Dobrodošli v novem domu Gartlc foruma. Stari gartlc.forum.si ni več vzdrževan, zato smo prenesli vsebino in omogočili nadaljevanje na novem naslovu novi.gartlc.si.
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Vzgoja paradižnika na kratko
-
crtj-admin
- Site Admin
- Prispevkov: 5392
- Pridružen: So Okt 26, 2024 7:06 pm
Vzgoja paradižnika na kratko
(Prenos iz arhiva)
Avtor: Ivčk (kopirano s spletne strani)
I.Priprava na sejanje
Preden se lotimo sejanja paradižnika, je dobro, da si že nekaj dni pred tem pripravimo 'teren'.
Najbolj pomembni deli priprav na sejanje so:
-izbira lončkov ali posod za sejanje
-izbira in nakup dobrega substrata
-izbira sort, ki jih bomo sejali in priprava sadilnega načrta
-označevanje sort
1.Izbira posod za sejanje:
Za sejanje lahko uporabimo marsikatero posodo, ki jo že imamo doma. Tako lahko denimo prazen jogurtov lonček ali posodica od skute postane posodica za sejanje, le luknjice v dnu ji moramo narediti za drenažo in jo pred uporabo dobro oprati.
Uporabna je tudi prozorna plastična embalaža, v kateri poleti prodajajo jagode, pozimi pa češnjeve paradižnike ali rukolo. Prednost teh posodic je v tem, da imajo že narejene luknjice na dnu, ki so dobre za odvajanje odvečne vode. Pod posodice moramo položiti kak podstavek, da ne bo voda ob zalivanju tekla povsod, kjer ni treba.
Uporabimo lahko tudi rabljena cvetlična korita in lončke od nakupa balkonskega cvetja ali zelenjave v vrtnarijah, le razkužiti jih moramo pred uporabo.
Lončke razkužimo tako, da zmešamo toplo vodo in varikino v razmerju 100:1, torej na 10 litov vode en deciliter varikine. Lončke namočimo v raztopino, jih dobro premanemo med rokami ali zdrgnemo s krtačko za nohte in izperemo s čisto vodo. Jaz to najraje počnem kar v kopalni kadi, kjer lončke potem le sperem s tušem, nakar jih naložim na okensko polico nad radiatorjem, da se lepo odcedijo in posušijo.
Seveda se lahko odločimo tudi za nakup lončkov ali večdelnih platojčkov, namenjenih prav za sejanje zelenjave.
Obstajajo tudi mini rastlinjaki, ki imajo spodaj plastičen pladenj, na vrhu pa prosojen plastičen pokrov z luknjami za zračenje. Notri naložimo le še lončke ali platojčke. Take uporabljam jaz, ker se mi najbolje obnesejo za tako veliko število sejančkov, kolikor jih pridelam letno...
2.Izbira substrata (zemlje):
Substrat za sejanje naj bi bil namenski za sejanje in pikiranje zelenjave ter zelo kvaliteten, kar ponavadi pomeni tudi malce dražji. A le tak je primeren za sejanje, ker je razkužen, nima dodanih gnojil (sejančki namreč ne potrebujejo substrata z dodanimi hranili, ker bi zaradi tega rastli prehitro in bi se lahko pretegnili), je zelo drobne strkture, zračen in nima škodljivih primesi, kar je pri vzgoji zelenjave bistveno.
Vrtna zemlja za sejanje ni primerna, ker ni razkužena in lahko vsebuje organizme, ki bi razvoju sejančkov škodili, in lahko pride tudi do padavice sadik (sadike se nam naenkrat same od sebe prevrnejo in hitro odmrejo), ki je za sejančke pogubna.
Vrečo s substratom vsaj en dan pred sejanjem odpremo in pustimo, da se prezrači na prostem, saj je vdihavanje plinov, ki se sproščajo v vrečah s substratom, lahko zelo škodljivo. Tega vam pač ne povedo v vrtnarijah. Lahko ga tudi pretresete v večjo posodo ali na pladenj.
Če je substrat zamrznjen, kar je pri poznozimskem nakupu substrata pogosto, ker vrtnarije skladiščijo substrat na prostem, ga prenesite v topel prostor, kjer se naj vsaj en dan odtaja.
Pred sejanjem substrat lahko tudi presejemo skozi redko sito, ker vedno vsebuje tudi večje delce, ki lahko zavirajo rast koreninic. Substrat pred uporabo rahlo navlažimo, dodamo nekaj vode in vse skupaj premešamo, da se vlaga lepo porazdeli. Pravo vlažnost lahko ugotovimo s stiskom pesti zemlje. Pri stiskanju se mora substrat sprijeti v kepo, ki ne razpade, a iz nje prav tako ne sme odtekati voda.
Tu so le nekatere od mnogih firm proizvajalcev substratov, ki jih priporočam: Terrabrill, Substral, Compo, Asef, Gardol, Klassman, Neuhaus...
3.Sorte paradižnika in sadilni načrt:
Preden semena posejemo, se moramo odločiti, katere sorte paradižnika bi sploh radi imeli na vrtu. Zato je pomembno, da si načrt sajenja naredimo že pred sejanjem. Drugače se nam zna zgoditi, da nam na vrtu ob prevečih sadikah zmanjka prostora ali pa smo sadik vzgojili premalo.
Oglejte si svoj vrt, naredite par fotk, izmerite, narišite razpored, določite, kje bo kaj rastlo. Paradižniki bodo namreč na vrtu od maja pa vse do oktobra ali dlje, če bo vreme to dovoljevalo.
Ko imate načrt narejen, lahko začnete s pripravami na sejanje.
Jaz paradižnike sadim ob straneh mojih šestih gred, ker je to edini razpoložljiv prostor, ki ga imam. Paradižnike najraje sadim po barvnih skupinah (vsaka greda ena barva), ker lahko tako sorte enake barve med sabo direktno primerjam. Vi pa boste svoj sadilni načrt prilagodili obliki in velikosti svojega vrta ter svojim potrebam in željam.
4.Označevanje sort:
Pri sejanju večih sort paradižnika je najbolj pomembno, da so le te pri setvi dobro označene, ker se nam v nasprotnem primeru hitro kaj zameša. Jaz najraje uporabljam plastične označevalne tablice, na katere se piše z navadnim svinčnikom, ker se tako napis nikoli ne zbriše. Kupite jih lahko v večini večjih vrtnih centrov (Kalia, Eurogarden, Obi,...).
Tablice so uporabne več sezon, če smo le dosledni in jih poberemo pred zmrzaljo. Pred ponovno uporabo jih moramo oprati, razkužiti in ponavadi zradirati napise, ki so zelo obstojni. Pri meni zdržijo do pet sezon, potem popokajo...
Na tablice napišete ime sorte, lahko pa dodate še barvo sorte, datum sejanja ali sajenja na prosto in lokacijo saditve (meni pomaga, ko sadike sadim na prosto, ker takoj vem ob kateri kol saditi katero sorto).
Tablice, s katerimi boste označili sorte že v lončkih, bodo ob sadikah ostale skozi celo rastno sezono, ker se s sajenjem sadik na prosto zapičijo ob kol. Če pa se slučajno katera med sezono izgubi, boste še vedno vedeli, za katero sorto gre, ker boste lokacijo sadike imeli označeno v sadilnem načrtu.
Označevalno tablico bomo ob sejanju zapičili v lonček s posamezno sorto. Jaz si dan pred sejanjem napišem vse označevalne tablice, pripravim pa tudi vrečke s semeni, kar mi na dan sejanja zelo olajša postopek in skrajša čas dela.
II. Sejanje
1.Sejanje semen paradižnika:
Semena paradižnika bi v bistvu lahko sejali na prosto. Semena bi lepo skalila, rastline bi lepo rastle, obrodile pa bi bolj pozno v sezoni, za naše klimatske razmere celo veliko prepozno. Ravno ,ko bi rastlina prešla v rodnost, bi sezone naenkrat bilo konec, pa če je to zaradi mrzlega vremena ali bolezni.
Zato smo se v našem podnebju prilagodili na paradižnikove rastne potrebe s predvzgojo sadik. Semena sejemo v zaščitenem prostoru, na toplem, s tem pa pridobimo skoraj dva meseca prednosti v rasti...
2.Kdaj sejati?
Vse sorte paradižnika se sejejo ob istem času, ne glede na to, če so zgodnje ali pozne, visoke ali nizke...
Ko razmišljate o tem, kdaj je najbolj idealen čas za sejanje, se držite enostavnega priporočila, ki pravi, da naj bodo sadike ob sajenju na prosto (na vrt ali v rastlinjak) stare 6 - 8 tednov. Pri tem morate upoštevati zadnji možni datum zmrzali v vašem kraju. To je v kontinentalni Sloveniji ponavadi 15.maj, vsem znani tako imenovani 'ledeni možje'. Od tega datuma odštejte šest do osem tednov in dobite idelaen čas sejanja...
V praksi to pomeni, da bomo sejali v marcu. Primorci lahko sejejo v začetku meseca, kontinentalci se držimo sredine marca. Tudi če bomo s setvijo počakali do začetka aprila, bodo rastline hitro nadoknadile izgubljeni čas...
Zelo zgodnje setve (zaradi želje po zgodnejšem pridelku) močno odsvetujem, razen če imate za to dobre pogoje, to pomeni med ostalim tudi primerno umetno osvetlitev. Zgodaj sejane rastlinice namreč pozimi še nimajo na voljo dovolj svetlobe, zato se rade pretegnejo in so zelo bledikave, posledično tudi bolj slabotne.
3.Kako sejemo?
Če smo si pred sejanjem vse lepo pripravili, s samim sejanjem ne bi smeli imeti nikakršnih težav...
V prej pripravljene lončke si pripravimo substrat, ki naj bo le rahlo potlačen in izravnan, ne sme pa segati do roba lončka, ker moramo predvideti tudi nekaj prostora za zalivanje. Ne pozabimo v lonček vstaviti označevalne paličice z imenom sorte!!
Semena enakomerno porazdelimo po površini substrata, med semeni naj bo vsaj en centimeter prostora. Ko smo semena položili na substrat, jih s konico navadnega svinčnika narahlo potisnemo v zemljo, le toliko, da so ugreznjena tik pod površino. Vse skupaj le rahlo zagladimo s prsti, le toliko, da se semena več ne vidijo.
Ker smo substrat navlažili že pred samim sejanjem (ne sme biti suh), do kalitve ne zalivamo z zalivalko, raje uporabimo razpršilko, s katero bolj enakomerno vlažimo površino zemlje. Pršimo vsak dan do vzklitja semen, površina zemlje se ne sme nikdar izsušiti. Če bi zalivali z zalivalko, bi se namreč kaj hitro lahko zgodilo, da nam semena zgnijejo. Semena potrebujejo vlago, ne pa mokrote!
Za zagotovitev prave vlage lahko setev pokrijemo tudi z namenskih prosojnim plastičnim pokrovom mini rastlinjaka ali celofansko folijo, vendar jo moramo vsak dan tudi malo odkriti, da se substrat nekoliko prezrači, da ne bi semena morda splesnela (kar se zelo redko zgodi, tako da brez skrbi). Takoj, ko opazimo sejančke, moramo pokrov ali folijo odstraniti...
Večina semen ob ugodnih pogojih iz zemlje pokuka v nekaj dneh (3-10 dni). Višja kot je temperatura substrata, prej bodo skalili, zato setvene platoje ali lončke postavimo nekam na toplo. Pri meni se najbolje obnese kar okenska polica, ki je spodaj ogreta od radiatorja.
III.Skrb za sejančke:
1.Zalivanje sejančkov:
Ko semena vzkalijo in se pojavijo majhne rastlinice, jih najprej 'zalivamo' z razpršilko, vse dokler ne dobijo prve prave liste. Pravi listi se namreč ne smejo močiti (zaradi možnosti pojava bolezni in sončnega ožiga), medtem ko klični listi niso občutljivi na pršenje. Klični listi so prvi špičasti podolgovati listi, ki se pojavijo, ko rastlinica skali.
Po pojavu prvega para pravih listov začnemo previdno zalivati z majhno zalivalkico, ki nima prevelike odprtine in ima torej nežen curek.
Med dvemi zalivanji se zemlja ne sme popolnoma izsušiti, izsuši se lahko le površina zemlje. Če površino potipamo z vlažnim prstom in nam na prstu ostane zemljast 'prah', je čas za ponovno zalivanje. Sejančki nam nikakor ne smejo oveneti, ker je to zanje prevelik stres in nam lahko oslabijo!
Ni pomembno, s kakšno vodo zalivamo sejančke, moramo paziti le na to, da voda ni premrzla. Najbolj idealno bi bilo, če bi sejančke zalivali z deževnico, ker vsebuje veliko več mineralov in manj klora. Voda iz pipe jim ne škodi, poskrbimo le za to, da bo voda ogreta na sobno temperaturo. Vodo lahko natočimo v plastenke, ki jih držimo v prostoru s sadikami, tako bo temperatura zalivalne vode optimalna.
2. Svetloba pri sejančkih:
Zelo pomembno je, da imamo sejančke na svetlem prostoru. Najbolj idealno je, če so lahko na svetli osončeni okenski polici ali regalu, prislonjenem ob oknu. Sejančki paradižnika namreč za optimalno rast potrebujejo veliko svetlobe. Če nimamo primerne svetle police, svetlobo nadomestimo z umetno, torej z dosvetljevanjem. Veliko podatkov o tej tehniki vzgoje je dostopno na internetu.
Pri vzgoji sadik paradižnika boste zelo hitro opazili, da se mlade rastlinice na okenski polici zvijajo proti oknu, ker se stegujejo proti izvoru svetlobe. Take sadike so prepognjene in zvite, kar ne pomeni, da je z njimi kaj narobe. Vendar jim rast v eno smer ne smemo omogočati, zato se ponavadi poslužujemo vsakodnevnega obračanja sadik oz. setvenega pladnja s sadikami. To početje je zelo koristno za sadike, saj jim s tem omogočimo pokončno rast in enakomerno osvetlitev z vseh strani. Ni pa koristno za nas, ker to pomeni dodatno delo, ki zna biti pri velikem številu sadik kar nadležno.
Zato si pomagamo z enostavnim trikom. Za sejačke - torej na tisto stran, ki je stran od okna - postavimo karton, ovit v alufolijo, ker bo le ta odbijala svetlobo nazaj proti sejančkom in pomagala, da sejančki ne bodo krivili.
Enak učinek kot alufolija ima tudi površina bele barve, lahko je to bel karton, risalni list ali enostavno gosta bela zavesa za sadikami.
3.Možne težave pri sejančkih:
Edina večja težava, ki se lahko pojavi pri sejančkih je tako imenovana 'padavica sadik', kjer sejančki kar naenkrat poležejo in se brez nam vidnega razloga posušijo.
Do padavice sadik pride zaradi slabega oz. nerazkuženega substrata (ponavadi stara zemlja od roža ali domača zemlja) in/ali lončkov.
Če smo za sejanje uporabili kvalitetno zemljo za sejančke in smo pred sejanjem vse lončke, setvene platojčke in sploh vso opremo vezano na sejanje razkužili, do tega pojava sigurno ne bo prišlo. Padavica sadik ni povezana z zalivanjem...
Še to: sejančkov ne dognojujemo z ničemer, saj imajo vso potrebno hrano za razvoj 'spravljeno' v svojih kličnih listih...
I.Pikiranje sejančkov
1.Bistvo pikiranja:
Pikiranje sejančkov je postopek, pri katerem razsadimo sejančke, ki so rastli skupaj, v posamične lončke in jim s tem omogočimo nemoten razvoj in bujnenšo rast.
Bistvo pikiranja je v tem, da mlada rastlinica naredi dovolj MOČNE korenine, da bo potem lažje črpala hranila, se branila pred sušo itd. Kar bi radi dosegli, je stabilna koreninska gruda. To pomeni, da je substrat prepreden s koreninicami, ki se ga držijo, tudi ko rastlino izlončimo. Dobra koreninska gruda ni nujno popolnoma prepredena s koreninami (pri izlončenju), jaz sem najbolj zadovoljna, ko pri izlončeni sadiki vidim od tretjine pa tam nekje do polovice koreninic, nikakor pa ne več. Take sadike se bodo najhitreje in najbolje prijele, ko jih enkrat posadimo na prosto.
S pikiranjem torej dosežemo to, da se korenine veliko bolje razraščajo, zato je mlado rastlinico priporočljivo posaditi globoko oz. do kličnih listov, ker se bodo potem na vkopanem steblu razvile dodatne korenine.
2.Pikiranje kot pozitiven stres:
Pikiranje JE STRES, vendar pozitiven stres. Teorija za tem je čisto preprosta: ko izpulimo rastlinico (sejanček) iz zemlje, ji s tem potrgamo nekaj koreninic, zato doživi rastlina rahli šok in se, ko jo na novo posadimo 'potrudi' in naredi veliko močnejše korenine, s katerimi se močneje vraste v zemljo, ker morda 'misli', da jo naslednjič ne bo nihče mogel spuliti ven, če se bo le dovolj močno oprijemala zemlje. Tako nekako iz rastlinske perspektive.
Morda ni ne vem kako 'naravno', je pa vsekakor zelo učinkovito. Močnejši koreninski sistem namreč pomeni boljše črpanje hranil iz zemlje, večjo odpornost proti suši in navsezadnje tudi bujnejše in bolj zdrave rastline. Kot vse kultivirane rastline, tudi paradižnik ne bi lepo uspeval, če bi ga enostavno posejali po kupčkih in pustili pri miru, naj se znajde sam. Rastline so se skozi kultivacijo namreč prilagodile na vse te stresne razmere, s katerimi jih 'obdelujemo', tako da so to izkoristile v svoje dobro.
Pikiranje je le trenutni šok, na katerega se rastlinica zelo hitro odzove z novo rastjo, tako korenin, kot listne mase. Hitro bomo namreč opazili, da rastlinice po pikiranju dobijo nov zagon in se iz malega sejančka spremenijo v močno sadiko...
3.Priprava pred pikiranjem:
Tako kot pred sejanjem, si je dobro tudi pred pikiranjem sejančkov dobro kakšen dan prej pripraviti vse potrebno, da si pikiranje olajšamo, ker nas čaka veliko dela.
Potrebujemo sadilne lončke od prejšnjih let (obvezno razkužene) ali kakšne druge primerne lončke, ki naj bodo vsaj dvakratne višine kot sejanček sam. Lončki ne smejo biti premajhni, saj bi korenine v premajhnih lončkih bile preveč nagnetene, kar bi povzročilo zastoj v rasti rastlinice. Računajte, da bo rastlinica v takem lončku posajena priobližno mesec dni, v tem času se mora nemoteno razvijati, zatorej naj ima dovolj prostora.
Jaz uporabljam kar plastične piknik kozarčke, ki so ozki in visoki (kar je ugodno za razvoj koreninic) in predvsem cenovno ugodni. Lahko uporabimo prozorne, ker je v njih lažje videti, kaj se s koreninicami dogaja pa tudi primerno vlažnost substrata je enostavno ugotoviti. Ko se na lončku z notranje strani nabere kondenz, vemo, da je vlaga idealna.
Beli lončki pa nam omogočajo pisanje z alkoholnim flomastrom, tako vsak lonček lahko označimo brez dodatnih označevalcev, te bomo potrebovali šele pozneje, saj te oznake niso trajne...
Pri piknik lončkih pa moramo prej narediti še drenažne luknjice, da lahko odvečna voda pri zalivanju odteče. To lahko naredimo z vročim žebljem (žeblelj držimo z klešči in ga segrevamo nad plinom) ali za navrtavanjem z majhnim svedrom na vrtalniku. Luknjamo več lončkov hkrati (ponavadi gre približno 6 naenkrat), da prihranimo na času. Kozarčki naj imajo vsaj tri do pet drenažnih luknjic.
Pred pikiranjem si pripravimo še substrat, ki ga zdrobimo med rokami ali presejemo skozi sito, jaz v ta namen uporabljam kar črne plastične trgovinske gajbice z mrežasto strukturo. Ves grobi material odstranim in ga odnesem na vrt. Ostane mi fin razdrobljen substrat (ima seveda tudi nekaj gromih delcov, kar je zaželjeno zaradi oprijema koreninic), primeren za pikiranje.
4.Kdaj pikirati?
S pikiranjem je dobro počakati do takrat, ko se na rastlinici razvijejo prvi pravi lističi. Takrat vidimo, če so rastlinice zdrave, če je oblika lista prava (krompirjev PL ali navaden paradižnikov list RL) in če ima rastlinica nepoškodovan rastni vršiček, torej, da nismo naleteli na 'gluho' sadiko, ki bo prenehala za rastjo v fazi kličnih listov.
Takrat si lahko izberemo najmočnejše in najbujnejše sejančke, ki jih bomo potem naprej razvijali v močne sadike. Torej gre že tukaj za nekakšno selekcijo, saj se že pri majhnih rastlinicah močne ločijo od šibkih...
5.Kako pikirati?
Pa gremo po vrsti:
Najprej sejančke z vso pripadajočo zemljo izlončimo iz dosedanjega lončka ali platojčka in sicer tako, da primemo stebla sejančkov skupaj, z drugo roko pa odspodaj (na spodnji strani lončka) porinemo zemljo navzgor, pri tem sejančke rahlo vlečemo navzgor...
...ko smo sejančke izlončili, primemo 'koreninsko grudo' v roke in jo rahlo stisnemo...
...dokler se sejančki ne ločijo...
...sejančke potegnemo narazen enega po enega. Če se kakšna koreninica strga, je to le koristno. Sama jih celo potrgam ali porežem na polovico dolžine, s tem spodbudimo razvoj večjega števila stranskih korenin (to so tiste, ki dejansko črpajo hranila)...
...v lonček nasipamo nekaj prsti, sejanček (v tem primeru sta to dva) primemo med dva prsta, da določimo globino sajenja. Nad prsti naj bodo samo listi in nič stebla, prste naslonimo na lonček...
...medtem, ko sejanček držimo med prsti ene roke (jaz tu tega ne počnem, ker v eni roki držim fotoaparat), z drugo roko v lonček sipamo zemljo in jo raho stiskamo navzdol od oboda lončka proti sredini. Ko so sejančki dovolj stabilni, da jih izpustimo, dosipamo še preostalo potrebno zemljo in jo potlačimo...
...zdaj nam preostane le še, da lonček označimo s pripadajočo etiketo ali označevalno paličico z imenom sorte, na novo pikirano sadikico pa zalijemo in postavimo na svetlo, dokaj toplo mesto...
...in končano!
I.Priprava na sejanje
Preden se lotimo sejanja paradižnika, je dobro, da si že nekaj dni pred tem pripravimo 'teren'.
Najbolj pomembni deli priprav na sejanje so:
-izbira lončkov ali posod za sejanje
-izbira in nakup dobrega substrata
-izbira sort, ki jih bomo sejali in priprava sadilnega načrta
-označevanje sort
1.Izbira posod za sejanje:
Za sejanje lahko uporabimo marsikatero posodo, ki jo že imamo doma. Tako lahko denimo prazen jogurtov lonček ali posodica od skute postane posodica za sejanje, le luknjice v dnu ji moramo narediti za drenažo in jo pred uporabo dobro oprati.
Uporabna je tudi prozorna plastična embalaža, v kateri poleti prodajajo jagode, pozimi pa češnjeve paradižnike ali rukolo. Prednost teh posodic je v tem, da imajo že narejene luknjice na dnu, ki so dobre za odvajanje odvečne vode. Pod posodice moramo položiti kak podstavek, da ne bo voda ob zalivanju tekla povsod, kjer ni treba.
Uporabimo lahko tudi rabljena cvetlična korita in lončke od nakupa balkonskega cvetja ali zelenjave v vrtnarijah, le razkužiti jih moramo pred uporabo.
Lončke razkužimo tako, da zmešamo toplo vodo in varikino v razmerju 100:1, torej na 10 litov vode en deciliter varikine. Lončke namočimo v raztopino, jih dobro premanemo med rokami ali zdrgnemo s krtačko za nohte in izperemo s čisto vodo. Jaz to najraje počnem kar v kopalni kadi, kjer lončke potem le sperem s tušem, nakar jih naložim na okensko polico nad radiatorjem, da se lepo odcedijo in posušijo.
Seveda se lahko odločimo tudi za nakup lončkov ali večdelnih platojčkov, namenjenih prav za sejanje zelenjave.
Obstajajo tudi mini rastlinjaki, ki imajo spodaj plastičen pladenj, na vrhu pa prosojen plastičen pokrov z luknjami za zračenje. Notri naložimo le še lončke ali platojčke. Take uporabljam jaz, ker se mi najbolje obnesejo za tako veliko število sejančkov, kolikor jih pridelam letno...
2.Izbira substrata (zemlje):
Substrat za sejanje naj bi bil namenski za sejanje in pikiranje zelenjave ter zelo kvaliteten, kar ponavadi pomeni tudi malce dražji. A le tak je primeren za sejanje, ker je razkužen, nima dodanih gnojil (sejančki namreč ne potrebujejo substrata z dodanimi hranili, ker bi zaradi tega rastli prehitro in bi se lahko pretegnili), je zelo drobne strkture, zračen in nima škodljivih primesi, kar je pri vzgoji zelenjave bistveno.
Vrtna zemlja za sejanje ni primerna, ker ni razkužena in lahko vsebuje organizme, ki bi razvoju sejančkov škodili, in lahko pride tudi do padavice sadik (sadike se nam naenkrat same od sebe prevrnejo in hitro odmrejo), ki je za sejančke pogubna.
Vrečo s substratom vsaj en dan pred sejanjem odpremo in pustimo, da se prezrači na prostem, saj je vdihavanje plinov, ki se sproščajo v vrečah s substratom, lahko zelo škodljivo. Tega vam pač ne povedo v vrtnarijah. Lahko ga tudi pretresete v večjo posodo ali na pladenj.
Če je substrat zamrznjen, kar je pri poznozimskem nakupu substrata pogosto, ker vrtnarije skladiščijo substrat na prostem, ga prenesite v topel prostor, kjer se naj vsaj en dan odtaja.
Pred sejanjem substrat lahko tudi presejemo skozi redko sito, ker vedno vsebuje tudi večje delce, ki lahko zavirajo rast koreninic. Substrat pred uporabo rahlo navlažimo, dodamo nekaj vode in vse skupaj premešamo, da se vlaga lepo porazdeli. Pravo vlažnost lahko ugotovimo s stiskom pesti zemlje. Pri stiskanju se mora substrat sprijeti v kepo, ki ne razpade, a iz nje prav tako ne sme odtekati voda.
Tu so le nekatere od mnogih firm proizvajalcev substratov, ki jih priporočam: Terrabrill, Substral, Compo, Asef, Gardol, Klassman, Neuhaus...
3.Sorte paradižnika in sadilni načrt:
Preden semena posejemo, se moramo odločiti, katere sorte paradižnika bi sploh radi imeli na vrtu. Zato je pomembno, da si načrt sajenja naredimo že pred sejanjem. Drugače se nam zna zgoditi, da nam na vrtu ob prevečih sadikah zmanjka prostora ali pa smo sadik vzgojili premalo.
Oglejte si svoj vrt, naredite par fotk, izmerite, narišite razpored, določite, kje bo kaj rastlo. Paradižniki bodo namreč na vrtu od maja pa vse do oktobra ali dlje, če bo vreme to dovoljevalo.
Ko imate načrt narejen, lahko začnete s pripravami na sejanje.
Jaz paradižnike sadim ob straneh mojih šestih gred, ker je to edini razpoložljiv prostor, ki ga imam. Paradižnike najraje sadim po barvnih skupinah (vsaka greda ena barva), ker lahko tako sorte enake barve med sabo direktno primerjam. Vi pa boste svoj sadilni načrt prilagodili obliki in velikosti svojega vrta ter svojim potrebam in željam.
4.Označevanje sort:
Pri sejanju večih sort paradižnika je najbolj pomembno, da so le te pri setvi dobro označene, ker se nam v nasprotnem primeru hitro kaj zameša. Jaz najraje uporabljam plastične označevalne tablice, na katere se piše z navadnim svinčnikom, ker se tako napis nikoli ne zbriše. Kupite jih lahko v večini večjih vrtnih centrov (Kalia, Eurogarden, Obi,...).
Tablice so uporabne več sezon, če smo le dosledni in jih poberemo pred zmrzaljo. Pred ponovno uporabo jih moramo oprati, razkužiti in ponavadi zradirati napise, ki so zelo obstojni. Pri meni zdržijo do pet sezon, potem popokajo...
Na tablice napišete ime sorte, lahko pa dodate še barvo sorte, datum sejanja ali sajenja na prosto in lokacijo saditve (meni pomaga, ko sadike sadim na prosto, ker takoj vem ob kateri kol saditi katero sorto).
Tablice, s katerimi boste označili sorte že v lončkih, bodo ob sadikah ostale skozi celo rastno sezono, ker se s sajenjem sadik na prosto zapičijo ob kol. Če pa se slučajno katera med sezono izgubi, boste še vedno vedeli, za katero sorto gre, ker boste lokacijo sadike imeli označeno v sadilnem načrtu.
Označevalno tablico bomo ob sejanju zapičili v lonček s posamezno sorto. Jaz si dan pred sejanjem napišem vse označevalne tablice, pripravim pa tudi vrečke s semeni, kar mi na dan sejanja zelo olajša postopek in skrajša čas dela.
II. Sejanje
1.Sejanje semen paradižnika:
Semena paradižnika bi v bistvu lahko sejali na prosto. Semena bi lepo skalila, rastline bi lepo rastle, obrodile pa bi bolj pozno v sezoni, za naše klimatske razmere celo veliko prepozno. Ravno ,ko bi rastlina prešla v rodnost, bi sezone naenkrat bilo konec, pa če je to zaradi mrzlega vremena ali bolezni.
Zato smo se v našem podnebju prilagodili na paradižnikove rastne potrebe s predvzgojo sadik. Semena sejemo v zaščitenem prostoru, na toplem, s tem pa pridobimo skoraj dva meseca prednosti v rasti...
2.Kdaj sejati?
Vse sorte paradižnika se sejejo ob istem času, ne glede na to, če so zgodnje ali pozne, visoke ali nizke...
Ko razmišljate o tem, kdaj je najbolj idealen čas za sejanje, se držite enostavnega priporočila, ki pravi, da naj bodo sadike ob sajenju na prosto (na vrt ali v rastlinjak) stare 6 - 8 tednov. Pri tem morate upoštevati zadnji možni datum zmrzali v vašem kraju. To je v kontinentalni Sloveniji ponavadi 15.maj, vsem znani tako imenovani 'ledeni možje'. Od tega datuma odštejte šest do osem tednov in dobite idelaen čas sejanja...
V praksi to pomeni, da bomo sejali v marcu. Primorci lahko sejejo v začetku meseca, kontinentalci se držimo sredine marca. Tudi če bomo s setvijo počakali do začetka aprila, bodo rastline hitro nadoknadile izgubljeni čas...
Zelo zgodnje setve (zaradi želje po zgodnejšem pridelku) močno odsvetujem, razen če imate za to dobre pogoje, to pomeni med ostalim tudi primerno umetno osvetlitev. Zgodaj sejane rastlinice namreč pozimi še nimajo na voljo dovolj svetlobe, zato se rade pretegnejo in so zelo bledikave, posledično tudi bolj slabotne.
3.Kako sejemo?
Če smo si pred sejanjem vse lepo pripravili, s samim sejanjem ne bi smeli imeti nikakršnih težav...
V prej pripravljene lončke si pripravimo substrat, ki naj bo le rahlo potlačen in izravnan, ne sme pa segati do roba lončka, ker moramo predvideti tudi nekaj prostora za zalivanje. Ne pozabimo v lonček vstaviti označevalne paličice z imenom sorte!!
Semena enakomerno porazdelimo po površini substrata, med semeni naj bo vsaj en centimeter prostora. Ko smo semena položili na substrat, jih s konico navadnega svinčnika narahlo potisnemo v zemljo, le toliko, da so ugreznjena tik pod površino. Vse skupaj le rahlo zagladimo s prsti, le toliko, da se semena več ne vidijo.
Ker smo substrat navlažili že pred samim sejanjem (ne sme biti suh), do kalitve ne zalivamo z zalivalko, raje uporabimo razpršilko, s katero bolj enakomerno vlažimo površino zemlje. Pršimo vsak dan do vzklitja semen, površina zemlje se ne sme nikdar izsušiti. Če bi zalivali z zalivalko, bi se namreč kaj hitro lahko zgodilo, da nam semena zgnijejo. Semena potrebujejo vlago, ne pa mokrote!
Za zagotovitev prave vlage lahko setev pokrijemo tudi z namenskih prosojnim plastičnim pokrovom mini rastlinjaka ali celofansko folijo, vendar jo moramo vsak dan tudi malo odkriti, da se substrat nekoliko prezrači, da ne bi semena morda splesnela (kar se zelo redko zgodi, tako da brez skrbi). Takoj, ko opazimo sejančke, moramo pokrov ali folijo odstraniti...
Večina semen ob ugodnih pogojih iz zemlje pokuka v nekaj dneh (3-10 dni). Višja kot je temperatura substrata, prej bodo skalili, zato setvene platoje ali lončke postavimo nekam na toplo. Pri meni se najbolje obnese kar okenska polica, ki je spodaj ogreta od radiatorja.
III.Skrb za sejančke:
1.Zalivanje sejančkov:
Ko semena vzkalijo in se pojavijo majhne rastlinice, jih najprej 'zalivamo' z razpršilko, vse dokler ne dobijo prve prave liste. Pravi listi se namreč ne smejo močiti (zaradi možnosti pojava bolezni in sončnega ožiga), medtem ko klični listi niso občutljivi na pršenje. Klični listi so prvi špičasti podolgovati listi, ki se pojavijo, ko rastlinica skali.
Po pojavu prvega para pravih listov začnemo previdno zalivati z majhno zalivalkico, ki nima prevelike odprtine in ima torej nežen curek.
Med dvemi zalivanji se zemlja ne sme popolnoma izsušiti, izsuši se lahko le površina zemlje. Če površino potipamo z vlažnim prstom in nam na prstu ostane zemljast 'prah', je čas za ponovno zalivanje. Sejančki nam nikakor ne smejo oveneti, ker je to zanje prevelik stres in nam lahko oslabijo!
Ni pomembno, s kakšno vodo zalivamo sejančke, moramo paziti le na to, da voda ni premrzla. Najbolj idealno bi bilo, če bi sejančke zalivali z deževnico, ker vsebuje veliko več mineralov in manj klora. Voda iz pipe jim ne škodi, poskrbimo le za to, da bo voda ogreta na sobno temperaturo. Vodo lahko natočimo v plastenke, ki jih držimo v prostoru s sadikami, tako bo temperatura zalivalne vode optimalna.
2. Svetloba pri sejančkih:
Zelo pomembno je, da imamo sejančke na svetlem prostoru. Najbolj idealno je, če so lahko na svetli osončeni okenski polici ali regalu, prislonjenem ob oknu. Sejančki paradižnika namreč za optimalno rast potrebujejo veliko svetlobe. Če nimamo primerne svetle police, svetlobo nadomestimo z umetno, torej z dosvetljevanjem. Veliko podatkov o tej tehniki vzgoje je dostopno na internetu.
Pri vzgoji sadik paradižnika boste zelo hitro opazili, da se mlade rastlinice na okenski polici zvijajo proti oknu, ker se stegujejo proti izvoru svetlobe. Take sadike so prepognjene in zvite, kar ne pomeni, da je z njimi kaj narobe. Vendar jim rast v eno smer ne smemo omogočati, zato se ponavadi poslužujemo vsakodnevnega obračanja sadik oz. setvenega pladnja s sadikami. To početje je zelo koristno za sadike, saj jim s tem omogočimo pokončno rast in enakomerno osvetlitev z vseh strani. Ni pa koristno za nas, ker to pomeni dodatno delo, ki zna biti pri velikem številu sadik kar nadležno.
Zato si pomagamo z enostavnim trikom. Za sejačke - torej na tisto stran, ki je stran od okna - postavimo karton, ovit v alufolijo, ker bo le ta odbijala svetlobo nazaj proti sejančkom in pomagala, da sejančki ne bodo krivili.
Enak učinek kot alufolija ima tudi površina bele barve, lahko je to bel karton, risalni list ali enostavno gosta bela zavesa za sadikami.
3.Možne težave pri sejančkih:
Edina večja težava, ki se lahko pojavi pri sejančkih je tako imenovana 'padavica sadik', kjer sejančki kar naenkrat poležejo in se brez nam vidnega razloga posušijo.
Do padavice sadik pride zaradi slabega oz. nerazkuženega substrata (ponavadi stara zemlja od roža ali domača zemlja) in/ali lončkov.
Če smo za sejanje uporabili kvalitetno zemljo za sejančke in smo pred sejanjem vse lončke, setvene platojčke in sploh vso opremo vezano na sejanje razkužili, do tega pojava sigurno ne bo prišlo. Padavica sadik ni povezana z zalivanjem...
Še to: sejančkov ne dognojujemo z ničemer, saj imajo vso potrebno hrano za razvoj 'spravljeno' v svojih kličnih listih...
I.Pikiranje sejančkov
1.Bistvo pikiranja:
Pikiranje sejančkov je postopek, pri katerem razsadimo sejančke, ki so rastli skupaj, v posamične lončke in jim s tem omogočimo nemoten razvoj in bujnenšo rast.
Bistvo pikiranja je v tem, da mlada rastlinica naredi dovolj MOČNE korenine, da bo potem lažje črpala hranila, se branila pred sušo itd. Kar bi radi dosegli, je stabilna koreninska gruda. To pomeni, da je substrat prepreden s koreninicami, ki se ga držijo, tudi ko rastlino izlončimo. Dobra koreninska gruda ni nujno popolnoma prepredena s koreninami (pri izlončenju), jaz sem najbolj zadovoljna, ko pri izlončeni sadiki vidim od tretjine pa tam nekje do polovice koreninic, nikakor pa ne več. Take sadike se bodo najhitreje in najbolje prijele, ko jih enkrat posadimo na prosto.
S pikiranjem torej dosežemo to, da se korenine veliko bolje razraščajo, zato je mlado rastlinico priporočljivo posaditi globoko oz. do kličnih listov, ker se bodo potem na vkopanem steblu razvile dodatne korenine.
2.Pikiranje kot pozitiven stres:
Pikiranje JE STRES, vendar pozitiven stres. Teorija za tem je čisto preprosta: ko izpulimo rastlinico (sejanček) iz zemlje, ji s tem potrgamo nekaj koreninic, zato doživi rastlina rahli šok in se, ko jo na novo posadimo 'potrudi' in naredi veliko močnejše korenine, s katerimi se močneje vraste v zemljo, ker morda 'misli', da jo naslednjič ne bo nihče mogel spuliti ven, če se bo le dovolj močno oprijemala zemlje. Tako nekako iz rastlinske perspektive.
Morda ni ne vem kako 'naravno', je pa vsekakor zelo učinkovito. Močnejši koreninski sistem namreč pomeni boljše črpanje hranil iz zemlje, večjo odpornost proti suši in navsezadnje tudi bujnejše in bolj zdrave rastline. Kot vse kultivirane rastline, tudi paradižnik ne bi lepo uspeval, če bi ga enostavno posejali po kupčkih in pustili pri miru, naj se znajde sam. Rastline so se skozi kultivacijo namreč prilagodile na vse te stresne razmere, s katerimi jih 'obdelujemo', tako da so to izkoristile v svoje dobro.
Pikiranje je le trenutni šok, na katerega se rastlinica zelo hitro odzove z novo rastjo, tako korenin, kot listne mase. Hitro bomo namreč opazili, da rastlinice po pikiranju dobijo nov zagon in se iz malega sejančka spremenijo v močno sadiko...
3.Priprava pred pikiranjem:
Tako kot pred sejanjem, si je dobro tudi pred pikiranjem sejančkov dobro kakšen dan prej pripraviti vse potrebno, da si pikiranje olajšamo, ker nas čaka veliko dela.
Potrebujemo sadilne lončke od prejšnjih let (obvezno razkužene) ali kakšne druge primerne lončke, ki naj bodo vsaj dvakratne višine kot sejanček sam. Lončki ne smejo biti premajhni, saj bi korenine v premajhnih lončkih bile preveč nagnetene, kar bi povzročilo zastoj v rasti rastlinice. Računajte, da bo rastlinica v takem lončku posajena priobližno mesec dni, v tem času se mora nemoteno razvijati, zatorej naj ima dovolj prostora.
Jaz uporabljam kar plastične piknik kozarčke, ki so ozki in visoki (kar je ugodno za razvoj koreninic) in predvsem cenovno ugodni. Lahko uporabimo prozorne, ker je v njih lažje videti, kaj se s koreninicami dogaja pa tudi primerno vlažnost substrata je enostavno ugotoviti. Ko se na lončku z notranje strani nabere kondenz, vemo, da je vlaga idealna.
Beli lončki pa nam omogočajo pisanje z alkoholnim flomastrom, tako vsak lonček lahko označimo brez dodatnih označevalcev, te bomo potrebovali šele pozneje, saj te oznake niso trajne...
Pri piknik lončkih pa moramo prej narediti še drenažne luknjice, da lahko odvečna voda pri zalivanju odteče. To lahko naredimo z vročim žebljem (žeblelj držimo z klešči in ga segrevamo nad plinom) ali za navrtavanjem z majhnim svedrom na vrtalniku. Luknjamo več lončkov hkrati (ponavadi gre približno 6 naenkrat), da prihranimo na času. Kozarčki naj imajo vsaj tri do pet drenažnih luknjic.
Pred pikiranjem si pripravimo še substrat, ki ga zdrobimo med rokami ali presejemo skozi sito, jaz v ta namen uporabljam kar črne plastične trgovinske gajbice z mrežasto strukturo. Ves grobi material odstranim in ga odnesem na vrt. Ostane mi fin razdrobljen substrat (ima seveda tudi nekaj gromih delcov, kar je zaželjeno zaradi oprijema koreninic), primeren za pikiranje.
4.Kdaj pikirati?
S pikiranjem je dobro počakati do takrat, ko se na rastlinici razvijejo prvi pravi lističi. Takrat vidimo, če so rastlinice zdrave, če je oblika lista prava (krompirjev PL ali navaden paradižnikov list RL) in če ima rastlinica nepoškodovan rastni vršiček, torej, da nismo naleteli na 'gluho' sadiko, ki bo prenehala za rastjo v fazi kličnih listov.
Takrat si lahko izberemo najmočnejše in najbujnejše sejančke, ki jih bomo potem naprej razvijali v močne sadike. Torej gre že tukaj za nekakšno selekcijo, saj se že pri majhnih rastlinicah močne ločijo od šibkih...
5.Kako pikirati?
Pa gremo po vrsti:
Najprej sejančke z vso pripadajočo zemljo izlončimo iz dosedanjega lončka ali platojčka in sicer tako, da primemo stebla sejančkov skupaj, z drugo roko pa odspodaj (na spodnji strani lončka) porinemo zemljo navzgor, pri tem sejančke rahlo vlečemo navzgor...
...ko smo sejančke izlončili, primemo 'koreninsko grudo' v roke in jo rahlo stisnemo...
...dokler se sejančki ne ločijo...
...sejančke potegnemo narazen enega po enega. Če se kakšna koreninica strga, je to le koristno. Sama jih celo potrgam ali porežem na polovico dolžine, s tem spodbudimo razvoj večjega števila stranskih korenin (to so tiste, ki dejansko črpajo hranila)...
...v lonček nasipamo nekaj prsti, sejanček (v tem primeru sta to dva) primemo med dva prsta, da določimo globino sajenja. Nad prsti naj bodo samo listi in nič stebla, prste naslonimo na lonček...
...medtem, ko sejanček držimo med prsti ene roke (jaz tu tega ne počnem, ker v eni roki držim fotoaparat), z drugo roko v lonček sipamo zemljo in jo raho stiskamo navzdol od oboda lončka proti sredini. Ko so sejančki dovolj stabilni, da jih izpustimo, dosipamo še preostalo potrebno zemljo in jo potlačimo...
...zdaj nam preostane le še, da lonček označimo s pripadajočo etiketo ali označevalno paličico z imenom sorte, na novo pikirano sadikico pa zalijemo in postavimo na svetlo, dokaj toplo mesto...
...in končano!
Lani sem si v Wordu pripravila kratka navodila za gojenje paradižnika, ki jih kopiram sem:
PARADIŽNIK ( kot ga jaz vzgajam)
SAJENJE
Najprej skopljem večje jamice, na dno dam hlevski gnoj ali biogreno, malo zasujem z zemljo in zelo močno zalijem. V jamo dodam tudi strte jajčne lupine, kar ni obvezno, je pa koristno zaradi naravnega kalcija, ki rastlini pomaga, da je bolj odporna in plodi niso črni. V jamo takoj zasadim količek.
V tako pripravljeno jamico paradižnik zasadim globoko navpično ali tudi polegajoče, če so rastline bolj visoke. (Tako »pogrobane« rastline naredijo veliko več korenin, kar jim v vročini zelo pomaga preživeti). Še enkrat zalijem in za nekaj dni je mir. Ponavadi dam 2 sadiki ob en količek, kar prakticiram že več let in se mi zelo obnese glede rodnosti, pa še če enega kaj odgrizne, je tu še vedno rezerva, da količek ni prazen. Medsebojna razdalje med količki naj bo 70 – 100 cm, da imajo rastline dovolj svetlobe in se hitreje posušijo po dežju ali jutranji rosi. Paradižnika nikar ne sadite v bližino krompirja – nevarnost je prenos krompirjeve plesni, zato je pokrit paradižnik na boljšem, ker je manj moker in s tem manj dovzeten za okužbo.
VZGOJA POSAJENIH PARADIŽNIKOV
Vsak teden ali po potrebi sadike privezujem na količek. Zalistnike trgam, ko so veliki 5 – 10 cm. Dognojevanje običajno ni potrebno, če pa imate slabo zemljo, potem pa je seveda potrebno vsaj enkrat do formiranje plodov oziroma pred zorenjem dodati najboljše tekoče specialno gnojilo za paradižnike, ki se ga zameša v vodo za zalivanje! Odlično je zalivanje z namočenimi koprivami, sicer zelo smrdi, so pa paradižniki potem zelo temno zeleni in zdravi.
Zalivam (če ni naravnega dežja) vsaj enkrat tedensko obilno okoli korenin s cca 10 L vode k eni sadiki , v hudi vročini je bolje 2 x tedensko zalivati. Če imaš možnost prekriti tla z zastirko, je zalivanja in pletja veliko manj.
BOLEZNI PARADIŽNIKA
Paradižnik je idealno imeti vsaj na pol pokrit (streha zgoraj), ker se s tem zelo zmanjša možnost okužb, je pa potem več dela z zalivanjem. Ponavadi se bolezen začne pojavljati na spodnjih listih, sploh če se dotikajo tal. Vse spodnje liste, ki se dotikajo tal in so tudi pikasti, črni ali kako drugače videti bolni, je potrebno odščipniti pri deblu in odstraniti iz nasada, da se okužba ne širi. Dostikrat je že to dovolj, da paradižnik ohranimo zdrav in nam lepo obrodi.
Če pa je mnogo dežja, pa razne bolezni rade napadejo. Imamo možnost s škropljenjem s čisto bio pripravki ali pa ob močnejšem napadu z močnejšimi škropivi, ki jih kupimo – najmanjša »pakunga« je za 10 litrov, karenca pa 3 dni. Po izkušnjah v letih z mnogo dežja je zadostovalo že eno tako škropljenje, saj s tem dosežem, da mi sezona ne propade, je pa to zagotovo mnogo – mnogo manjša doza strupa, kot v plodovih iz trgovine.
V letu, ko ni mnogo dežja, med rdečenjem plodov in pobiranjem pa škropim izključno z BIOSODINIM ŠKROPIVOM, KI JE NARAVNO IN NIMA KARENCE, recept zanj je na voljo na spletu.
S tem škropivom dobro obrizgam paradižnike. Škropim, če se le da, vsak teden najbolje zjutraj ali pozno zvečer, obvezno pa po dežju!
Na ta način oskrbovane rastline mi rodijo v pokritem do konca oktobra ali sredine novembra odvisno od zunanjih temperatur, v nepokritem pa do prve slane. (Sezona leta 2012 je bila taka).
Isti postopek gojenja se lahko uporabi tudi za melancane oziroma jajčevce in paprike ter čilije.
Želim vam bogat in zdrav pridelek_________________Živeti na podeželju je najlepše!
PARADIŽNIK ( kot ga jaz vzgajam)
SAJENJE
Najprej skopljem večje jamice, na dno dam hlevski gnoj ali biogreno, malo zasujem z zemljo in zelo močno zalijem. V jamo dodam tudi strte jajčne lupine, kar ni obvezno, je pa koristno zaradi naravnega kalcija, ki rastlini pomaga, da je bolj odporna in plodi niso črni. V jamo takoj zasadim količek.
V tako pripravljeno jamico paradižnik zasadim globoko navpično ali tudi polegajoče, če so rastline bolj visoke. (Tako »pogrobane« rastline naredijo veliko več korenin, kar jim v vročini zelo pomaga preživeti). Še enkrat zalijem in za nekaj dni je mir. Ponavadi dam 2 sadiki ob en količek, kar prakticiram že več let in se mi zelo obnese glede rodnosti, pa še če enega kaj odgrizne, je tu še vedno rezerva, da količek ni prazen. Medsebojna razdalje med količki naj bo 70 – 100 cm, da imajo rastline dovolj svetlobe in se hitreje posušijo po dežju ali jutranji rosi. Paradižnika nikar ne sadite v bližino krompirja – nevarnost je prenos krompirjeve plesni, zato je pokrit paradižnik na boljšem, ker je manj moker in s tem manj dovzeten za okužbo.
VZGOJA POSAJENIH PARADIŽNIKOV
Vsak teden ali po potrebi sadike privezujem na količek. Zalistnike trgam, ko so veliki 5 – 10 cm. Dognojevanje običajno ni potrebno, če pa imate slabo zemljo, potem pa je seveda potrebno vsaj enkrat do formiranje plodov oziroma pred zorenjem dodati najboljše tekoče specialno gnojilo za paradižnike, ki se ga zameša v vodo za zalivanje! Odlično je zalivanje z namočenimi koprivami, sicer zelo smrdi, so pa paradižniki potem zelo temno zeleni in zdravi.
Zalivam (če ni naravnega dežja) vsaj enkrat tedensko obilno okoli korenin s cca 10 L vode k eni sadiki , v hudi vročini je bolje 2 x tedensko zalivati. Če imaš možnost prekriti tla z zastirko, je zalivanja in pletja veliko manj.
BOLEZNI PARADIŽNIKA
Paradižnik je idealno imeti vsaj na pol pokrit (streha zgoraj), ker se s tem zelo zmanjša možnost okužb, je pa potem več dela z zalivanjem. Ponavadi se bolezen začne pojavljati na spodnjih listih, sploh če se dotikajo tal. Vse spodnje liste, ki se dotikajo tal in so tudi pikasti, črni ali kako drugače videti bolni, je potrebno odščipniti pri deblu in odstraniti iz nasada, da se okužba ne širi. Dostikrat je že to dovolj, da paradižnik ohranimo zdrav in nam lepo obrodi.
Če pa je mnogo dežja, pa razne bolezni rade napadejo. Imamo možnost s škropljenjem s čisto bio pripravki ali pa ob močnejšem napadu z močnejšimi škropivi, ki jih kupimo – najmanjša »pakunga« je za 10 litrov, karenca pa 3 dni. Po izkušnjah v letih z mnogo dežja je zadostovalo že eno tako škropljenje, saj s tem dosežem, da mi sezona ne propade, je pa to zagotovo mnogo – mnogo manjša doza strupa, kot v plodovih iz trgovine.
V letu, ko ni mnogo dežja, med rdečenjem plodov in pobiranjem pa škropim izključno z BIOSODINIM ŠKROPIVOM, KI JE NARAVNO IN NIMA KARENCE, recept zanj je na voljo na spletu.
S tem škropivom dobro obrizgam paradižnike. Škropim, če se le da, vsak teden najbolje zjutraj ali pozno zvečer, obvezno pa po dežju!
Na ta način oskrbovane rastline mi rodijo v pokritem do konca oktobra ali sredine novembra odvisno od zunanjih temperatur, v nepokritem pa do prve slane. (Sezona leta 2012 je bila taka).
Isti postopek gojenja se lahko uporabi tudi za melancane oziroma jajčevce in paprike ter čilije.
Želim vam bogat in zdrav pridelek_________________Živeti na podeželju je najlepše!
Hvala obema za odgovor. V tem času sem si ogledala zanimivo serijo o paradižniku na YouTube - http://www.youtube.com/watch?v=mHqRve8V9Os&feature=c4-overview-vl&list=PL1E859911D2B0D497
Odlično. Lepo, pregledno in v natančnih in počasnih posnetkih. Vredno ogleda.
Odlično. Lepo, pregledno in v natančnih in počasnih posnetkih. Vredno ogleda.
| mfranc je napisal/a: |
Pa še tule  Da malo osvežimo znanje ... Kalilne temperature Paradižnik temperatura substrata - - - procent kaljivosti semena - - - dnevi do vznika 10 ºC - - - 82 % - - - 43 dni 15 ºC - - - 98 % - - - 14 dni 20 ºC - - - 98 % - - - 08 dni 25 ºC - - - 97 % - - - 06 dni . . . . optimalna temperatura 30 ºC - - - 83 % - - - 06 dni 35 ºC - - - 46 % - - - 09 dni Pa ne pozabit, merodajna je temperatura zemlje, in za kaljenje semena ne rabimo svetlobe. Ampak tudi ne škodi, sploh če nam kalček že prileze ven. Temperature variirajo za kar nekaj stopinj, glede na sorto paradajza, pa malo na starost semena. LP |
| labia je napisal/a: |
| hja, vsako leto so podobne težave pri sejancih in kasneje pikirancih. Nekaj splošnih ugotovitev. - Mušice in ostale žuželke se pojavljajo, če imamo nekvaliteten substrat. Pomeni, da ni v bistvu sterilen. Lahko je mešanica komposta ali predalava iz gospodinjskih odpadkov - skratka okuženo z različnimi jajčeci različnih insektov in žuželk. Morda je bogat s hranili ima pa to nadležno težavo. težava je tudi v tem pri taki izbiri, da je zelo možno, da so prisotne različne druge nezaželjene bolezenske klice , plesni ali kaj podobnega. zato se za sejance in pikirance moramo potruditi in kupiti res kaj kavlitetnega. Na koncu koncev gre za majhne količine. - tisti šotni lončki, delujejo eko in bio v primerjavi s plastičnimi kozarci imajo pa eno veliko težavo. V njih zelo niha vlažnost in se lahko zelo hitro presušijo ali pa so ob zalivanju premočeni...posledično imamo težave pri vzgoji. - rumeni spodnji listi so pokazatelj težave , ali s hranili ali temperaturo. Če so blago porumenjeni tudi zgornji gre za svetlobne težave. Če pa so rumeni samo klični listi potem v bistvu ni težave. - Vihanje listov navzdol je v bistvu fiziološka težava. Pomeni, da nekateri ali eden od pogojev ni ustrezen. Ponavadi gre za neenakomerno zalivanje, oziroma takrat ko zalijemo jih utopimo v preveliki količini vode, potem pa spet čakamo, da se zemlja nekoliko izsuši. Torej najprej močvirje potem pa suša, da zemlja kar odstopi od lončka. del rešitve poleg enakomernega in zmernejšega zalivanja ( bolj pogosto po malem ali celo pršenje) je tudi Protifert LMW, ki je namenjen stresnim situacijam ( ki jih v bistvu povzročamo sami). - će pršimo ali zalivamo pikirančke potem to počnite zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Kljub temu, da je temperatura nižja, rastline ne šokirajmo ob polni osončenosti. -Pikirančki morajo biti po pikiranju na temperaturi prostora cca 15 stopinj ali manj. To je nujno, ker svetlobni pogoji so preslabi in premalo časa je dnevna svetloba. V nasprotnem primeru bodo pretegnjen,i dolgi in tenki. Manj ko je na razpolago svetlobe , nižja mora biti temperatura. Ob nižji temperaturi bomo opazili modrikasta stebla in celo spodnj deli lista bodo nekoliko vijolični. To je povsem normalno in je pokazatelj, da delamo prav. rastline bodo tako postale nižje bolj čokatega stebla in temnejših listov. To je v bistvu prvi del utrjevanja, ki omogoča ob presditvi na prosto bujen start in večjo plodnost. - pozor pri drugem delu utrjevanja teden ali dva pred presajanjem na prosto. Takrat jih že počasi privajamo na pogoje zunaj. Tu delamo napako, da jih v najmočnejšem soncu postavimo direktno za uro ali dve zunaj. Kaj se zgodi? Listi pobledijo, spodnji porumenijo in rastlina izgleda ubogo. To je popolnoma pričakovan rezultat. Tudi mi si bomo kožo opekli v nekaj urah majskega sonca. Torej rastline postavimo ven v senco- ne v direktno svetlobo ampak v razpršeno. Kdor hodi na morje ve, da potemnimo tudi v senci in to brez opeklin. Rastlina se mora privaditi na povečano količino svetlobe in zagotoviti dovolj klorofila za svojo prenovo. Zato naj bo zunaj, naj pihlja in jo trese veterček, vendar nikar na direktnem soncu, kjer se tudi lončki segrejejo na 50 ali več stopinj in se korenine kuhajo. - vsako leto so razmere drugačne. Včasih zna snežiti tudi maja, včasih pa so pogoji dobri že v začetku aprila, zato je čas saditve na prosto vsako leto drugačen. Letos predvidevam, da je za presaditev v rastlinjak čas že kar v začetku aprila, za tiste bolj zgodnje. Saditev na prosto pa nekje 15.aprila za ta zgodnje vrtičkarje. -nizke jutranje temperature so sicer 1 ali 2 stopinji ampak to ne škodi, ker gre za tisto uro ali dve, kar paradižniki prenesejo. Čez dan pa je kar leph 20 ali 24 stopinj, kar je idealna temperatura za paradižnik. Strah nas je lahko samo slane ali česa podobnega. - ko presajamo ne pozabimo v sadilno luknjico dodati kaj boljše zemlje ali kakšno zrno hrane in seveda nujno dobro zaliti. Včasih so pri kupljenih sadikah ( ki niso bile utrjevane) le te zaščitili s tulcem iz časopisa, da jih prvih nekaj dni ni sonce ožgalo. Če pa sami gremo čez ves postopek pa smo za ta problem že poskrbeli. Seveda je še kup predlogov, navodil in težav, ki so v bistvu vsako leto enaki ali podobni. Zaenkrat sem naštel samo nekaj bolj pogostih. Pa upam, da ne bomo rabili vsako leto znova zapisovati. |