Dobrodošli v novem domu Gartlc foruma. Stari gartlc.forum.si ni več vzdrževan, zato smo prenesli vsebino in omogočili nadaljevanje na novem naslovu novi.gartlc.si.
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Čili in Poper
-
- Site Admin
- Prispevkov: 5392
- Pridružen: So Okt 26, 2024 7:06 pm
Čili in Poper
(Prenos iz arhiva)
Pred dvema mesecema smo se morali posloviti od Barryja, ker je neozdravljivo zbolel. Ni bilo lahko. Še posebej težko je izgubo prenesel mož, ki je z njim preživel največ časa, ga vzgajal in skrbel zanj.
Pred kakšnim mesecem je postalo jasno, da sva se grdo zarekla, ko sva se pridušala, da nikoli več. Ker je preveč hudo, ko odide. Vsak zase sva guglala po pasmah. Brez potrebe, ker sva v resnici naklonjena mešancem.
Prebrskala sva na stotine oglasov. Se nasmihala, ko sva v vsakem mladiču v resnici iskala Barryja. Potem pa sva se pred dvema tednoma oba, vsak zase napol v ilegali, ustavila na pasmi, za katero še nisva slišala; slovaški kopov. Na sliki pa mladič, ki naju je prevzel, da nisva več skrivala želje po pasji družbi. Pokličeva, sprašujeva nepomembnosti tjavendan, ker naju je zanimalo samo, kdaj smeva priti. Jutri, seveda lahko dopoldne. Kdaj pa vstajate?
Takoj po hrano, priboljške, ovratnico in mrežo za v avto. Še nikoli se ni 100 km vleklo kot tisto jutro! Sva prišla nespodobno zgodaj in sva morala na kavo. V desetih minutah sva opravila z njo. Poiskala sva hišo in še tam blizu malo počakala. Ampak gospod je lovec, zgodaj vstaja, naju je z balkona pobaral, če sva prava.
Iz majhnega pesjaka je spustil tri mladičke. Vsi trije so stekli k mami, pripeti na verigo. Med tema dvema fantoma lahko izberete, samička bo ostala doma. Samice so bolj vdane, bolj ubogajo, za lov boljše. Tri mesece in pol, ne, niso čipirani, niso cepljeni, sem imel namen te dni.
Veste tisto, ko se starim zakoncem ni treba nič pogovarjati, z očmi si znajo vse povedati. No, moj me je pogledal in sem samo prikimala. Oba, seveda. Ne, ne, res ne bi kave, gneča bo na avtocesti, bolje, da kar krenemo. Še zadnjič ju je začopatil in ju naložil v prtljažnik. Pa kar strogo z njima, nama je položil na srce.
No, zdaj sta doma. Vajena jesti skupaj s sestrico iz iste posode sta se nekaj dni ravsala za hrano in stalno kradla eden drugemu. Zdaj že razumeta, da je v sosednji posodi ravno tako in ravno toliko. Šele četrto noč sta zaspala vsak v svojem ležišču, prej sta se stiskala na tleh. Dve jutri sta se polula na zaprti terasi, zdaj to počneta zunaj.
No, počneta še marsikaj. In drži; kjer je prostora (srca) za enega ... tudi za tri.
Sinoči me je med luščenjem svežega fižola ujela tema, Čili je pospravljal obrane grmičke.
Počasi bomo usvojili hojo ob nogi.
Tile pogledi so vojna napoved, najkasneje v minuti se razplamtijo boji, ki jih spremljajo nepredstavljivi zvoki.
Takole vse dni, stalno neka akcija.
Utrujeno, crkljanje pred spanjem.
Nekaj posnetkov je tule https://youtube.com/channel/UC6hFgzNqw6zzL2i6IrsQBXA
Pred kakšnim mesecem je postalo jasno, da sva se grdo zarekla, ko sva se pridušala, da nikoli več. Ker je preveč hudo, ko odide. Vsak zase sva guglala po pasmah. Brez potrebe, ker sva v resnici naklonjena mešancem.
Prebrskala sva na stotine oglasov. Se nasmihala, ko sva v vsakem mladiču v resnici iskala Barryja. Potem pa sva se pred dvema tednoma oba, vsak zase napol v ilegali, ustavila na pasmi, za katero še nisva slišala; slovaški kopov. Na sliki pa mladič, ki naju je prevzel, da nisva več skrivala želje po pasji družbi. Pokličeva, sprašujeva nepomembnosti tjavendan, ker naju je zanimalo samo, kdaj smeva priti. Jutri, seveda lahko dopoldne. Kdaj pa vstajate?
Takoj po hrano, priboljške, ovratnico in mrežo za v avto. Še nikoli se ni 100 km vleklo kot tisto jutro! Sva prišla nespodobno zgodaj in sva morala na kavo. V desetih minutah sva opravila z njo. Poiskala sva hišo in še tam blizu malo počakala. Ampak gospod je lovec, zgodaj vstaja, naju je z balkona pobaral, če sva prava.
Iz majhnega pesjaka je spustil tri mladičke. Vsi trije so stekli k mami, pripeti na verigo. Med tema dvema fantoma lahko izberete, samička bo ostala doma. Samice so bolj vdane, bolj ubogajo, za lov boljše. Tri mesece in pol, ne, niso čipirani, niso cepljeni, sem imel namen te dni.
Veste tisto, ko se starim zakoncem ni treba nič pogovarjati, z očmi si znajo vse povedati. No, moj me je pogledal in sem samo prikimala. Oba, seveda. Ne, ne, res ne bi kave, gneča bo na avtocesti, bolje, da kar krenemo. Še zadnjič ju je začopatil in ju naložil v prtljažnik. Pa kar strogo z njima, nama je položil na srce.
No, zdaj sta doma. Vajena jesti skupaj s sestrico iz iste posode sta se nekaj dni ravsala za hrano in stalno kradla eden drugemu. Zdaj že razumeta, da je v sosednji posodi ravno tako in ravno toliko. Šele četrto noč sta zaspala vsak v svojem ležišču, prej sta se stiskala na tleh. Dve jutri sta se polula na zaprti terasi, zdaj to počneta zunaj.
No, počneta še marsikaj. In drži; kjer je prostora (srca) za enega ... tudi za tri.
Sinoči me je med luščenjem svežega fižola ujela tema, Čili je pospravljal obrane grmičke.
Počasi bomo usvojili hojo ob nogi.
Tile pogledi so vojna napoved, najkasneje v minuti se razplamtijo boji, ki jih spremljajo nepredstavljivi zvoki.
Takole vse dni, stalno neka akcija.
Utrujeno, crkljanje pred spanjem.
Nekaj posnetkov je tule https://youtube.com/channel/UC6hFgzNqw6zzL2i6IrsQBXA
Kakšna cukrčka in enkratna imena! V prihodnjih mesecih ne bosta imela veliko počitka. Vaju mislim, kužka ga itak ne rabita. No, čez dve-tri leta bosta že izurjena, da bosta prignala kakega divjega pujsa na dvorišče pa bodo koline.
Mi trenutno čuvamo eno in pol letno avstralsko ovčarko in ugotavljamo, da smo se kar prav odločili, da po zadnjem štirinožcu nismo nabavili novega. Je preveč naporno.
Mi trenutno čuvamo eno in pol letno avstralsko ovčarko in ugotavljamo, da smo se kar prav odločili, da po zadnjem štirinožcu nismo nabavili novega. Je preveč naporno.
Haha, pujsi ... Tudi Barry je bil lovskih genov, potomec bosanskega baraka. Pujsov ni nikoli lovil in tale dva jih tudi ne bosta. Barryju smo njegov nagon po jagi usmerili na ptiče, do katerih itak ni mogel. Tale dva imata pa drug drugega in avte. Ob ograji se poženeta za tistimi, ki jih še ne poznata, večinoma pa jima je vaški vozni park že kar poznan. Ko se pripelje veliki smetarski kamion, znata celo vzvratno hoditi. In glasno pritečeta povedat, da je bavbav zunaj.