Škodljivci na čilijih in ostalih rastlinah - opis

[crtj-admin]

(Prenos iz arhiva)

[Plamenka]

Spiridon je napisal/a:

Pomlad počasi prehaja v poletje - s tem pa se nezadržno bliža tudi čas, ko bodo naši čiliji občutneje izpostavljeni škodljivcem (če že niso!) in nekaterim boleznim. Menim, da si je dobro malo osvežiti znanje o boju s to nadlogo: ŠKODLJIVCI: Pršice prelke: Pršice prelke so majhni pajkovci, ki merijo od 0,3 do 0,5 mm ter so vidne s prostim očesom. Imajo jajčasto telo, ki je pokrito z dlačicami in štiri pare nog, najznačilnejša predstavnika pa sta navadna pršica (Tetranychus urticae) in rdeča sadna pršica (Panonycus ulmi). Imenujejo ju tudi »rdeči pajki«, na raznih botaničnih forumih pa se srečamo še z angleškim izrazom »Spider mites«. Pršice prelke so pravi kozmopoliti, zato jih lahko srečamo tako v stanovanjih, kot v rastlinjakih ali na prostem, kjer povzročajo škodo na lončnicah, zunanjih okrasnih rastlinah in na vrtninah. Rade imajo vroča in suha poletja, njihove prerazmnožitve pa sprožijo nižja relativna vlaga (45 - 55 %), visoka temperatura (26 – 30°C) in dobra osončenost. V teh pogojih je njihov razvoj bliskovit, saj od jajčec do odraslih pršic traja le 8 do 12 dni. Samičke, ki živijo v povprečju 30 dni in v tem času odložijo do 200 jajčec. Pršice prelke se hranijo se s sesanjem rastlinskih sokov na spodnji strani listov. Na prizadetih listih se pojavijo drobne svetle pegice, sprva ob žilah, nato po celih listih, nato pa se začnejo spajati in listi postanejo marmorirani. Žile ostanejo najdlje zelene. Pri močnem napadu so listi zapredeni s pajčevinasto kopreno po kateri gomazijo pršice. Prizadete rastline odvržejo napadene liste, poškodbe pa lahko vodijo tudi v propad same rastline. Zatiranje: Zaradi njihovega hitrega razmnoževanja se zatiranja pršic brez odlašanja lotimo takoj, ko jih zaznamo. V ta namen navadno uporabljamo specifične kontaktne insekticide – akaricide (Celafor Naturen, Biokill, Biotip, Prima-R in podobni). Pred škropljenjem napadene rastline obrežemo in odrezane dele uničimo, močno prizadete rastline pa odstranimo v celoti. Ker insekticidi ne uničujejo jajčec je potrebno redno škropljenje v 10-14 dnevnih presledkih. Vendar pa škropljenje včasih lahko še poslabša problem, saj uničuje tudi nekatere naravne plenilce pršic, medtem ko pršice pogosto razvijejo odporne predstavnike. Če se nam to zgodi (razvili so se odporni predstavniki), smo hočeš nočeš prisiljeni poseči po kemični »težki artileriji« - sistemskih insekticidih (Mospilan 20 SG, Actara, Milbeknock in podobni) pri čemer pa moramo upoštevati, da je karenca od 14 pa tja do 60 dni(!) Listne uši: Listne uši so drobne mehkokožne žuželke, hruškaste oblike, velike 2–3 mm in so najpogosteje zelene, rumene, rdečkaste ali rjave barve. Gibljejo se počasi, ne skačejo, odrasle pa so lahko krilate ali nekrilate. Pri nas jih živi nekaj deset vrst (Myzus persicae, Aphis gossypii, Aphis fabae, Macrosiphum euphorbiae, Brevicoryne brassicae ...) in so zelo razširjeni, resni škodljivci, zvečine polifagni (prehranjujejo se na številnih vrstah rastlin), ki se za povrh še hitro množe. Zimo preživijo v jajčecih, iz katerih se spomladi izležejo samice brez kril, ki se razmnožujejo nespolno (partenogenetsko). Ko odrastejo, se te samice razmnožujejo brez parjenja in producirajo po nekaj živorodnih ličink vsak dan. Od pomladi do poletja se zvrsti več generacij takih samic. Nekaj generacijam samic brez kril sledi generacija krilatih samic, ki se preselijo na nove gostiteljske rastline, njim pa ponovno nekaj generacij samic brez kril, ki ostanejo na isti rastlini. Število generacij, ki ostanejo na isti rastlini, je odvisno od tega, kako primerna je ta rastlina za hrano. Ko pride jesen, pričnejo samice izlegati ličinke obeh spolov. Te živali se nato med seboj parijo in samice na koncu leta izležejo jajčeca, ki preživijo zimo. So slabi letalci in se razširjajo večinoma pasivno - s pomočjo vetra. Listne uši se hranijo s sesanjem rastlinskih sokov, pri čemer s prebadanjem mehkega tkiva, predvsem poganjkov, povzročajo venenje, deformacije in odmiranje rastlin, poleg tega pa lahko skozi nastalo rano v rastlino vstopijo bakterije in glive, ki povzročajo rastlinske bolezni. Uši pri sesanju izločajo medeno roso, ki je sladka tekočina iz deloma prebavljenega in zgoščenega rastlinskega soka. Ta se kot lepljiva prevleka se nabira na spodnjih listih, ki zaradi glivic lahko počrnijo, kar ima za posledico zmanjšano fotosintezo, saj listi ne dobijo dovolj svetlobe in zraka. Listne uši povzročajo tudi posredno škodo s prenašanjem virusnih bolezni med rastlinami. Zatiranje: Za uspešno zatiranje listnih uši je pomembno, da res pravočasno ugotovimo napad in da tudi spremljamo njegov potek. V primeru, da je uši malo, se ne izplača škropiti, ampak jih raje mehanično uničimo (če že niso na delu njihovi naravni terminatorji - pikapolonice). Ko pa se v toplem vremenu listne uši hitro razmnožijo, lahko nastane nepopravljiva škoda in takrat moramo poseči po kemičnem sredstvu. V ta namen uporabimo kontaktne insekticide (Biokill, Biotip, Prima-R in podobni) ter škropljenje čez 10 – 14 dni še enkrat ponovimo. Če zalege z njimi kljub temu ne uspemo odstraniti, uporabimo sistemske insekticide (Actara, Mospilan 20 SG ali podobne) vendar moramo upoštevati daljšo karenčno dobo. Nadaljevanje jutri, ko bodo na sporedu kaparji in rastlinjakov ščitkar LP

[Plamenka]

Spiridon je napisal/a:

Nadaljevanje... Ne glede na to, da se z njihovimi napadi ne srečujemo tako pogosto kot z napadi listnih uši in pršic prelk pa tudi kaparjev in rastlinjakovega ščitkarja ne gre podcenjevati: Kaparji: Kaparji (Coccoidae) so kljunate žuželke in spadajo med ene najhujših rastlinskih škodljivcev. Po svetu je znanih okoli 8000 vrst kaparjev medtem, ko jih v Sloveniji živi okoli 20 vrst in so različnih barv, oblik, velikosti. Njihova telesa so prekrita s kapicami ali ščitki, ki so največkrat okrogli ali podolgovati ter merijo 2–5 mm. Samičke kaparjev se v odraslem stadiju ne gibljejo, temveč so na rastlini pritrjene na stalnem mestu, kjer povzročajo škodo s sesanjem rastlinskih sokov na listih, steblih, sadežih, vejicah ali skorji gostiteljskih rastlin. Ker se hitro množijo, lahko popolnoma prekrijejo stebla ali skorjo. Napadene rastline krnijo in se deformirajo medtem, ko listi rumenijo in odpadajo. Rastline oslabijo in postanejo dovzetne za druge škodljivce ter bolezni, poleg tega pa jih prekrije tudi medena rosa, katero kaparji izločajo ob hranjenju, ki predstavlja podlago za razvoj sajaste plesni. Zatiranje: Zatiranje kaparjev s škropljenjem je težavno, saj trden oklep samic nudi dobro zaščito pred insekticidi v obliki aerosolov. Škropljenje je običajno učinkovito le proti ličinkam v prvem stadiju, učinkovitejše pa je premazovanje z olji, ki zaduši tudi odrasle samice. V ta namen uporabljamo kontaktne insekticide (Ogriol, Prima-R, Valentin EKO olje, Frutapon in podobni), v primeru hudega napada, ali če želimo ohraniti res dragoceno rastlino pa uporabimo sistemske insekticide (Confidor 200 SL, Kohinor SL 200, Mospilan 20 SG), ob upoštevanju karence seveda. Rastlinjakov ščitkar: Rastlinjakov ščitkar je živahna mušica, snežno bele barve, velik 1–1,5mm. Trdovraten škodljivec, ki lahko zmanjša pridelek paradižnika in paprike tudi do 40 %. . Ščitkarje najlažje opazimo, če rastlino potresemo, saj takrat nenadoma vzletijo v oblaku in jih zato ponekod imenujejo kar »bele mušice«. Iz jajčec, odloženih na spodnji strani lista, se izležejo ličinke, ki se v nekaj urah levijo in se kot luske prisesajo na list. Pri tem se obdajo z voščenim poprhom, kar otežuje delovanje insekticidov. V vročih poletnih mesecih je razvoj škodljivca izredno hiter, saj traja cikel povprečno le 19 dni in so istočasno prisotni vsi stadiji. Rastlinjakov ščitkar povzroča škodo s sesanjem rastlinskih sokov na listih, zaradi česar so na zgornji strani listov napadene rastline najprej opazne drobne bele pikice, ki se kasneje združujejo ter vodijo do odmiranja tkiva. Listi rumenijo, se sušijo in odpadajo. Rastlinjakovi ščitkarji Izločajo veliko medene rose, zaradi katere so rastline črne, sajaste, plesniva prevleka pa ovira fotosintezo rastline. Poleg izsesavanja rastlin pozročajo tudi posredno škodo, ker prenašajo rastlinske viruse. Zatiranje: Za spremljanje pojava rastlinjakovega ščitkarja se poleg rednega pregledovanja spodnje strani listov, poslužujemo še občasnega stresanja rastlin in rumenih lepljivih plošč, na katere lovimo majhne začetne populacije odraslih žuželk. V koilikor pride do napada, najprej uporabimo kontaktne insekticide ( Kenyatox Verde, Neem olje, Buprofezin Sulfotep in podobni), če ti niso uspešni pa sistemske insekticide (Mospilan 20 SG, Actara, Kohinor…) ob upoštevanju karence. LP