Imam že nekaj idej za jesensko naročlilo s tvojo pomočjo
. Seveda, če bom do takrat naštudirala, kako naprej oblikovati rožnik pri meni, trenutno sem v neki idejni blokadi.Dobrodošli v novem domu Gartlc foruma. Stari gartlc.forum.si ni več vzdrževan, zato smo prenesli vsebino in omogočili nadaljevanje na novem naslovu novi.gartlc.si.
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Rožnik brez imena
Moderator: Melona
Danes, v tem neprestanem dežju, se ponovno vračam k mojim ljubljenkam. Ne zavidam jim te moče, ki njihove glavice pritiska k tlom, jim trga petale in jim jemlje lepoto. Komaj se je nova rast pokazala, da bo zdrava, zopet to nenehno deževje kliče po plesni in pegavosti.
Baron Girod de L`Ain
Jayne Austin
različni odtenki Eyes for You na isti rastlinici
Winchester Cathedral, značilna obarvanost delov cveta na roza
Herberstein - vrtnica je popolnoma identična Pierru Ronsardu. Kupljena je pri gradu Herberstein, kjer imajo zavidljiv samostanski vrt, poln vrtnic, predvsem angležinj, katerega sem želela lani predstaviti, pa sem ostala brez fotografij. Je grmaste rasti, cvetovi se enako dolgo obdržijo kot pri Perotu, so enake velikosti in identičnih listov. Sem ju posadila skupaj, da se bo Pierre vzpenjal po stebru, Herberstein pa mu delal družbo spodaj, pa se ne data, oba ostajata spodaj. Bosta morala dobit novega bratca (ki ga bom, upam, uspela vzgojiti iz potaknjenca)
Scented Carpet, zdrava vrtnica, lepo se razrašča, morala bo dobit oporo, sedaj leze po tleh, in je neprestano v cvetju
Teasing Georgia-veseli me, da ima ta zamolkel ton, in ne vleče na limonasto rumeno
Jacques Cartier, pri meni od spomladi, Petrovičeva sadika, pa je že oblikoval majhen, kroglast grmiček, v celoti v cvetju. Če bo pobral rast svojega belega bratca, bom zelo zadovoljna
Rugosa Alba, deviško bele barve
angležinja Kew Gardens, s temi enostavnimi cvetovi posebna zame, glede na to, da je v njej združeno dejstvo, da je meni ljuba angležinja, pa še s to preprosto obliko cvetov se ponaša
Chapeau de Napoleon, malo je zaostajal letos s svojim polnim razcvetom, kar pa mene čisto nič ne moti, saj je tako razpon cvetenja pri meni širši. Raste le na dopoldanskem soncu, kasneje pa ima svetlo senco
Louis XIV, cveti in cveti, in ne neha. Navkljub vsako leto večjemu grmičku, menim, da mu bo treba dodati bratca, da se grm bolj zgosti
Manuel Canovas - moja edina sadika od Massada, ki pa se tu odlično počuti, in ga nič ne moti pri cvetenju
The Prince - globoko globoko burgundska barva, še temnejša, kot na sliki, cvetovi pa veliki in dišeči. Ne sprašujte, po čem, ker v tem dežju ne morem določiti
Kaiserin Auguste Victoria - HČ/čajevka, ne vem. Sili v višino, cvetovi se dolgo obdržijo, lepo sklanjajo glavice, vleče rahlo na krem. Pri meni je že dolgo, a ker je bila že nekajkrat presajena, še ni v polnem izrastu. No, končno je dobila stalno mesto, in na njej je, da zasije
Thaikovsky - huh, menda sem pravilno zapisala
Quatre Saisons Blanc Mousseux - ali je damaščanka, ali mahovna, se ne morejo zediniti, je pa še majhna, in prelepa v svoji belini
Souvenir de la Malmaison Jaune, ali z drugim imenom Kronprinzessin Viktoria, zanimivi so mi skoraj prosojni petali, kot kak porcelan so
na teh dveh fotografijah skupaj Schneewittchen in Artemis, v rasti sta popolnoma identični, v obliki cvetov in socvetij enako, enaka zabarvanost določenih popkov. naključje, ali kakšna napačno dostavljena sadika? Misterij bom še spremljala, saj imam dva Artemisa, eden je bil s pomočjo MatejeSG dostavljen direktn o do Tantaua, eden pa kupljen v enem od nakupovalnih centrov, in se mi precej dozdeva, da v tem grmu tiči zajec. Vsekakor se na obeh cvetovi obdržijo tedne, resnično. Imata pa grma čudno rast, visoke prekle, preko metra, ki predstavljajo steblo, na vrhu pa polna, bogata socvetja, ki jim ni mar ne dežja ne vročine. Verjetno bom jeseni grme združila bližje, in naj rasejo skupaj, morda bo izgled gostejši.
Ghislaine de Feligonde - kot sem že večkrat tukaj prebrala, ta grm raste kjerkoli zelo uspešno in zelo hitro. Na sliki so sicer razbarvani cvetovi, zaradi vročine, a vseeno, vrtnica je pri meni od spomladi, in kljubuje vsem razmeram. Ima posebno vlogo, namenjeno ji je, da zastre pogled pred sosednjimi okni - upam, da hitro izpolni svojo dolžnost
zaradi amber barve ponovno nabavljena (eno leto jo je vzela zima) Cynthia Brooke, ob njej pa Paul Ricard. Prednost teh modernih vrtnic s temi barvami, v primerjavi z angležinjami, je v tem, da slednje v soncu izgubijo barvo, zbledijo do svetlo krem, te HČ pa držijo svojo barvo in svoje cvetove brez problemov. Vsled tega bom nabavila še kako različico. Oprostim jim "metlasto" rast, saj so neprenehoma v cvetju in zdrave
Ambridge Rose - le kaj ne bi bilo za imeti rad na tem cvetu? Je pa res, da je v resnici bolj podobna barvi gornjih dveh lepotic.
za konec pa še Donau
Ko bom imela še več časa, bom slike uvrstila v moje prejšnje "kataloge".
Čez dan bom napisala še kaj več, za zdaj naj bo dovolj._________________"But he that dares not grasp the thorn should never crave the rose."
Anne BrontëNazadnje urejal/a bobolino 27 Jun 2014 08:04; skupaj popravljeno 1 krat
Baron Girod de L`Ain
Jayne Austin
različni odtenki Eyes for You na isti rastlinici
Winchester Cathedral, značilna obarvanost delov cveta na roza
Herberstein - vrtnica je popolnoma identična Pierru Ronsardu. Kupljena je pri gradu Herberstein, kjer imajo zavidljiv samostanski vrt, poln vrtnic, predvsem angležinj, katerega sem želela lani predstaviti, pa sem ostala brez fotografij. Je grmaste rasti, cvetovi se enako dolgo obdržijo kot pri Perotu, so enake velikosti in identičnih listov. Sem ju posadila skupaj, da se bo Pierre vzpenjal po stebru, Herberstein pa mu delal družbo spodaj, pa se ne data, oba ostajata spodaj. Bosta morala dobit novega bratca (ki ga bom, upam, uspela vzgojiti iz potaknjenca)
Scented Carpet, zdrava vrtnica, lepo se razrašča, morala bo dobit oporo, sedaj leze po tleh, in je neprestano v cvetju
Teasing Georgia-veseli me, da ima ta zamolkel ton, in ne vleče na limonasto rumeno
Jacques Cartier, pri meni od spomladi, Petrovičeva sadika, pa je že oblikoval majhen, kroglast grmiček, v celoti v cvetju. Če bo pobral rast svojega belega bratca, bom zelo zadovoljna
Rugosa Alba, deviško bele barve
angležinja Kew Gardens, s temi enostavnimi cvetovi posebna zame, glede na to, da je v njej združeno dejstvo, da je meni ljuba angležinja, pa še s to preprosto obliko cvetov se ponaša
Chapeau de Napoleon, malo je zaostajal letos s svojim polnim razcvetom, kar pa mene čisto nič ne moti, saj je tako razpon cvetenja pri meni širši. Raste le na dopoldanskem soncu, kasneje pa ima svetlo senco
Louis XIV, cveti in cveti, in ne neha. Navkljub vsako leto večjemu grmičku, menim, da mu bo treba dodati bratca, da se grm bolj zgosti
Manuel Canovas - moja edina sadika od Massada, ki pa se tu odlično počuti, in ga nič ne moti pri cvetenju
The Prince - globoko globoko burgundska barva, še temnejša, kot na sliki, cvetovi pa veliki in dišeči. Ne sprašujte, po čem, ker v tem dežju ne morem določiti
Kaiserin Auguste Victoria - HČ/čajevka, ne vem. Sili v višino, cvetovi se dolgo obdržijo, lepo sklanjajo glavice, vleče rahlo na krem. Pri meni je že dolgo, a ker je bila že nekajkrat presajena, še ni v polnem izrastu. No, končno je dobila stalno mesto, in na njej je, da zasije
Thaikovsky - huh, menda sem pravilno zapisala
Quatre Saisons Blanc Mousseux - ali je damaščanka, ali mahovna, se ne morejo zediniti, je pa še majhna, in prelepa v svoji belini
Souvenir de la Malmaison Jaune, ali z drugim imenom Kronprinzessin Viktoria, zanimivi so mi skoraj prosojni petali, kot kak porcelan so
na teh dveh fotografijah skupaj Schneewittchen in Artemis, v rasti sta popolnoma identični, v obliki cvetov in socvetij enako, enaka zabarvanost določenih popkov. naključje, ali kakšna napačno dostavljena sadika? Misterij bom še spremljala, saj imam dva Artemisa, eden je bil s pomočjo MatejeSG dostavljen direktn o do Tantaua, eden pa kupljen v enem od nakupovalnih centrov, in se mi precej dozdeva, da v tem grmu tiči zajec. Vsekakor se na obeh cvetovi obdržijo tedne, resnično. Imata pa grma čudno rast, visoke prekle, preko metra, ki predstavljajo steblo, na vrhu pa polna, bogata socvetja, ki jim ni mar ne dežja ne vročine. Verjetno bom jeseni grme združila bližje, in naj rasejo skupaj, morda bo izgled gostejši.
Ghislaine de Feligonde - kot sem že večkrat tukaj prebrala, ta grm raste kjerkoli zelo uspešno in zelo hitro. Na sliki so sicer razbarvani cvetovi, zaradi vročine, a vseeno, vrtnica je pri meni od spomladi, in kljubuje vsem razmeram. Ima posebno vlogo, namenjeno ji je, da zastre pogled pred sosednjimi okni - upam, da hitro izpolni svojo dolžnost
zaradi amber barve ponovno nabavljena (eno leto jo je vzela zima) Cynthia Brooke, ob njej pa Paul Ricard. Prednost teh modernih vrtnic s temi barvami, v primerjavi z angležinjami, je v tem, da slednje v soncu izgubijo barvo, zbledijo do svetlo krem, te HČ pa držijo svojo barvo in svoje cvetove brez problemov. Vsled tega bom nabavila še kako različico. Oprostim jim "metlasto" rast, saj so neprenehoma v cvetju in zdrave
Ambridge Rose - le kaj ne bi bilo za imeti rad na tem cvetu? Je pa res, da je v resnici bolj podobna barvi gornjih dveh lepotic.
za konec pa še Donau
Ko bom imela še več časa, bom slike uvrstila v moje prejšnje "kataloge".
Čez dan bom napisala še kaj več, za zdaj naj bo dovolj._________________"But he that dares not grasp the thorn should never crave the rose."
Anne BrontëNazadnje urejal/a bobolino 27 Jun 2014 08:04; skupaj popravljeno 1 krat
Že mesec dni je od prejšnjega zapisa. Sama sebe opominjam, da bodo misli ušle, da ni dovolj le zvezek, ki ga bom nekoč po pomoti zagotovo nekam založila, in da vsekakor ne zadostuje misel - ah, saj tole si bom pa ja zapomnila....
ta mesec je bil, kar se tiče rožnega, okrasnega, pa tudi in predvsem zelenjavnega vrta, vsekakor pester. Morda bi se resnično zadeve pred leti zasukale, če bi bile te bolezni v razsajanju prvo leto mojega vrtnarjenja. Verjetno bi res bila le angleška travica, rdeč javor, beli kamni in plazeči brini. In ne jemljite tega, kot da to niso rastline ali da taka ureditev ne more biti všečna in spokojna za oko. Zna biti. In pri meni tudi bo, na predvrtu. Minimalno urejanje, minimalna rast, minimalno oblikovanje, skratka, nezahtevno. In mi bo dalo možnost, da se zadaj za hišo bolj posvetim, še bolj spremljam...
Imam jo. Mojo prvo, in nikakor ne zadnjo, mojo tako željeno, v samoizdelavi, skupaj z možem ustvarjeno. OPORO! Moje burbonke ne bodo več opletale in se mi zaletavale v glavo, ko na drugi strani vrtnarim, ne bodo več naključno cvetele in se borile z vetrom. In bodo opazovane tam, kjer morajo biti opazovane. Letvice so pritrjene na nadstrešku terase, in celotna "oprema" terase bo v takem shabby chic slogu, belo, rahlo sivo, postarano. Doma, pri mami, me v garaži čaka 70 let stara kredenca, ki bo nadomestila element letne kuhinje, vrtno pohištvo že nekaj let čaka, da se ga prebarva v belo, pisano blago pa se skriva v kaki trgovini z blagom, v želji, da ga izberem in sešijem prevleke za blazine. Romantične morajo biti, a ne? Kak lep cvetlični vzorec, ki ga bo vsakodnevno prekrivala moja tazadnja. Ki se največkrat valja po tej terasi
.
Poiskati moram še detajle, lep starinski keramični umivalnik/pomivalnik, ki se zagotovo skriva na kaki stojnici kakega bolšjega sejma, da pa bi dobila kake stare Thonetove stole za k mizi, ki so krasili teraso starodavne kavarne, in ne bankrotirala, so pa verjetno prazni upi. Ampak to so stvari, ki me veselijo, in nekje je zagotovo kak kos, ki mi je namenjen. To je misija za celo življenje.
Vidim, da sem spet zašla. Nazaj k opori -
veje prepletata Mme Ernest Calvat in Mme Isaac Perreire, gospodični, ki sta mi letos povzročali sive lase v še večji meri, kot se mi ponavadi delajo. Veje sem prepletla upoštevajoč nasvete in navodila, pod kotom, je pa na zadnji stani opore še več takih vej, ki pa so še premajhne, da bi jih potegnila na to stran in spustila po letvicah. Vmes med njima sta burbonki Deuil du Dr. Reynaud in Mme Sevigne, ki pa že drugo leto ne kažeta želje po rasti v višino, in ji zaenkrat puščam na tej gredi, ni pa izključeno, da bosta našli kako drugo, primernejše mesto. Njune so tiste veje v spodnjem metru.
Če še ostanem pri th burbonkah, letos je bilo resnično nepravo leto, da bi se pokazale v pravi lepoti. Ernest je začel pomlad s svojimi prekrasnimi, burgundsko rdečimi stebli in izraščajočimi listi, ko je začel obdobje cvetenja, je postal črn in pikast v celoti. Ko so se ostale tri sorastoče še borile in bile lepe, je ta nemo rasel gol, brez listov. In v upanju, da bo sočutje prineslo uspeh, so se mu pridružile še ostale tri lepotice. In ker imam do njih najlažji dostop, so postale moj projekt, kako jih porihtati, in kako jih spodbuditi, da bi ozdravele. Naravno ni šlo, zato so dobile dozo sistemika, ki je omogočil novo, bujno rast listja, popolnoma zdravega. In sem se veselila, pa so spet omagale po treh tednih, spet je bilo oreng pikasto, in so dobile drugo dozo drugega škropiva, in spet se pojavljajo pike, a tokrat v blažji obliki. In sem si rekla, gremo pa naprej naravno. Včeraj so se okopale v raztopini jabolčnega kisa in vode, kot vse ostale, in bom spremljala. Ni zdaj to mišljeno in zapisano, kot da sem obsedena z zdravjem, le tak mali raziskovalni projekt je, pri čemer se zavedam, da je vse v veliki meri odvisno od temperature, vremenskih pogojev, skratka zunanjih dejavnikov, a poskusim lahko, a ne?
Malo česna, čebule, namočeno....pa naslednjič kaka kopriva....in tako dalje. Te štiri bodo posebej obravnavane.
Ker sem na dopustu, sem se v teh zadnjih dveh tednih lahko malo bolj posvečala, poleg vsega ostalega, kar se rihta okoli hiše (fugiranje tlakovcev, priprava barvanje lesa za ograje, opore, vrtnarjenje oziroma reševanje pardajzkov, ipd...., sem opazila marsikaj zanimivega.
Enkrat cvetoče vrtnice sem konec junija pognojila, porezala sem le odmrle cvetove, tu in tam pustila kakega, da se bo razvil šipek, in prav vse so pognale novo rast z zdravimi listi. Pustila jih bom, obrezala pa naslednjo pomlad, kar bo potrebno, saj sem zadosti dolgo krajšala veje, in omogočila, da so se grmički zgostili.
Tudi ponavljajoče so takrat dobile dozo gnojila, Bioorganika, tu in tam sem ob kake zabila po tri ali štiri akacijeve količke, da smo jih malo ukrotili v njihovi hobotnični rasti, redno odstranjujem odcvetele cvetove, in obrtgujem črne liste, ker pač imam čas. One mi vračajo z nastavljanjem vedno novih in novih socvetij.
Veseli me, da sem v teh dneh dodobra spoznala, v kake oblike se razvijajo grmi, kateri ne bodo rabili opore in so popolnoma samostoječi, kateri bodo ostali kjer so, in katerim bo zopet treba najti novo mesto.
Tu me mučijo Chartreuse de Parme, Senteur Royale, obe HČ s prekrasnimi cvetovi, a ker sta posajeni v ospredju grede, silita z meterskimi vejami v luft, upogibat se jih ne da, sta pretogi, in zakrijeta vse, kar rase zadaj.
Tudi poleg posajena mahovka Little Gem je preko metra, ima pa upogibljive veje, in bom poskusila s pegging metodo.
Galke, ki rasejo na eni gredi zadaj, so se izkazale za krasne, košate, bujne, zakrivalke pogledov, tu so Rosa Mundi, tricolore de Flandre, Cardinal de Richeliu, Gallica Officinalis, in ker je eno mesto še prosto, gre sem še galka Splendens. Tu se opomnim, da jih moram še okopati in jim dati zastirko.
Ko smo že pri tem, ponavadi se na okrasne grede daje lubje, me pa zanima, ali morda to lubje preveč zakisa tla? Ali je vrtnicam vseeno?
Prestaviti bo treba tudi Sally Holmes in Nevado. Naivna, kot sem, sem domnevala, da se jih bo dalo krotiti kot nizke plezalke, pa se krepko motim. Silijo navzgor in narazen, in ne smem jih več tako omejevati.
in potem smo pri angležinjah - ta rumene delajo prekrasno na dopoldanskem soncu in v popoldanski svetli senci, večinoma rabijo oporo - Golden Celebration in Teasing Georgia rasteta skupaj, v upanju, da jih bom spravila v višino, the Pilgrim in Charlotte pa naj kar ostaneta grmička, ustrezno podprta. Barve ne bledijo.
Rdeče, crimson, so sicer na podobni situaciji, a z morda malo več tistega večernega sonca, zahajajočega, vse lepe, vse prekrasne, iz tistih mini mini sadikic Petroviča, lepo napredujejo. Po barvi najbolj izstopa L.D.Braithwaite, ki je podobne vibrantne barve kot Rose de Rescht, žive, udarne barve so to. Sem bi si želela še "vtakniti" Tess of the d`Urbervilles, računajoč, da bi tudi mene osrečevala s svojim prekrasnim vonjem.
No, in smo prišli, postopoma, do težave, ki to, načeloma, ni, a zame predstavlja eno prepreko pri tistemu, zaradi česar sem izbrala ta odtenek.
Govorim o tej barvi:
Niti ne vem, kak je točen slovenski naziv, niti tuji, da se razumemo. V tej barvi so na gredici med ostalimi belimi lepoticami Jude the Obscure, Jayne Austin, Charles Darwin (ki spreminja barve glede na vreme), podoben je tudi Pegasus, pa Sweet Juliet. Na drugi so še Ambridge rose in neanglež Paul Ricard, ki pa mu je vseeno, on raste in ohranja barvo.
Hočem povedati, da so prekrasne, lepi grmički, sicer tu in tam še pegavi, a sama jim po lastni neumnosti delam škodo in jim jemljem stran njihovo naravno lepoto. Rastejo na celodnevnem soncu, in rezultat je, da so njihovi cvetovi le v fazi popka te amber barve, ob odprtju pa prevzamejo belino kot njihove bele sosede. Vsled tega bom teh par presadila na bolj senčno mesto, na njihov prostor pa vsadila angležinje močnejših barv, Pat Austin, Summer Song, Lady Emma Hamilton. Naj še zapišem, da na tej gredi kraljuje tudi Crown Princess Margaret, ki pa zbledi ravno do zdrave mere, da še ohrani deviško barvo, in se ne spremeni v belo. Torej, moja kmečka logika mi govori, da bodo vsekakor tudi te oranžne zbledele, a do bele menda ne. Sem pride še nekaj modernejših "oranžkic", o katerih poročam pozimi, ko bodo prispele.
Tista tavelika greda je pred par tedni dobila tudi novo odejico iz zastirke, k vznožju sva jim nasula "kompost". Malo smešno je o tej masi govoriti kot o klasičnem kompostu. To je skozi leto predelano vso šavje, ki je raslo kot plevel na vrtu, pa odstranjene veje, vejice, odkosi trave, preperela slama, listje iz bližnjega gozda, ipd. Razpadlo je v krasno temnorjavo sipko zadevo, in vrtnice ne kažejo, da bi jih kaj motilo. Ko se bo spomladi razgradila nova masa, dobijo zastirko naslednje grede. Dosedaj so bile zastirane z odkosom od trave, oblanci, in jim paše.
Zaenkrat naj bo dovolj, pogum in poklon tistemu, ki se bo prebil skozi tole skakanje v pisanju. Pa saj bi še kaj pisala, pa gremo na obrežje Drave nabirati kamne za označevanje vrtnic. Nekaj jih že ima podobne ob vznožju, in so res nekaj posebnega. A to je že druga zgodba._________________"But he that dares not grasp the thorn should never crave the rose."
Anne Brontë
ta mesec je bil, kar se tiče rožnega, okrasnega, pa tudi in predvsem zelenjavnega vrta, vsekakor pester. Morda bi se resnično zadeve pred leti zasukale, če bi bile te bolezni v razsajanju prvo leto mojega vrtnarjenja. Verjetno bi res bila le angleška travica, rdeč javor, beli kamni in plazeči brini. In ne jemljite tega, kot da to niso rastline ali da taka ureditev ne more biti všečna in spokojna za oko. Zna biti. In pri meni tudi bo, na predvrtu. Minimalno urejanje, minimalna rast, minimalno oblikovanje, skratka, nezahtevno. In mi bo dalo možnost, da se zadaj za hišo bolj posvetim, še bolj spremljam...
Imam jo. Mojo prvo, in nikakor ne zadnjo, mojo tako željeno, v samoizdelavi, skupaj z možem ustvarjeno. OPORO! Moje burbonke ne bodo več opletale in se mi zaletavale v glavo, ko na drugi strani vrtnarim, ne bodo več naključno cvetele in se borile z vetrom. In bodo opazovane tam, kjer morajo biti opazovane. Letvice so pritrjene na nadstrešku terase, in celotna "oprema" terase bo v takem shabby chic slogu, belo, rahlo sivo, postarano. Doma, pri mami, me v garaži čaka 70 let stara kredenca, ki bo nadomestila element letne kuhinje, vrtno pohištvo že nekaj let čaka, da se ga prebarva v belo, pisano blago pa se skriva v kaki trgovini z blagom, v želji, da ga izberem in sešijem prevleke za blazine. Romantične morajo biti, a ne? Kak lep cvetlični vzorec, ki ga bo vsakodnevno prekrivala moja tazadnja. Ki se največkrat valja po tej terasi
.Poiskati moram še detajle, lep starinski keramični umivalnik/pomivalnik, ki se zagotovo skriva na kaki stojnici kakega bolšjega sejma, da pa bi dobila kake stare Thonetove stole za k mizi, ki so krasili teraso starodavne kavarne, in ne bankrotirala, so pa verjetno prazni upi. Ampak to so stvari, ki me veselijo, in nekje je zagotovo kak kos, ki mi je namenjen. To je misija za celo življenje.
Vidim, da sem spet zašla. Nazaj k opori -
veje prepletata Mme Ernest Calvat in Mme Isaac Perreire, gospodični, ki sta mi letos povzročali sive lase v še večji meri, kot se mi ponavadi delajo. Veje sem prepletla upoštevajoč nasvete in navodila, pod kotom, je pa na zadnji stani opore še več takih vej, ki pa so še premajhne, da bi jih potegnila na to stran in spustila po letvicah. Vmes med njima sta burbonki Deuil du Dr. Reynaud in Mme Sevigne, ki pa že drugo leto ne kažeta želje po rasti v višino, in ji zaenkrat puščam na tej gredi, ni pa izključeno, da bosta našli kako drugo, primernejše mesto. Njune so tiste veje v spodnjem metru.
Če še ostanem pri th burbonkah, letos je bilo resnično nepravo leto, da bi se pokazale v pravi lepoti. Ernest je začel pomlad s svojimi prekrasnimi, burgundsko rdečimi stebli in izraščajočimi listi, ko je začel obdobje cvetenja, je postal črn in pikast v celoti. Ko so se ostale tri sorastoče še borile in bile lepe, je ta nemo rasel gol, brez listov. In v upanju, da bo sočutje prineslo uspeh, so se mu pridružile še ostale tri lepotice. In ker imam do njih najlažji dostop, so postale moj projekt, kako jih porihtati, in kako jih spodbuditi, da bi ozdravele. Naravno ni šlo, zato so dobile dozo sistemika, ki je omogočil novo, bujno rast listja, popolnoma zdravega. In sem se veselila, pa so spet omagale po treh tednih, spet je bilo oreng pikasto, in so dobile drugo dozo drugega škropiva, in spet se pojavljajo pike, a tokrat v blažji obliki. In sem si rekla, gremo pa naprej naravno. Včeraj so se okopale v raztopini jabolčnega kisa in vode, kot vse ostale, in bom spremljala. Ni zdaj to mišljeno in zapisano, kot da sem obsedena z zdravjem, le tak mali raziskovalni projekt je, pri čemer se zavedam, da je vse v veliki meri odvisno od temperature, vremenskih pogojev, skratka zunanjih dejavnikov, a poskusim lahko, a ne?
Malo česna, čebule, namočeno....pa naslednjič kaka kopriva....in tako dalje. Te štiri bodo posebej obravnavane.
Ker sem na dopustu, sem se v teh zadnjih dveh tednih lahko malo bolj posvečala, poleg vsega ostalega, kar se rihta okoli hiše (fugiranje tlakovcev, priprava barvanje lesa za ograje, opore, vrtnarjenje oziroma reševanje pardajzkov, ipd...., sem opazila marsikaj zanimivega.
Enkrat cvetoče vrtnice sem konec junija pognojila, porezala sem le odmrle cvetove, tu in tam pustila kakega, da se bo razvil šipek, in prav vse so pognale novo rast z zdravimi listi. Pustila jih bom, obrezala pa naslednjo pomlad, kar bo potrebno, saj sem zadosti dolgo krajšala veje, in omogočila, da so se grmički zgostili.
Tudi ponavljajoče so takrat dobile dozo gnojila, Bioorganika, tu in tam sem ob kake zabila po tri ali štiri akacijeve količke, da smo jih malo ukrotili v njihovi hobotnični rasti, redno odstranjujem odcvetele cvetove, in obrtgujem črne liste, ker pač imam čas. One mi vračajo z nastavljanjem vedno novih in novih socvetij.
Veseli me, da sem v teh dneh dodobra spoznala, v kake oblike se razvijajo grmi, kateri ne bodo rabili opore in so popolnoma samostoječi, kateri bodo ostali kjer so, in katerim bo zopet treba najti novo mesto.
Tu me mučijo Chartreuse de Parme, Senteur Royale, obe HČ s prekrasnimi cvetovi, a ker sta posajeni v ospredju grede, silita z meterskimi vejami v luft, upogibat se jih ne da, sta pretogi, in zakrijeta vse, kar rase zadaj.
Tudi poleg posajena mahovka Little Gem je preko metra, ima pa upogibljive veje, in bom poskusila s pegging metodo.
Galke, ki rasejo na eni gredi zadaj, so se izkazale za krasne, košate, bujne, zakrivalke pogledov, tu so Rosa Mundi, tricolore de Flandre, Cardinal de Richeliu, Gallica Officinalis, in ker je eno mesto še prosto, gre sem še galka Splendens. Tu se opomnim, da jih moram še okopati in jim dati zastirko.
Ko smo že pri tem, ponavadi se na okrasne grede daje lubje, me pa zanima, ali morda to lubje preveč zakisa tla? Ali je vrtnicam vseeno?
Prestaviti bo treba tudi Sally Holmes in Nevado. Naivna, kot sem, sem domnevala, da se jih bo dalo krotiti kot nizke plezalke, pa se krepko motim. Silijo navzgor in narazen, in ne smem jih več tako omejevati.
in potem smo pri angležinjah - ta rumene delajo prekrasno na dopoldanskem soncu in v popoldanski svetli senci, večinoma rabijo oporo - Golden Celebration in Teasing Georgia rasteta skupaj, v upanju, da jih bom spravila v višino, the Pilgrim in Charlotte pa naj kar ostaneta grmička, ustrezno podprta. Barve ne bledijo.
Rdeče, crimson, so sicer na podobni situaciji, a z morda malo več tistega večernega sonca, zahajajočega, vse lepe, vse prekrasne, iz tistih mini mini sadikic Petroviča, lepo napredujejo. Po barvi najbolj izstopa L.D.Braithwaite, ki je podobne vibrantne barve kot Rose de Rescht, žive, udarne barve so to. Sem bi si želela še "vtakniti" Tess of the d`Urbervilles, računajoč, da bi tudi mene osrečevala s svojim prekrasnim vonjem.
No, in smo prišli, postopoma, do težave, ki to, načeloma, ni, a zame predstavlja eno prepreko pri tistemu, zaradi česar sem izbrala ta odtenek.
Govorim o tej barvi:
Niti ne vem, kak je točen slovenski naziv, niti tuji, da se razumemo. V tej barvi so na gredici med ostalimi belimi lepoticami Jude the Obscure, Jayne Austin, Charles Darwin (ki spreminja barve glede na vreme), podoben je tudi Pegasus, pa Sweet Juliet. Na drugi so še Ambridge rose in neanglež Paul Ricard, ki pa mu je vseeno, on raste in ohranja barvo.
Hočem povedati, da so prekrasne, lepi grmički, sicer tu in tam še pegavi, a sama jim po lastni neumnosti delam škodo in jim jemljem stran njihovo naravno lepoto. Rastejo na celodnevnem soncu, in rezultat je, da so njihovi cvetovi le v fazi popka te amber barve, ob odprtju pa prevzamejo belino kot njihove bele sosede. Vsled tega bom teh par presadila na bolj senčno mesto, na njihov prostor pa vsadila angležinje močnejših barv, Pat Austin, Summer Song, Lady Emma Hamilton. Naj še zapišem, da na tej gredi kraljuje tudi Crown Princess Margaret, ki pa zbledi ravno do zdrave mere, da še ohrani deviško barvo, in se ne spremeni v belo. Torej, moja kmečka logika mi govori, da bodo vsekakor tudi te oranžne zbledele, a do bele menda ne. Sem pride še nekaj modernejših "oranžkic", o katerih poročam pozimi, ko bodo prispele.
Tista tavelika greda je pred par tedni dobila tudi novo odejico iz zastirke, k vznožju sva jim nasula "kompost". Malo smešno je o tej masi govoriti kot o klasičnem kompostu. To je skozi leto predelano vso šavje, ki je raslo kot plevel na vrtu, pa odstranjene veje, vejice, odkosi trave, preperela slama, listje iz bližnjega gozda, ipd. Razpadlo je v krasno temnorjavo sipko zadevo, in vrtnice ne kažejo, da bi jih kaj motilo. Ko se bo spomladi razgradila nova masa, dobijo zastirko naslednje grede. Dosedaj so bile zastirane z odkosom od trave, oblanci, in jim paše.
Zaenkrat naj bo dovolj, pogum in poklon tistemu, ki se bo prebil skozi tole skakanje v pisanju. Pa saj bi še kaj pisala, pa gremo na obrežje Drave nabirati kamne za označevanje vrtnic. Nekaj jih že ima podobne ob vznožju, in so res nekaj posebnega. A to je že druga zgodba._________________"But he that dares not grasp the thorn should never crave the rose."
Anne Brontë