tajnšek in sod., 1991).
Sladkorka je pri nas skoraj neznana, zato pa je razširjena v ZDA. V nasprotju s prej omenjenimi zvrstmi pride pri sladkorki do genetsko regulirane blokade spreminjanja mono- in disaharidov v škrob. Ob izgubljanju vode se zrnje začne krčiti in gubati ter dobi nepravilno obliko. Oličkani celi storži ali samo zrnje sladkorke so primerni za konzerviranje. Za te namene je primerno obdobje na prehodu iz mlečne zrelosti v voščeno, lahko pa jih uživamo tudi sveže (Tajnšek in sod., 1991).
Pri škrobnati sladkorki (amyleasaccharata) se del sladkorjev spremeni v škrob, del pa ne. Uporablja se za iste namene kot sladkorka (Tajnšek in sod., 1991).
Voščenka (ceratina) ima meljak sestavljen iz amilopektina. Ta se razlikuje od škroba normalne koruze po tem, da ima povečano viskoznost in lepljivost, zato je primeren za impregnacijo tkanin in za izdelavo pudingov, krem ter majonez. Voščenk v Sloveniji ne pridelujemo (Tajnšek in sod., 1991).
Plevenka (tunicata) ima podobno kot ječmen ali oves vsako zrno ovito v pleve. Poleg tega je storž tako kot pri drugih zvsteh koruze pokrit z ličjem. Oblika zrnja je lahko katerakoli, plevnata koruza torej ni vezana na značilno notranjo morfologijo zrna. Gospodarsko je plevenka nepomembna. Domnevajo, da je to praoblika koruze, iz katere so se razvile vse druge zvrsti koruze (Tajnšek in sod., 1991).
Tu je spuščen opis škrobnate - Zea mays convar. amylacea . Vzrok temu je verjetno, da se po Evropi sploh ne goji, tudi po S. Ameriki bolj malo, saj je rastlina toplih in suhih podnebij. Je najbolj občutljiva na dež in težko dozori. Je zelo mehka in ena najboljših za kruh, pecivo in parching (ni slovenskega prevoda), recimo praženje, a ne kot pokovka. Malo se poveča postane hrustljiva in mehka. Se pa dobi kar nekaj kultivarjev s krajšim zorenjem. Ti tudi pri nas lepo dozorijo, med najboljšimi (ta letos raste tudi pri meni) je Mandan Parching Lavender, sledijo Pink Hopi, Mandan Speckled, Mandan red... Škrobankam so najbližje zobanke saj imajo vejo vsebnost škroba kot trdinke.
Tudi pri škrobni sladkorki, bi dodala, da so te sorte zelo visoke z velikimi storži prav tako semeni do 1,5 cm celo 2 cm in rabijo najdaljši čas dozorevanja. Predvsem pa veliko toplote. In te so še najboljše za parching - praženje. Pri nas nikakor ne dozorijo. Morda če začnemo že zgodaj v rastlinjaku.
V glavnem koruze se med seboj zelo razlikujejo po vsebnosti škroba, beljakovin, olja... in s tem tudi po uporabnosti. Glavni sestavni deli koruznega zrna so meljak (endosperm), kalček in luska. Endosperm se deli na klenega ali moknatega. V tem se tudi razlikujejo škrobnata, zobanka in trdinka. Po deležu moknatega ali klenega meljaka. Škrobnata ima skoraj samo moknatega, trdinka pa samo klenega, zobanka pa je vmes. V glavnem tako se škrobnata najbolje obnese pečena (kruh, pecivo, praženje), trdinka kuhana (polenta, zdrob, makaroni), zobanka pa naj bi se skuhala in nato še popekla. Kot si polento delajo Italijani, ki jo najprej skuhajo in potem še spečejo v pečici, oni v glavnem uporabljajo belo zobanko. Sladkorko, prav tako škrobnato, se lahko za zimo pripravi tudi po naslednjem načinu, kot so to delali Indijanci, najprej jo v fazi mlečnosti skuhajo za par minut in nato posušijo. tako se odlično ohrani za kasnejšo uporabo, podobno kot sladko koruzo iz konzerve. Ostane malenkost bolj suha, ne tako vodena. Nedavno sem probala bobiče. morda kdo pozna. Mama je v Istri pri potepanju probala to specaliteto in naredila tudi doma, nekeko tako . Le da je bila notri še čičerika in prav po slednjem opisu obdelani in sušeni dve vrste koruze. Recept in nekaj tako sušene koruze je prinesla domov. Naredila je brez mesa. Saj je jed že sama po sebi močna. Nad jedjo smo bili navdušeni.
Vir: Razen zadnjih treh odstavkov je ostalo copy paste iz diplomske http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/vs_zupan_helena.pdf, ostalo internet različni viri in knjiga Resilient gardener Carol Deppe
Pa še dva filmčka na temo opraševanja koruze in kako preverimo oprašitev.
https://www.youtube.com/watch?v=ZjWk9AM30Qo
https://www.youtube.com/watch?v=K7DiwD4N0T0
Avtor: Aye-Aye
Sejančki koruze:
Avtor: Aye-Aye
Perujska koruza:
Avtor: Aye-Aye
Avtor: muha
Avtor: Aye-Aye
Perujska koruza:
Avtor: Aye-Aye
Sorte, ja 
Tisto na vrhu je moški cvet, laski na storžu pa ženski.
Baje storžek zaščitiš z vrečko še preden dobi laske (paziti moraš, da ima dovolj prostora za rast), ko pa vrh zacveti pa nanj povezneš drugo vrečko za 1 dan (baje je cvetni prah koruze "ploden" samo 1 dan oz. še manj) in potem ta cvetni prah potreseš po laskih in spet zaščitiš storžek.
Tisto na vrhu je moški cvet, laski na storžu pa ženski.
Baje storžek zaščitiš z vrečko še preden dobi laske (paziti moraš, da ima dovolj prostora za rast), ko pa vrh zacveti pa nanj povezneš drugo vrečko za 1 dan (baje je cvetni prah koruze "ploden" samo 1 dan oz. še manj) in potem ta cvetni prah potreseš po laskih in spet zaščitiš storžek.
