Dobrodošli v novem domu Gartlc foruma. Stari gartlc.forum.si ni več vzdrževan, zato smo prenesli vsebino in omogočili nadaljevanje na novem naslovu novi.gartlc.si.
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Rožnik brez imena
Moderator: Melona
Bobolino, jaz bi te kar brala, tudi cel roman če ga boš napisala. In tudi delaš po mojem okusu, zato že slutim kakšen romatnični kotiček boš naredila. Lepo mi je, ko se napajam pri drugih, saj meni nikakor ne uspe se premakniti iz mrtve točke, ko pa je toliko drugih opravil. Pa bomo uživali vsaj ob drugih slikah. In kako bi bilo lepo, da se enkrat srečamo mi rožarke in se vidimo v živo. Mislim, da bi nas vse prevzela velika sreča že brez besed._________________Usmerimo se k soncu in sence bodo ostale za nami.
Ko se že duša sprijazni. In odkloni kakršenkoli ponovni pogled na ostre štrclje v nebo vpijajočih stebel, ki vsak zase razgaljen ostro piči naravnost v sredino moje biti. Oči mižijo pod vekami in nad vekami, ko se gre mimo in možgani se sami dajo v en velik krč. Ki naj ne popusti tako dolgo, dokler ne usahnejo misli na žalost....
Le kaj mi je bilo, da me je tako presunilo. Saj se se samo srnjaček prišel napojiti in najesti. Prekrasen je in majhen in negotov na nožicah. Le kako bi mu naj človek zameril, ko pa je le zadovoljeval tisto, v kar ga sili mati narava? Ne, preljubi moj živalski prijatelj. Pridi, a dovoli, da postavim meje.....
zadnje mesece se samo zgrinjajo težave in križi in odsotnosti in hrepenenja in žalost in strah pred gotovim in tistim, česar si ne želimo. In usmerjaš vse sile v to, da bi bilo "mladičem" prihranjen ta strah...in si še bolj na majavih nogah in se sprašuješ dan na dan, a bo šlo...BO, ker mora.
In morda so me zato tako zelo užalostili popki, ki jih ni bilo več. Lansko sezono obolele, letos pa krasotice, te moje zeleno pisane spremljevalke. Kako so zrasle. Vsaka zase se bori za svoj prostor pod soncem in hoče biti najlepša in najrazkošnejša in drugačna od one druge in še mogočnejša od one tretje. Mme Hardy me je prerasla. Vrha grma v celoti ne vidim več. Kako so bogato olistane in trudijo se, da ne bi obolele, čeprav sem zapazila tudi to...
V tistem jutru, ko sem hitela iz postelje in še pred jutranjo kavico stopila v žametno oroselo travo, ni bilo vse, kot bi moralo biti. Čuden občutek spokojnosti in pretiho je bilo. Še ptice so čakale na moj odziv, ne vedoč, da se ne rabijo bati. Nisem vpila, nisem se razburjala, ko je moje oko zaobjelo opustošenje. Le mrzlomrzel hlad je sedel na moje srce. Popki...kje so popki. Goli vrhi vej. Zakaj. Zakaj zdaj. Ko gre vse drugo narobe in zakaj zdaj....na prvi pogled, ko sem si še dovolila hitet gledat, je bilo konec. Šle so za letos. In razum je oporekal...pa saj bodo še cvetele..in hudič ob njem je zopet navrgel...hahaha, le kako bodo, poglej, ni več enkrat cvetočih...stare gospe se letos ne bodo kitile in ne bodo opevane in ne bodo občudovane...
moram dati to iz sebe...nekaj dni sem držala v sebi in tople besede vas vseh so mi pomagale. Minilo je nekaj noči in kot da bi me želele potolažiti, so še bolj mogočne in še bolj košate in dokazale so mi, da so še popki in da niso vse pohrustane. Da nazadnje le nisem tako dobro pogledala in da je slika zameglila celotno panoramo. Nekaj lepote bo. Ne bom jih razprodala, kot sem v ihti sama sebi zatrjevala. Ne bom jih vseh podarila, kot sem se namenila. Podarila bom le tiste, ki bodo temu namenjene in bodo tam, kamor bodo romale, še bolj željene in še bolj čuvane. Še vedno se bom borila z boleznimi in še vedno sanjarila o predragih kovanih oporah in železnih klopeh in mizicah in tlakovanih potkah in želji po več prostora, da bi ustvarjala "sobe". Hkrati bom še vedno kot sokol skozi vso sezono opazovala njihovo rast, občutila, ali se mučijo na danem prostoru in ali jih spremljevalne rastline dušijo ali dopolnjujejo. Kmalu dobijo par sosedov, klematisov, v želji po oporah, kot jih bi rada imela, pa se bodo morale še malo matrati. Nočem prehitevat in želim, da dobijo, kar jim pritiče. Četudi jih trenutno podpirajo koli robinije iz bližnjega gozda...
Upam, da vas nisem zamorila. Še dan ali dva, in cvetovi se bodo začeli odpirat. Seveda bo letos zopet tako, da v najlepšem razcvetu ne bom mogla tega občudovati, a me bodo morda celo počakale...morda so občutile, kako jih imam rada in koliko mi pomenijo, damice razvajene.
moj nn klematis
lesena stena terase iz obeh strani (vmes je posajena še Ghislaine de Feligonde
prvi cvetovi, Louis XIV, Scabrosa
pa Henry Hudson in Leda
Ostalo je še v popkih. Tako zelo se veselim cvetenja.
Še nekaj panorame:
_________________"But he that dares not grasp the thorn should never crave the rose."
Anne Brontë
Le kaj mi je bilo, da me je tako presunilo. Saj se se samo srnjaček prišel napojiti in najesti. Prekrasen je in majhen in negotov na nožicah. Le kako bi mu naj človek zameril, ko pa je le zadovoljeval tisto, v kar ga sili mati narava? Ne, preljubi moj živalski prijatelj. Pridi, a dovoli, da postavim meje.....
zadnje mesece se samo zgrinjajo težave in križi in odsotnosti in hrepenenja in žalost in strah pred gotovim in tistim, česar si ne želimo. In usmerjaš vse sile v to, da bi bilo "mladičem" prihranjen ta strah...in si še bolj na majavih nogah in se sprašuješ dan na dan, a bo šlo...BO, ker mora.
In morda so me zato tako zelo užalostili popki, ki jih ni bilo več. Lansko sezono obolele, letos pa krasotice, te moje zeleno pisane spremljevalke. Kako so zrasle. Vsaka zase se bori za svoj prostor pod soncem in hoče biti najlepša in najrazkošnejša in drugačna od one druge in še mogočnejša od one tretje. Mme Hardy me je prerasla. Vrha grma v celoti ne vidim več. Kako so bogato olistane in trudijo se, da ne bi obolele, čeprav sem zapazila tudi to...
V tistem jutru, ko sem hitela iz postelje in še pred jutranjo kavico stopila v žametno oroselo travo, ni bilo vse, kot bi moralo biti. Čuden občutek spokojnosti in pretiho je bilo. Še ptice so čakale na moj odziv, ne vedoč, da se ne rabijo bati. Nisem vpila, nisem se razburjala, ko je moje oko zaobjelo opustošenje. Le mrzlomrzel hlad je sedel na moje srce. Popki...kje so popki. Goli vrhi vej. Zakaj. Zakaj zdaj. Ko gre vse drugo narobe in zakaj zdaj....na prvi pogled, ko sem si še dovolila hitet gledat, je bilo konec. Šle so za letos. In razum je oporekal...pa saj bodo še cvetele..in hudič ob njem je zopet navrgel...hahaha, le kako bodo, poglej, ni več enkrat cvetočih...stare gospe se letos ne bodo kitile in ne bodo opevane in ne bodo občudovane...
moram dati to iz sebe...nekaj dni sem držala v sebi in tople besede vas vseh so mi pomagale. Minilo je nekaj noči in kot da bi me želele potolažiti, so še bolj mogočne in še bolj košate in dokazale so mi, da so še popki in da niso vse pohrustane. Da nazadnje le nisem tako dobro pogledala in da je slika zameglila celotno panoramo. Nekaj lepote bo. Ne bom jih razprodala, kot sem v ihti sama sebi zatrjevala. Ne bom jih vseh podarila, kot sem se namenila. Podarila bom le tiste, ki bodo temu namenjene in bodo tam, kamor bodo romale, še bolj željene in še bolj čuvane. Še vedno se bom borila z boleznimi in še vedno sanjarila o predragih kovanih oporah in železnih klopeh in mizicah in tlakovanih potkah in želji po več prostora, da bi ustvarjala "sobe". Hkrati bom še vedno kot sokol skozi vso sezono opazovala njihovo rast, občutila, ali se mučijo na danem prostoru in ali jih spremljevalne rastline dušijo ali dopolnjujejo. Kmalu dobijo par sosedov, klematisov, v želji po oporah, kot jih bi rada imela, pa se bodo morale še malo matrati. Nočem prehitevat in želim, da dobijo, kar jim pritiče. Četudi jih trenutno podpirajo koli robinije iz bližnjega gozda...
Upam, da vas nisem zamorila. Še dan ali dva, in cvetovi se bodo začeli odpirat. Seveda bo letos zopet tako, da v najlepšem razcvetu ne bom mogla tega občudovati, a me bodo morda celo počakale...morda so občutile, kako jih imam rada in koliko mi pomenijo, damice razvajene.
moj nn klematis
lesena stena terase iz obeh strani (vmes je posajena še Ghislaine de Feligonde
prvi cvetovi, Louis XIV, Scabrosa
pa Henry Hudson in Leda
Ostalo je še v popkih. Tako zelo se veselim cvetenja.
Še nekaj panorame:
_________________"But he that dares not grasp the thorn should never crave the rose."
Anne Brontë
O, ja, Bobolino, ko je že itak hudo, gre rado še kaj narobe, vem. Me včasih spravi ob živce tisti zguljeni, da čas celi vse rane. Ko vendar vemo, da jih ne, ampak vsaj omili jih pa. Držim se dejstva, da ko je krivulja pri tleh, je upanje vendar veliko, ker obrne se lahko samo še navzgor.
Vesela sem, da ni šlo vse pod srnjačkove zobe. Veseli se preostalih, letos jih boš gledala še bolj ljubeče in gotovo bodo še lepše kot lani. Poglej Louisa, kaj ni čudovit? Pa tako zgoden, pri meni je le nekaj popkov. Pa še druge pridejo, ki te bodo tolažile, navdihovale in opogumljale. Pa še veliko sezon bo. In stare gospe bodo modro čakale nanje, brez skrbi. Srnjaček pa se bo le lahko hvalil, kako plemenito malico je imel . Kaj ni to tudi nekaj vredno, naužil se je vonjev, kot jih še ni srečal!
Vesela sem, da ni šlo vse pod srnjačkove zobe. Veseli se preostalih, letos jih boš gledala še bolj ljubeče in gotovo bodo še lepše kot lani. Poglej Louisa, kaj ni čudovit? Pa tako zgoden, pri meni je le nekaj popkov. Pa še druge pridejo, ki te bodo tolažile, navdihovale in opogumljale. Pa še veliko sezon bo. In stare gospe bodo modro čakale nanje, brez skrbi. Srnjaček pa se bo le lahko hvalil, kako plemenito malico je imel . Kaj ni to tudi nekaj vredno, naužil se je vonjev, kot jih še ni srečal!