Dobrodošli v novem domu Gartlc foruma. Stari gartlc.forum.si ni več vzdrževan, zato smo prenesli vsebino in omogočili nadaljevanje na novem naslovu novi.gartlc.si.
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Okolje in naš vpliv nanj
Zanimiva tema. Od vedno me je zanimala preteklost in stari običaji. Sem vprašala mami, da kako je shranjevala stara mama živila, ko niso še imeli hladilnika in je rekla, da so vse uporabili sproti. So pa tudi nekaj mesa dajali sušiti na tram v izbo. In nekaj živil so shranjevali v kleti.Nazadnje urejal/a Seasmoon 31 Jul 2023 01:30; skupaj popravljeno 2 krat
Life is like a game ... play it ...
Ne verjamem, da bom kdaj pridelala milijon. Če bi mi pa milijon Slovencev nakazal po 1 €, bi ga imela. No, tudi to ni verjetno. Vendar masa ljudi z drobižem lahko premika gore, videno že večkrat. Po tej logiki se ravnam tudi v skrbi za okolje. Niti na nivoju domače vasi ne morem sama kaj bistvenega narediti, kaj šele, da bi imela vpliv na svetovno klimo. Če bi se pa vsak čisto majčkeno potrudil, o, ja, to bi imelo učinek, zagotovo. Zato se mi ne da ukvarjati s politično, gospodarsko in še kakšno elito, ki se po svetu vlači z letali in svinja povsod okrog sebe. V manjšini so. Drastično več nas je, ki nam tega niti ni treba početi niti nimamo tovrstnih možnosti. In se tudi ne menim za zarote vseh sort: da se igrajo s chemtraili, da je Greta politično nastavljena, da točo proizvajajo, menda v Španiji, in jo mečejo na nas ...
Zato sem prepričana, da štejejo dejanja običajnih ljudi. Običajnih, neelitnih, nas je daleč največ. Katerih drobnih pozornosti se držim?
Tehnikalije
Bili so časi, ko sem bila prepričana, da bom zamudila čisto vse na tem svetu, če ne bom imela zadnjega modela najbolj prodajane znamke pametnega mobilca. Me je prav sram. Zdaj uporabljam pet let starega s počenim steklom.
Vozim 14 let starega terenca, pa še dizel je povrhu vsega. V tistem času sem prevozila po 45K km letno. Pa še po prometni nesreči je bilo in me je bilo strah nazaj na cesto, če bi imela denar, bi si kupila kamion, tak s plugom. Svinja z izpuhi, gotovo. Če ga zamenjam za novega še preden gre k vragu, bo to še okoljsko še slabše, ker pomislim na ves material in vso energijo za izdelavo novega.
Kuhinjski aparati so posebna zgodba. Med korono sta hkrati škripnila palični mešalnik in tisti mešalnik z liter in pol veliko posodo. Kljub temu sem vkuhavala marmelade in druge shranke. Enostavno se da, če je treba. In ne, nobene potrebe ni, da bi bilo čisto vse gladko zmiksano, kje pa.
Cunje
Tako na oko bi rekla, da jih ne bom mogla nikoli ponositi. Od podstrehe do kleti vsake toliko odprem kakšno vrečo. Nekaj sem jih nepopravljivo "prerasla", predvsem v širino. Jih strižem na uporabne kose blaga, shranim gumbe, ostale dele porabim za brisanje prahu in pomivanje tal (ne, močo in podobni pripravki niso nujni) ali otiranje psov, ko pridirkata mokra, ali jih rabi mož v delavnici, nekaj gre pa neobhodno v smeti. Bi rekla, da si vsaj tri leta že nisem kupila nobene cunje razen spodnjega perila in nogavic. Sem se pa naučila zelo za silo šivati, same take stvari, ki jih lahko nosim okrog hiše, za v javnost niso, nisem tako vešča.
Perem s precej manj detergenta, kot sem še pred nekaj leti. Ni nič slabše oprano. Sušim na zraku, nočeva sušilca.
Vrt
Ga ne zalivam že cca 10 let. Gnojim tudi ne. Dovolj je velik, da kljub temu zraste vsega za dva. Sadno drevje in trte dobijo baker. Za dva dajo včasih premalo, včasih preveč, v splošnem dovolj. Kadar ni sliv, so jabolka, če ni češenj, so višnje, skoraj vedno so am. borovnice, maline in robide ... Kar je bilo premalo odporno na škodljivce, je šlo ven, npr. fige in kutina. Pomagava si s senčenjem, namenoma sva nekaj sadnih dreves posadila tako, da senca pride prav vrtu.
Zaradi Popra in Čilija sva morala povišati ograjo. Nisva kupila plastificirane žice. O estetskem vidiku bi se dalo kakšno reči, če bi mi ga bilo zelo mar, pa mi ga je čedalje manj, so bolj pomembne reči na tem svetu.
Hrana
Meso nama je z leti postalo nekako dolgočasno. Jeva ribe, ki jih naloviva sama. Včasih pri okoliških kmetih vzameva nekaj kosov mesa in se zgodi, da kar ne gredo iz zamrzovalnika, čeprav je majhen, ker je kombiniran s hladilnikom. Zamrzovalno skrinjo sva že pred leti izselila, je postala omara za orodje. O popolnem odklopu hladilnika še razmišljam, najbrž bom poskusila vsaj čez zimo. Suhomesnate dobrote gredo bolj v slast.
Tudi jajca sva kupovala na neki kmetiji, dokler ni mož v enem našel ... no, skoraj piščanca. Od tedaj jih kupujeva spet v trgovini, kjer se kaj takega menda ne more zgoditi, ker so jajca presvetljena.
Z leti sem se navadila kuhati prave količine. Ni več ostankov, ki bi jih metala stran. Nekatere jedi namenoma skuham za več obrokov hkrati in jih zamrznem ali pa počakajo dan ali dva v hladilniku, npr. golaž, pasulj, ričet, sarme, segedin ... Drugega skuham toliko, da včasih ostane za večerjo, za smeti pa ne. Če ostaja kruh, ga posušim in zmeljem v drobtine.
Plastika
Sveta jeza me prime, ko je pol kile orehov pakiranih v vrečko, v katero bi z lahkoto spravili kilo, 10 dag pistacij v polkilsko vrečko ... Posebej zamrznjena živila so v enormno velikih embalažah. Semenske vrečke, adijo, pamet! Za tistih nekaj gramov semen. Kar znam in zmorem, semenim doma. Seme shranjujem v papirnatih vrečkah ali stekleničkah. Vse navojne steklenice, pa majhne od sokov, nekaterih piv ... to gre vse v smeti, ni povratna embalaža, za zjokat se. Prevelik strošek čiščenja. Te majhne stekleničke od sokov se tako dobro zapirajo, da jih lahko za domače sokove in omake uporabim še vsaj trikrat. Da ne govorim o plastenkah in pločevinkah, o jogurtovih lončkih, sama navlaka ... Redkokdaj kupim, če že, pa to plastiko operem in uporabim za vzgojo sadik.
Posoda
Zaradi težav s kožo sem vso posodo zamenjala za tisto črno, težjo in bolj glasno. Odkar imam tako ponev, ni več nobenih težav s porumenelo zunanjo stranjo dna. Ponve za palačinke sva morala pred tem namreč večkrat zamenjati z novimi. Posledično je zdaj manj drgnjenja s čistili, manj porabljenih gobic ...
V lokalu se gremo menjavo skodelic, poleti, predvsem pri sladoledu. Ko se je naveličaš, jo prineseš in si izbereš skodelico, ki jo je prinesel nekdo drug. Se večkrat zgodi, da sta v lokalu obe gospe, tista, ki je skodelico prinesla, in tista, ki je njeno skodelico vzela. Se je že tudi zgodilo, da je gospa tako popolnila servis, ki mu je ena skodelica manjkala. Tako porabimo manj kartonastih lončkov. Ne gre za prihranek, kartonaste lončke da dobavitelj sladoleda.
Vse zgoraj so malenkosti. Veliko malenkosti naredi kup. In je razlika, če se masa ljudi obrne proč ali se s takimi malenkostmi ukvarja. Zato niso bistvo hipokritske elite, ki nekaj pridigajo, drugo počnejo. Vsak zase se lahko vpraša, kako mar mu je sveta. In morda opusti vsaj eno slabo navado ali se odloči za kakšno dobro.
Seveda je treba razmišljati tudi o tem, da potrošnja poganja gospodarstvo in če bi se zmanjšala, bi ljudje ostali brez služb. Verjamem v našo prilagodljivost, prepričana sem, da bi znali preživeti drugače. Morda bolj prvinsko, celo primitivno, gotovo manj razkošno, ampak se bojim, da druge ni. Ker če se ne bomo sami ustavili, nas bo klima. Ljudje preživijo vojne, epidemije, potrese, še marsikaj. Ekstremnih klimatskih sprememb pa po mojem ne bodo zmogle niti gospodarske družbe. Suša po svetu je čedalje hujša, po vseh koncih gori, toča sklesti cela območja, poplave prav tako, neurja so vse hujša. Vse več bo po mojem firm, ki se po takih pogromih ne bodo mogle izvleči. Rezultat bodo ljudje brez dela, torej enak rezultat.
Nisem pesimist, tako pač vidim svet. Pomanjkanje hrane se mi zdi skoraj neizogibno. Če ne za nas, za naslednje generacije. Bodo proizvajali umetno? Žuželke? Jih nevede že jemo?
Da ne utrujam še naprej; za ta svet ne želim biti kot slon v trgovini s porcelanom. Hvaležna sem za svoj vrt. Tudi za družbo tu gori, kjer nam je kar mar narave in se zavedamo sprememb, ki niso dobre. In bolj slutim, kot znam razumsko razložiti, da v ta kontekst sodijo tudi domača semena.
Zato sem prepričana, da štejejo dejanja običajnih ljudi. Običajnih, neelitnih, nas je daleč največ. Katerih drobnih pozornosti se držim?
Tehnikalije
Bili so časi, ko sem bila prepričana, da bom zamudila čisto vse na tem svetu, če ne bom imela zadnjega modela najbolj prodajane znamke pametnega mobilca. Me je prav sram. Zdaj uporabljam pet let starega s počenim steklom.
Vozim 14 let starega terenca, pa še dizel je povrhu vsega. V tistem času sem prevozila po 45K km letno. Pa še po prometni nesreči je bilo in me je bilo strah nazaj na cesto, če bi imela denar, bi si kupila kamion, tak s plugom. Svinja z izpuhi, gotovo. Če ga zamenjam za novega še preden gre k vragu, bo to še okoljsko še slabše, ker pomislim na ves material in vso energijo za izdelavo novega.
Kuhinjski aparati so posebna zgodba. Med korono sta hkrati škripnila palični mešalnik in tisti mešalnik z liter in pol veliko posodo. Kljub temu sem vkuhavala marmelade in druge shranke. Enostavno se da, če je treba. In ne, nobene potrebe ni, da bi bilo čisto vse gladko zmiksano, kje pa.
Cunje
Tako na oko bi rekla, da jih ne bom mogla nikoli ponositi. Od podstrehe do kleti vsake toliko odprem kakšno vrečo. Nekaj sem jih nepopravljivo "prerasla", predvsem v širino. Jih strižem na uporabne kose blaga, shranim gumbe, ostale dele porabim za brisanje prahu in pomivanje tal (ne, močo in podobni pripravki niso nujni) ali otiranje psov, ko pridirkata mokra, ali jih rabi mož v delavnici, nekaj gre pa neobhodno v smeti. Bi rekla, da si vsaj tri leta že nisem kupila nobene cunje razen spodnjega perila in nogavic. Sem se pa naučila zelo za silo šivati, same take stvari, ki jih lahko nosim okrog hiše, za v javnost niso, nisem tako vešča.
Perem s precej manj detergenta, kot sem še pred nekaj leti. Ni nič slabše oprano. Sušim na zraku, nočeva sušilca.
Vrt
Ga ne zalivam že cca 10 let. Gnojim tudi ne. Dovolj je velik, da kljub temu zraste vsega za dva. Sadno drevje in trte dobijo baker. Za dva dajo včasih premalo, včasih preveč, v splošnem dovolj. Kadar ni sliv, so jabolka, če ni češenj, so višnje, skoraj vedno so am. borovnice, maline in robide ... Kar je bilo premalo odporno na škodljivce, je šlo ven, npr. fige in kutina. Pomagava si s senčenjem, namenoma sva nekaj sadnih dreves posadila tako, da senca pride prav vrtu.
Zaradi Popra in Čilija sva morala povišati ograjo. Nisva kupila plastificirane žice. O estetskem vidiku bi se dalo kakšno reči, če bi mi ga bilo zelo mar, pa mi ga je čedalje manj, so bolj pomembne reči na tem svetu.
Hrana
Meso nama je z leti postalo nekako dolgočasno. Jeva ribe, ki jih naloviva sama. Včasih pri okoliških kmetih vzameva nekaj kosov mesa in se zgodi, da kar ne gredo iz zamrzovalnika, čeprav je majhen, ker je kombiniran s hladilnikom. Zamrzovalno skrinjo sva že pred leti izselila, je postala omara za orodje. O popolnem odklopu hladilnika še razmišljam, najbrž bom poskusila vsaj čez zimo. Suhomesnate dobrote gredo bolj v slast.
Tudi jajca sva kupovala na neki kmetiji, dokler ni mož v enem našel ... no, skoraj piščanca. Od tedaj jih kupujeva spet v trgovini, kjer se kaj takega menda ne more zgoditi, ker so jajca presvetljena.
Z leti sem se navadila kuhati prave količine. Ni več ostankov, ki bi jih metala stran. Nekatere jedi namenoma skuham za več obrokov hkrati in jih zamrznem ali pa počakajo dan ali dva v hladilniku, npr. golaž, pasulj, ričet, sarme, segedin ... Drugega skuham toliko, da včasih ostane za večerjo, za smeti pa ne. Če ostaja kruh, ga posušim in zmeljem v drobtine.
Plastika
Sveta jeza me prime, ko je pol kile orehov pakiranih v vrečko, v katero bi z lahkoto spravili kilo, 10 dag pistacij v polkilsko vrečko ... Posebej zamrznjena živila so v enormno velikih embalažah. Semenske vrečke, adijo, pamet! Za tistih nekaj gramov semen. Kar znam in zmorem, semenim doma. Seme shranjujem v papirnatih vrečkah ali stekleničkah. Vse navojne steklenice, pa majhne od sokov, nekaterih piv ... to gre vse v smeti, ni povratna embalaža, za zjokat se. Prevelik strošek čiščenja. Te majhne stekleničke od sokov se tako dobro zapirajo, da jih lahko za domače sokove in omake uporabim še vsaj trikrat. Da ne govorim o plastenkah in pločevinkah, o jogurtovih lončkih, sama navlaka ... Redkokdaj kupim, če že, pa to plastiko operem in uporabim za vzgojo sadik.
Posoda
Zaradi težav s kožo sem vso posodo zamenjala za tisto črno, težjo in bolj glasno. Odkar imam tako ponev, ni več nobenih težav s porumenelo zunanjo stranjo dna. Ponve za palačinke sva morala pred tem namreč večkrat zamenjati z novimi. Posledično je zdaj manj drgnjenja s čistili, manj porabljenih gobic ...
V lokalu se gremo menjavo skodelic, poleti, predvsem pri sladoledu. Ko se je naveličaš, jo prineseš in si izbereš skodelico, ki jo je prinesel nekdo drug. Se večkrat zgodi, da sta v lokalu obe gospe, tista, ki je skodelico prinesla, in tista, ki je njeno skodelico vzela. Se je že tudi zgodilo, da je gospa tako popolnila servis, ki mu je ena skodelica manjkala. Tako porabimo manj kartonastih lončkov. Ne gre za prihranek, kartonaste lončke da dobavitelj sladoleda.
Vse zgoraj so malenkosti. Veliko malenkosti naredi kup. In je razlika, če se masa ljudi obrne proč ali se s takimi malenkostmi ukvarja. Zato niso bistvo hipokritske elite, ki nekaj pridigajo, drugo počnejo. Vsak zase se lahko vpraša, kako mar mu je sveta. In morda opusti vsaj eno slabo navado ali se odloči za kakšno dobro.
Seveda je treba razmišljati tudi o tem, da potrošnja poganja gospodarstvo in če bi se zmanjšala, bi ljudje ostali brez služb. Verjamem v našo prilagodljivost, prepričana sem, da bi znali preživeti drugače. Morda bolj prvinsko, celo primitivno, gotovo manj razkošno, ampak se bojim, da druge ni. Ker če se ne bomo sami ustavili, nas bo klima. Ljudje preživijo vojne, epidemije, potrese, še marsikaj. Ekstremnih klimatskih sprememb pa po mojem ne bodo zmogle niti gospodarske družbe. Suša po svetu je čedalje hujša, po vseh koncih gori, toča sklesti cela območja, poplave prav tako, neurja so vse hujša. Vse več bo po mojem firm, ki se po takih pogromih ne bodo mogle izvleči. Rezultat bodo ljudje brez dela, torej enak rezultat.
Nisem pesimist, tako pač vidim svet. Pomanjkanje hrane se mi zdi skoraj neizogibno. Če ne za nas, za naslednje generacije. Bodo proizvajali umetno? Žuželke? Jih nevede že jemo?
Da ne utrujam še naprej; za ta svet ne želim biti kot slon v trgovini s porcelanom. Hvaležna sem za svoj vrt. Tudi za družbo tu gori, kjer nam je kar mar narave in se zavedamo sprememb, ki niso dobre. In bolj slutim, kot znam razumsko razložiti, da v ta kontekst sodijo tudi domača semena.
-
Andrej Banko
- Prispevkov: 5235
- Pridružen: Ne Maj 31, 2015 2:00 am
- Kraj: Domžale
Jaz pa brez zadržkov povem, da sem kar malo skeptik. Težko verjamem, da je za takšno klimo, kot jo imamo, zaslužen zgolj človek, oziroma njegov vpliv.
Verjetno nek vpliv skoraj zagotovo je, kako velik pa ... khmmm ?!
Se pa strinjam, da preveč svinjamo. Najbolj me pa moti brutalna pozidava, betoniranje, asfaltiranje, uničevanje zelenih in kmetijskih površin.
V tridesetih letih se je npr. število prebivalcev s Sloveniji povečalo zgolj za kakšnih 5% ( še to pretežno zaradi priseljevanja
), pozidali smo pa enormno količino travnikov.
Ves čas poslušam, da primankuje stanovanj. Za koga ?!?!
Saj se ne razmnožujemo kot v Afriki ...
Uničujejo se polja in travniki za nove ceste, vsaka vas hoče obvoznico !!!
Zaradi tujega tranzita in tujcev, ki vsak poleten konec tedna zabašejo ceste, da gredo riti namakat v hrvatijo, bomo očitno morali šititi še avtoceste.
Je pa dejstvo, da če bi bili vsi takšni "hudi" potrošniki kot jaz, bi verjetno polovica gospodarstva lahko po hitrem postopku zaprla vrata ...
Verjetno nek vpliv skoraj zagotovo je, kako velik pa ... khmmm ?!
Se pa strinjam, da preveč svinjamo. Najbolj me pa moti brutalna pozidava, betoniranje, asfaltiranje, uničevanje zelenih in kmetijskih površin.
V tridesetih letih se je npr. število prebivalcev s Sloveniji povečalo zgolj za kakšnih 5% ( še to pretežno zaradi priseljevanja
), pozidali smo pa enormno količino travnikov.Ves čas poslušam, da primankuje stanovanj. Za koga ?!?!
Saj se ne razmnožujemo kot v Afriki ...
Uničujejo se polja in travniki za nove ceste, vsaka vas hoče obvoznico !!!
Zaradi tujega tranzita in tujcev, ki vsak poleten konec tedna zabašejo ceste, da gredo riti namakat v hrvatijo, bomo očitno morali šititi še avtoceste.
Je pa dejstvo, da če bi bili vsi takšni "hudi" potrošniki kot jaz, bi verjetno polovica gospodarstva lahko po hitrem postopku zaprla vrata ...
Tranzit je problem čez nekaj poletnih vikendov, med tednom pa veliko prometa prinese kar naša centralizacija. Zadnjič sem malo po tretji uri popoldan šel z Gorenjske proti Štajerski mimo Kamnika. Lepe kolone z enim potnikom v vozilu. Ljudje, ki so se verjetno vračali iz službe nekje v Lj. Jutranje in popoldanske prometne konice okrog Lj na avtocesti pa tako ali tako poznamo. To še zdaleč ni samo tranzit.
| Melona je napisal/a: |
| Vse zgoraj so malenkosti. Veliko malenkosti naredi kup. In je razlika, če se masa ljudi obrne proč ali se s takimi malenkostmi ukvarja. Zato niso bistvo hipokritske elite, ki nekaj pridigajo, drugo počnejo. Vsak zase se lahko vpraša, kako mar mu je sveta. In morda opusti vsaj eno slabo navado ali se odloči za kakšno dobro. |
To je Kantova etika (ravnam tako, da če bi vsi tako ravnali, bi bil izid dober - z dodatkom: pa četudi mene to nekaj stane).
Je nekaj, kar je človeku blizu ali ne (meni je - ali je to pozitivno ali bolj križ, ki ga nosiš, recimo da ni čisto jasno
.Če ni, nisem videl še nobenega primera, ko bi postala.
, če ni kaj in ko bi postala kaj?