Pojedli zadnjih par paradižničkov Whippersnapper - glej fotografija zgoraj.
Dozoreli so tisti, ki imajo na zgornji fotografiji že lepo razvite plodove. Oni drugi, ki šele cvetijo, so se posušili. Najbrž bi ostali, če bi jih takoj na začetku prestavila na toplo, a sem jih predolgo puščala na mestu, kjer se je čez noč temperatura spustila krepko proti ničli.
Dobrodošli v novem domu Gartlc foruma. Stari gartlc.forum.si ni več vzdrževan, zato smo prenesli vsebino in omogočili nadaljevanje na novem naslovu novi.gartlc.si.
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Paradižnik 2020
Upam, da je v redu, če tule zapišem moje letošnje izkušnje s paradajzi. Če ne, povejte.
V glavnem letos sem od enega naključnega preprodajalca z amazona naročil nekaj semen oziroma celo zbirko raznih starih sort. Da malo potestiram, ker do zdaj smo imeli vedno samo razne domače jabučarje in podobno.
Bil je en tak uravnotežen izbor 40 različnih sort. Od vsake sem vzgojil po eno sadiko in po čudežu so čisto vse preživele in naredile vsaj nekaj sadežev za pokušino. Čeprav nekatere so imele kar probleme, sploh sredi poletja, ko je bila tista grozna vlaga par tednov skupaj. Tako da tile rezultati temeljijo na zelo omejenem vzorcu, ampak nekaj pa je.
No, da ne pišem vseh štiridesetih, so tu samo tiste, ki so na tak ali drugačen način naredili dober vtis in jih bom verjetno imel na vrtu tudi drugo leto. V nobenem posebnem vrstnem redu:
1. Gold Nugget: Po okusu niti nič kaj poseben (seveda dober), ampak je zgodaj začel, veliko ga je bilo in je dolgo preživel, globoko v jesen. Droben in rumen.
2. Artisan Blush Tiger: Izstopa po izgledu. Podolgovat in črtast. Za popestritev. Podoben je bil tudi Sunrise Bumblebee, le da je bil ta manjši in okrogel.
3. White Cherry: Na začetku mi ni bil všeč okus, kasneje se je pa močno popravil. Težko razložim, zakaj. Za češnjevca precej debel. In bil je eden zadnjih, ki je podlegel času.
4. Auriga: Od debelih je prvi zorel. Zelo lep tako po obliki kot po barvi (oranžen). Okus zelo dober, vendar bolj na kiselkasti/osvežilni strani. Mogoče sem jih prehitro potrgal.
5. San Marzano: Veliko je dal od sebe in je zelo dober. Posebej verjetno za kuhanje, čeprav mi smo ga vsega pojedli svežega. Edini problem je, da ga je treba dolgo pustiti, da res dobro dozori. Tale na sliki še ni bil čisto.
6. Sweet Aperitif: Ta je začel zoreti prvi od vseh in dejansko kot pove ime, je bil med najslajšimi.
7. Green Zebra: Srednje velik in okrogel, barvno pa nekaj posebnega. Najprej je zelen s svetlejše zelenimi progami, potem se pa proge pobarvajo na rumeno. Okusen. Ko vidiš zelen paradjz, pričakuješ, da bo kisel, dobiš pa sladkega.
8. Ace 55: Eden najbolj trgovinsko popolnih. Kot iz kataloga. Okus tudi več kot zadovoljiv.
9. Yellow Pear: Poseben zaradi oblike in barve (za tiste, ki mislijo, da mora vsak paradajz biti rdeč in okrogel).
10. Blue Beauty: Če bi res moral izbirati najboljšega med temi štiridesetimi (sicer nemogoča naloga), mislim, da bi izbral tega. Vsekakor pa najboljši med črnimi, vsaj kar se okusa tiče.
11. Chocolate Stripes: Eden največjih in med debelimi tudi med prvimi, ki so dozoreli. Tudi okus odličen.
12. Tomatoberry: Zelo atraktivna oblika (srčasto jagodna) in barva (živo rdeča). Med najbolj trdoživimi. Okus dober, zelo sladek, vendar dolgo zori. Ko že zgleda čisto zrel, mora viseti še kar nekaj časa.
13. Brandywine Yellow: Še en kandidat za najboljšega iz izbora. Zelo veliki in lepi plodovi, okusni in sočni. Edini problem je, da bil med zadnjimi, ki je zorel.
14. Blue Gold Berries: Za popestritev. Zgornji del je črn, od spodaj se barva rumeno, ko zori.
15. Indigo Rose: Tudi med bolj atraktivnimi. Podoben kot prejšnji, le da je bolj debel in zrel se barva rdeče namesto rumeno. Okus je v redu do odličen. Problem je, da izredno dolgo zori. Od vseh je prvi cvetel in nastavil plodove, ki pa so potem celi črni viseli dobesedno dva meseca, preden so se začeli barvati. Posledično jih ni bilo veliko.
16. Plum Lemon: Zelo velika rodnost (zorijo celi grozdi in še precej veliki so). Zanimiva barva in oblika. Dobro zreli so bili meni zelo dobri, komu pa mogoče ni bilo všeč, da imajo zelo malo semen in praktično nič soka. Mogoče bi bila iz njih zanimiva rumena mezga.
17. Great White: Ogromen in čisto bledo rumen. Zelo mesnat in okusen. Meni med boljšimi. Je pa bil zadnji, ki je začel zoreti. Prvi so bili šele krepko v septembru.
18. Currant Tomato: Najbolj drobčkeni paradajzki, kar jih je. Rastejo v dolgih grozdih in dobesedno zgledajo kot rdeči ribez. Od vseh štiridesetih daleč najbolj sladek. Skoraj kot bi jedel bonbone. Problem je, da ga je zamudno nabirati.
19. Siberian: Po okusu, barvi in obliki nič posebnega. Kot kak navaden trgovinski paradajz. Zadovoljiv, če je zrel, nič pa ne izstopa. Ampak! Naj bi bil determinanten, zato sem ga pustil, da se je malo bolj razrastel in še čisto na koncu vrta je bil, kjer se mi ni dalo ravno ukvarjati z njim (pač je prišel zadnji na vrsto) in posledično je bil na koncu poletja v eni sami veliki džungli od paradajza, raznih plevelov in še ena ogromna bučka s sosednje grede ga je skoraj prerastla. Vseeno je preživel brez kakih posebnih problemov, tudi tisto avgustovsko vlago, medtem ko je recimo njegovega neposrednega soseda in še nekatere druge skoraj popolnoma uničilo, da sem jih moral krepko postriči. Skratka očitno zelo odporna sorta.
No evo, seznam najljubših je skoraj polovica od vseh.
Kot rečeno, velikost vzorca je bila 1, tako da zaklkjučki verjetno niso ravno merodajni, pa še avgusta jih je bolezen zaustavila za kake tri tedne, ampak naslednje leto nadaljujem eksperiment. 
Nazadnje urejal/a noam 23 Dec 2020 09:52; skupaj popravljeno 1 krat
V glavnem letos sem od enega naključnega preprodajalca z amazona naročil nekaj semen oziroma celo zbirko raznih starih sort. Da malo potestiram, ker do zdaj smo imeli vedno samo razne domače jabučarje in podobno.
Bil je en tak uravnotežen izbor 40 različnih sort. Od vsake sem vzgojil po eno sadiko in po čudežu so čisto vse preživele in naredile vsaj nekaj sadežev za pokušino. Čeprav nekatere so imele kar probleme, sploh sredi poletja, ko je bila tista grozna vlaga par tednov skupaj. Tako da tile rezultati temeljijo na zelo omejenem vzorcu, ampak nekaj pa je.
No, da ne pišem vseh štiridesetih, so tu samo tiste, ki so na tak ali drugačen način naredili dober vtis in jih bom verjetno imel na vrtu tudi drugo leto. V nobenem posebnem vrstnem redu:
1. Gold Nugget: Po okusu niti nič kaj poseben (seveda dober), ampak je zgodaj začel, veliko ga je bilo in je dolgo preživel, globoko v jesen. Droben in rumen.
2. Artisan Blush Tiger: Izstopa po izgledu. Podolgovat in črtast. Za popestritev. Podoben je bil tudi Sunrise Bumblebee, le da je bil ta manjši in okrogel.
3. White Cherry: Na začetku mi ni bil všeč okus, kasneje se je pa močno popravil. Težko razložim, zakaj. Za češnjevca precej debel. In bil je eden zadnjih, ki je podlegel času.
4. Auriga: Od debelih je prvi zorel. Zelo lep tako po obliki kot po barvi (oranžen). Okus zelo dober, vendar bolj na kiselkasti/osvežilni strani. Mogoče sem jih prehitro potrgal.
5. San Marzano: Veliko je dal od sebe in je zelo dober. Posebej verjetno za kuhanje, čeprav mi smo ga vsega pojedli svežega. Edini problem je, da ga je treba dolgo pustiti, da res dobro dozori. Tale na sliki še ni bil čisto.
6. Sweet Aperitif: Ta je začel zoreti prvi od vseh in dejansko kot pove ime, je bil med najslajšimi.
7. Green Zebra: Srednje velik in okrogel, barvno pa nekaj posebnega. Najprej je zelen s svetlejše zelenimi progami, potem se pa proge pobarvajo na rumeno. Okusen. Ko vidiš zelen paradjz, pričakuješ, da bo kisel, dobiš pa sladkega.
8. Ace 55: Eden najbolj trgovinsko popolnih. Kot iz kataloga. Okus tudi več kot zadovoljiv.
9. Yellow Pear: Poseben zaradi oblike in barve (za tiste, ki mislijo, da mora vsak paradajz biti rdeč in okrogel).
10. Blue Beauty: Če bi res moral izbirati najboljšega med temi štiridesetimi (sicer nemogoča naloga), mislim, da bi izbral tega. Vsekakor pa najboljši med črnimi, vsaj kar se okusa tiče.
11. Chocolate Stripes: Eden največjih in med debelimi tudi med prvimi, ki so dozoreli. Tudi okus odličen.
12. Tomatoberry: Zelo atraktivna oblika (srčasto jagodna) in barva (živo rdeča). Med najbolj trdoživimi. Okus dober, zelo sladek, vendar dolgo zori. Ko že zgleda čisto zrel, mora viseti še kar nekaj časa.
13. Brandywine Yellow: Še en kandidat za najboljšega iz izbora. Zelo veliki in lepi plodovi, okusni in sočni. Edini problem je, da bil med zadnjimi, ki je zorel.
14. Blue Gold Berries: Za popestritev. Zgornji del je črn, od spodaj se barva rumeno, ko zori.
15. Indigo Rose: Tudi med bolj atraktivnimi. Podoben kot prejšnji, le da je bolj debel in zrel se barva rdeče namesto rumeno. Okus je v redu do odličen. Problem je, da izredno dolgo zori. Od vseh je prvi cvetel in nastavil plodove, ki pa so potem celi črni viseli dobesedno dva meseca, preden so se začeli barvati. Posledično jih ni bilo veliko.
16. Plum Lemon: Zelo velika rodnost (zorijo celi grozdi in še precej veliki so). Zanimiva barva in oblika. Dobro zreli so bili meni zelo dobri, komu pa mogoče ni bilo všeč, da imajo zelo malo semen in praktično nič soka. Mogoče bi bila iz njih zanimiva rumena mezga.
17. Great White: Ogromen in čisto bledo rumen. Zelo mesnat in okusen. Meni med boljšimi. Je pa bil zadnji, ki je začel zoreti. Prvi so bili šele krepko v septembru.
18. Currant Tomato: Najbolj drobčkeni paradajzki, kar jih je. Rastejo v dolgih grozdih in dobesedno zgledajo kot rdeči ribez. Od vseh štiridesetih daleč najbolj sladek. Skoraj kot bi jedel bonbone. Problem je, da ga je zamudno nabirati.
19. Siberian: Po okusu, barvi in obliki nič posebnega. Kot kak navaden trgovinski paradajz. Zadovoljiv, če je zrel, nič pa ne izstopa. Ampak! Naj bi bil determinanten, zato sem ga pustil, da se je malo bolj razrastel in še čisto na koncu vrta je bil, kjer se mi ni dalo ravno ukvarjati z njim (pač je prišel zadnji na vrsto) in posledično je bil na koncu poletja v eni sami veliki džungli od paradajza, raznih plevelov in še ena ogromna bučka s sosednje grede ga je skoraj prerastla. Vseeno je preživel brez kakih posebnih problemov, tudi tisto avgustovsko vlago, medtem ko je recimo njegovega neposrednega soseda in še nekatere druge skoraj popolnoma uničilo, da sem jih moral krepko postriči. Skratka očitno zelo odporna sorta.
No evo, seznam najljubših je skoraj polovica od vseh.
Kot rečeno, velikost vzorca je bila 1, tako da zaklkjučki verjetno niso ravno merodajni, pa še avgusta jih je bolezen zaustavila za kake tri tedne, ampak naslednje leto nadaljujem eksperiment. Nazadnje urejal/a noam 23 Dec 2020 09:52; skupaj popravljeno 1 krat
Lepa predstavitev noam. Prosila bi te, da jo skopiraš še v Galerijo 2020:
http://forum.gartlc.si/gartlc-about5506.html
http://forum.gartlc.si/gartlc-about5506.html
| Plamenka je napisal/a: |
| Lepa predstavitev noam. Prosila bi te, da jo skopiraš še v Galerijo 2020: http://forum.gartlc.si/gartlc-about5506.html |
Narejeno. Ob priliki pa še uredim in mogoče dodam še ostalih 21, samo čas si moram vzet.
| noam je napisal/a: | ||
Jaz sem ga imel na vrtu kot vse ostale. Na prostem brez kake posebne zaščite. Obrezoval oziroma obtrgoval sem ga minimalno in se je precej razrastel v širino. Je pa bil bolj med nizkimi. |
Potem si imel srečo, da je tako dolgo zdržal. Jaz sem ga letos posadila ob robu tunela, malo ga je od strani močil dež in se ga je kar hitro prijela plesen.
Drugače je pa to zaradi košate in nizke rasti balkonski paradižnik, se pravi, namenjen za sajenje v lonce, korita. V njih in v zaščiteni osončeni legi z zrelostjo krepko prehiteva vrtne. Tudi seje se ga lahko kak mesec pred drugimi, saj ima nežno in počasno rast. Več o njem.
A je možno, da gre dejansko za kako drugo sorto? Ker sámo ime "Gold Nugget" meni glih ne deluje ne vem kako unikatno. Je mogoče, da je več sort, ki imajo slučajno isto ime (ker je to pač preveč generično)? Podobno kot je recimo vsaj par deset različnih "Red Cherry"-jev in "Oxheart"-ov. Kar me napeljuje na to, je dejstvo, da naj bi bil Gold Nugget determinanten, kar če prav razumem, bi naj pomenilo, da naredi vse plodove v enem šusu in potem neha. Moj je pa cvetel in delal plodove celo poletje in še v jesen. Sicer paketek s semeni, ki sem ga jaz dobil, ni imel nobenih dodatnih informacij, samo imena sort.
(Je pa res, da je zdaj že december in moj spomin ni glih za pohvalit se. Lahko, da si tudi nisem dobro zapomnil detajlov, kako je rastel, zorel itd. Pri toliko rastlinah lahko človek hitro kaj pomeša, veliko zapiskov pa žal nisem delal. Tako da ne mi čisto 100% verjet.
)
(Je pa res, da je zdaj že december in moj spomin ni glih za pohvalit se. Lahko, da si tudi nisem dobro zapomnil detajlov, kako je rastel, zorel itd. Pri toliko rastlinah lahko človek hitro kaj pomeša, veliko zapiskov pa žal nisem delal. Tako da ne mi čisto 100% verjet.
)Ja, pri Gold Nuggetu v koritu je bilo res tako, da je vse cvetelo v enem zaletu - recimo v 2 do 3 tednih, potem je samo še zorelo. In ko je dozorelo vse, takrat šele so pognali novi poganjki, ki so spet cveteli in zoreli v enem valu. Zadnji plodovi iz tega vala v novembru-decembru.
Če se ti da, daj naslednje leto enega posadi v korito, da bo visel navzdol. Da boš lahko primerjal. Glede na nizko in košato rast bi pa le rekla, da je ime pravo.
Okus: zdi se mi, da so bile jagode tistih, gojenih v loncu, slajše od letošnjih z vrta. Je pa tako, kot pišeš: spomin ni vedno povsem zanesljiv.
Če se ti da, daj naslednje leto enega posadi v korito, da bo visel navzdol. Da boš lahko primerjal. Glede na nizko in košato rast bi pa le rekla, da je ime pravo.
Okus: zdi se mi, da so bile jagode tistih, gojenih v loncu, slajše od letošnjih z vrta. Je pa tako, kot pišeš: spomin ni vedno povsem zanesljiv.