Takole rastočega borovega glivca ( iz debla, ob strani ) pa do sedaj še nisem srečal:
Tale me je pa opomnil, da je na tem mestu nekoč raslo drevo:
Našel sem še nekaj sivk. Škoda, ker jim je dež neestetsko razprl in razklal klobučke ... Jurčkov skoraj ni več. So pa zelo pogosti tile lepotci, žametasti gobani. Vem, da so tudi užitni, ampak se nekako nikoli ne odločim, da bi jih pobral. Danilo, kakšno je kaj tvoje mnenje o njih ?!
Andrej, žametasti goban mi je lepa in tudi okusna goba. Včasih se mi prav zasmilijo, ko jih najdem prevrnjene. Všečen žametno rjavi klobuk pritegne, ko pa opazijo spodnji del, ali mavrico barv ob ranitvi, marsikoga razočara, da ni našel bolj popularnega sorodnika. Po toplotni obdelavi (dovolj je, da ga damo v vročo ponev) pisana paleta barv izgine (strupi razpadejo pri 70 stopinjah) in dobi lepo rumeno barvo. Nekajkrat v sezoni ga imam na jedilniku samostojnega ali v mešanicah. Jurčki na nekaterih rastiščih še lepo rastejo. Včeraj sem nekaj še čisto malih prekril z listjem.
Moj je ravnokar iz gozda tu nad vasjo. Srečal je dva gobarja in enega prestarega jurčka. Višje gori na Mamolju so pa menda še. Saj te tvoji verjetno dražijo z njimi .
V nedeljo sem se šel malo sprehajat, z izzivom, da najdem še kakšnega gobana. Našel sem jih 6 uporabnih ( 4 borove in dva poletna ) in še nekaj starejših sem še videl. Pa dva ( hrastova ) turka sem tudi še pobral. Je pa zdaj že kar viden upad gob. No, saj je verjetno tudi že čas ...
Danes sem se po službi na hitro ustavil še v ihanskih hostah, pa nisem našel nič uporabnega, le eno staro sivko sem videl.
Morda se konec tedna odpravim še na zadnji letošnji gobarski izlet. Ali pa tudi ne. Bogata jesen je bila !
Predvčerajšnjim sem iz redne pasjesprehodne linije zavil v gozd, ker bi rad nagrabil nekaj listja, po možnosti bolj bukovega. Po večini je tu okoli precej hrasta in kostanja. No, pa sem našel enega skoraj črnega gobančka z enake barve betom in bil v dvomih o užitnosti. Zato sem ga odložil v borovničevje, kasneje pa doma poizkusil z identifikacijo. Morda črni goban ...
Naslednji dan (včeraj) se odpravim ponj, vendar ga nisem več našel, kar me je malo znerviralo. In v tem stanju nato najdem drugega gobančka (svetlo rjav) in enega brezovčka, pa potem še štiri lepe sirovke. Med vračanjem opazim, da sem brcnil majšo gručo zraščenke, katero prav tako veselo vzamem s seboj. Zelo zadovoljen.
Doma si nato pripravimo pozen zajtrk z gobani in sirovkami med jajčki, peteršiljem in česnom. Mašinerija, še kruh sem pomazal s krožnikom. Dobro, most-dobro, dbest. Z zraščenko pa se je nato malo zapletlo, saj sem ugotovil da le ni to, kar sem mislil. Po pomoči z googlom in prvenstveno s knjigami na to temo ugotovim, da sem nabral kozjenogega ščitarja ... tudi užiten. Pade ideja za kosilo. Njoki s kozjenogovo omakco.
V bistvu zelo zanimiva goba, kuhana lepo čvrsta. Okus dokaj mil, ali pa je bilo preveč česna, v vsakem primeru pa lepo presenečenje.
Se mi zdi, da doli ni bilo toliko različnih gob, vsaj na moji lokaciji ne.
Ja, ti kozjenogci so zanimivi. Ne moreš jih zamenjati s praktično nobeno drugo gobo. Pa tudi redkokdo jih pobira. V tem koncu, kjer si zdaj, je ponavadi res bogato z gobami in se jih boš lahko prenajedel, če boš želel. Pa tudi debelega kostanja je v izobilju ...