glicinijo lahko obrezuješ tudi na koncu feb. in še v začetku marca. samo mene takrat tukaj v Lj. ne bo a moram še veliko postorit na Lj. vrtu. zato sem začela tako zgodaj. ko obrezuješ je pomembno da vsaj nekaj ur po rezu ne zmrzuje, da se rana posuši. zato je v tem času to opravilo dobro počet v dopoldanskem času. rastlina je še dormentna (mirovanje-zaspana) in ne pretaka življenske sokove, zato se nima kaj zmrzniti. pozicija tvoje glicinija je itak zaščitena zaradi zidu. ob njem je, če ni prepišno zagotovo kakšna stopinja več. lpvoda
naj dodam: cvetovi pomrznejo ko so še v nastavku (to je v aprilu), če pride močna slana ali mraz._________________Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se lačna, nasiti bližine, nekomu moraš, moraš,...(I. Minatti)
Dobrodošli v novem domu Gartlc foruma. Stari gartlc.forum.si ni več vzdrževan, zato smo prenesli vsebino in omogočili nadaljevanje na novem naslovu novi.gartlc.si.
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Stari uporabniki pri prvem obisku uporabite možnost Pozabljeno geslo. Na email naslov, ki je bil povezan z vašim imenom v starem forumu, boste prejeli povezavo za uspešen vstop v novo okolje. Pošiljatelj bo gartlc@dergan.net. Na ta naslov se lahko tudi obrnete za prijavo težav. Po potrebi preverite svoj nabiralnik za smeti - vsiljeno pošto. (Gmail včasih prejeto pokaže z zamikom, dajte mu malo časa.)
Wisteria - glicinija
voda 
moj poklon, naredila si široko in obsežno zbirko vseh sort rastlin 
(tak cilj sem si letos tudi jaz zastavila 
)
Slike tvojih glicinij so čudovite, opisi prav tako!!
Če bo šlo po sreči, bom tole temo dopolnila s slikami sadik, ki rastejo iz semen
(dokler nimam kaj pametnega ponudit v menjavo, raje manj fehtam )
moj poklon, naredila si široko in obsežno zbirko vseh sort rastlin (tak cilj sem si letos tudi jaz zastavila )Slike tvojih glicinij so čudovite, opisi prav tako!!
Če bo šlo po sreči, bom tole temo dopolnila s slikami sadik, ki rastejo iz semen
(dokler nimam kaj pametnega ponudit v menjavo, raje manj fehtam
)saj nisi fehtala. jaz sem ti ponudila.
veš Figula, če nekaj dam, podarim ne glede kaj je, niti kakšne vrednosti je mi nikoli "ama nikad" ne pride na pamet, da moram dobiti enako vrednost nazaj. drugo je, če se tako dogovorimo.
pa še v nekaj sem prepričana, ker se mi to dogaja, da ob takih dejanjih dobim povrnjeno nekje drugje. lpvoda
PS: na tebi je, da rečeš da ali ne gliciniji._________________Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se lačna, nasiti bližine, nekomu moraš, moraš,...(I. Minatti)
veš Figula, če nekaj dam, podarim ne glede kaj je, niti kakšne vrednosti je mi nikoli "ama nikad" ne pride na pamet, da moram dobiti enako vrednost nazaj. drugo je, če se tako dogovorimo.
pa še v nekaj sem prepričana, ker se mi to dogaja, da ob takih dejanjih dobim povrnjeno nekje drugje. lpvoda
PS: na tebi je, da rečeš da ali ne gliciniji._________________Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se lačna, nasiti bližine, nekomu moraš, moraš,...(I. Minatti)
... ko je že toliko (zelo, zelo zanimivega) govora o glicinji sprašujem sledeče, ...
Bi bilo mogoče na kakšen način vzgojiti samostojno stoječo rastlino - drevo glicinije? S kakšno začasno oporo, morebiti začasnim gostiteljskim drevesom, torej brez zida, pergole in podobnega. Kakšen trik, izkušnja, vedenje?
Na primer, da hkrati posadim drevo in glicinijo.
In če že, kako vzdržno pa bi bilo takšno deblo ob recimo mokrem snegu na krošnji. Ob cestah namreč opazujem lepe cepljene mačice ali vrtnice na dvignjenih krošnjah, ki prav žalostno ležijo prevrjene ali nepopravljivo polomljene.
No, da ni hrast mi je jasno, le zanima me kakšen je les. Krhek, upogljiv, žilav, tog, ...?
Če bi slučajno kdo vedel. (voda?)
Konkretne konstrukcije ne bi postavljal, bi pa hkrati posadil recimo brezo ali pa macesen.
Ter še eno povezano vprašanje. (ruby, okužila si me
) Kako bi bilo v takšnem primeru s cvetenjem, saj je ne bi obrezoval, ko bi bila višje v krošnji drevesa?
... , in še pod vprašanje. Kako se glicinija na splošno obnaša v slabših tleh? Manj rodovitna zemlja z odstranjenim vrhnjim slojem žive in rodovitne prsti recimo.
Bi bilo mogoče na kakšen način vzgojiti samostojno stoječo rastlino - drevo glicinije? S kakšno začasno oporo, morebiti začasnim gostiteljskim drevesom, torej brez zida, pergole in podobnega. Kakšen trik, izkušnja, vedenje?
Na primer, da hkrati posadim drevo in glicinijo.
In če že, kako vzdržno pa bi bilo takšno deblo ob recimo mokrem snegu na krošnji. Ob cestah namreč opazujem lepe cepljene mačice ali vrtnice na dvignjenih krošnjah, ki prav žalostno ležijo prevrjene ali nepopravljivo polomljene.
No, da ni hrast mi je jasno, le zanima me kakšen je les. Krhek, upogljiv, žilav, tog, ...?
Če bi slučajno kdo vedel. (voda?)
Konkretne konstrukcije ne bi postavljal, bi pa hkrati posadil recimo brezo ali pa macesen.
Ter še eno povezano vprašanje. (ruby, okužila si me
) Kako bi bilo v takšnem primeru s cvetenjem, saj je ne bi obrezoval, ko bi bila višje v krošnji drevesa?... , in še pod vprašanje. Kako se glicinija na splošno obnaša v slabših tleh? Manj rodovitna zemlja z odstranjenim vrhnjim slojem žive in rodovitne prsti recimo.
juglans živio, o glicinijah vem toliko koliko sem tu in tam nekaj prebrala. V mladosti mi je, ne da bi se zavedala risala slike v spominu in čutilih. Kasneje in sedaj se pri vzgoji dopolnjujeva.
Ta dehteča ovijalka me je ne da bi vedela osvojila že v otroštvu. Plazila se je po visokem in širokem zidu izklesanem iz kamnov kateri je ločil prekrasen park z že stoletnimi drevesi, rožami in drugimi egzotičnim rastlinjem. Ta so že zdavnaj projektirali italijanski hortikulturniki in arhitekti. Na drugi strani zidu je široka ulica nižja od tri do pet metrov. Saj se je zid plazil navzgor ob cesti in naprej okoli in okoli vile. Na vrhu pred cerkvijo je zavil na levo, kjer so bila velikanska dvojna vrata za kočijo. Takoj zraven štale za konje, steklenjak in drugi delovni prostori. Znotraj zidu so obzidane terase, po katerih so premišljeno postavljene ute, fino obdelane kamnite klopi, široke in ožje stopnice odvisno kam so koga in zakaj peljale. Še nekaj zelenjavnih vrtov, sadovnjak in tenis igrišče.
Na vznožju hriba in zidu je bil oseben vhod, verjetno za služinčad in dostavo. Skozi kovana vrata si lahko vstopil le, če si vedel za skrivnostni mehanizem odpiranja. Pri odpiranju so tečaji melodično zacvilili a cvilež nobenega ni motil, saj se do gor ni slišal. Ta zvok je vedno prinesel smolnat, eteričen in božajoč vonj mediterana katerega še danes imam v nosnicah ko kje zacvilijo železna vrata. Bi rekla, nekako kot Pavlov refleks pri meni sedaj in takrat pri domačem psu, kateri je tudi po nekaj mesecih moje odsotnosti točno zaznal prav moje odpiranje vart in kljub temu, da me ni mogel videti se je oglašal z zradoščenimi glasovi in laježem.
Spominjam se, da je najmogočnejše zadišalo ko se je maja v ostale vonjave vpletel vonj glicinije. Glavna nosilna veja, debela za tri moške pesti je rastla na desni, višje gor od vhoda ob zidu, in se je sprehodila po njem na vsako stran po večdeset metrov. Polna, prepolna cvetov na obeh strani širokega zidu, katere cvetne grozde smo otroci odtrgali in jedli. Seveda, največkrat tiste napol odprte saj so imeli več medičine.
Po nekaj cvetov na dan, a sedaj povsod prebiram, da je cela glicinija strupena. Lepo vas prosim, ne žalite mi glicinije! Če je kaj na tem potem so to edino knofasta semena, katera nismo nikoli dajali v usta enako kot ne oleandrovih listov. Enostavno nas ni mikalo. Zagotova sem, da so v skupnem spominu človeka zapisane marsikatere reči še od zbiralcev naprej.
Zakaj sem vse to napisala? Zato, da vam predstavim kako so glicinijo od nekdaj cenili in premišljeno posadili na pravo mesto, ker je to rastlina, ki živi veliko dlje kot mi. Opisano drevo je zagotovo staro sto let. Enako kot glicinija v Piranu na desni strani mandrača poleg majhne galerije. To sta dve najstarejši gliciniji katere sem videla.
Vrtnarji in vrtičkarji se odločamo za različne rastline. Znanje, zahtevnost vzgoje, potrpljenje in vstrajnost so odlike katere se sčasoma pokažejo v vsej svoji lepoti.
- Samostoječa glicinija-drevo. Juglans, seveda jo lahko tako vzgojiš. Začasno gostiteljsko drevo je nepotrebno. Mlado rastlino glicinije vertikalno na večih koncih privežeš ob oporo (kol) do višine kjer se bo razvila krošnja. Do te višine vse stranske poganjke odstranjuješ, zato, da se razvije močno deblo. Postopoma skozi leta obrezuješ in oblikuješ krošnjo in zavržeš oporo.
- prenese sneg in veter, saj so olesenele veje trde.
- prenese tudi slabša tla, a za začetek je v jamo že potrebno dodati dobre zemlje.
- Figula, v bonsai se da vzgojiti marsikatero rastlino a zato so potrebne študije.
- Ruby enoletno vejo se da uvijati. troinveč letno pa ne
- Melona, ker te glicinija ne zanima si nisi ogledala situacijo pri vaški smreki (sedaj je krasna priložnost, ker ni olistana). Verjetno glicinija podpira suho smreko, vsaj v zgornjem delu.
Kasneje bom dodala nekaj slikic samostoječe glicinije. Lpvoda
PS: vem da ta Forum ni za literarne opise, a se nisem mogla vzdržati in tega ne storiti. oprostite mi._________________Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se lačna, nasiti bližine, nekomu moraš, moraš,...(I. Minatti)
Ta dehteča ovijalka me je ne da bi vedela osvojila že v otroštvu. Plazila se je po visokem in širokem zidu izklesanem iz kamnov kateri je ločil prekrasen park z že stoletnimi drevesi, rožami in drugimi egzotičnim rastlinjem. Ta so že zdavnaj projektirali italijanski hortikulturniki in arhitekti. Na drugi strani zidu je široka ulica nižja od tri do pet metrov. Saj se je zid plazil navzgor ob cesti in naprej okoli in okoli vile. Na vrhu pred cerkvijo je zavil na levo, kjer so bila velikanska dvojna vrata za kočijo. Takoj zraven štale za konje, steklenjak in drugi delovni prostori. Znotraj zidu so obzidane terase, po katerih so premišljeno postavljene ute, fino obdelane kamnite klopi, široke in ožje stopnice odvisno kam so koga in zakaj peljale. Še nekaj zelenjavnih vrtov, sadovnjak in tenis igrišče.
Na vznožju hriba in zidu je bil oseben vhod, verjetno za služinčad in dostavo. Skozi kovana vrata si lahko vstopil le, če si vedel za skrivnostni mehanizem odpiranja. Pri odpiranju so tečaji melodično zacvilili a cvilež nobenega ni motil, saj se do gor ni slišal. Ta zvok je vedno prinesel smolnat, eteričen in božajoč vonj mediterana katerega še danes imam v nosnicah ko kje zacvilijo železna vrata. Bi rekla, nekako kot Pavlov refleks pri meni sedaj in takrat pri domačem psu, kateri je tudi po nekaj mesecih moje odsotnosti točno zaznal prav moje odpiranje vart in kljub temu, da me ni mogel videti se je oglašal z zradoščenimi glasovi in laježem.
Spominjam se, da je najmogočnejše zadišalo ko se je maja v ostale vonjave vpletel vonj glicinije. Glavna nosilna veja, debela za tri moške pesti je rastla na desni, višje gor od vhoda ob zidu, in se je sprehodila po njem na vsako stran po večdeset metrov. Polna, prepolna cvetov na obeh strani širokega zidu, katere cvetne grozde smo otroci odtrgali in jedli. Seveda, največkrat tiste napol odprte saj so imeli več medičine.
Po nekaj cvetov na dan, a sedaj povsod prebiram, da je cela glicinija strupena. Lepo vas prosim, ne žalite mi glicinije! Če je kaj na tem potem so to edino knofasta semena, katera nismo nikoli dajali v usta enako kot ne oleandrovih listov. Enostavno nas ni mikalo. Zagotova sem, da so v skupnem spominu človeka zapisane marsikatere reči še od zbiralcev naprej.
Zakaj sem vse to napisala? Zato, da vam predstavim kako so glicinijo od nekdaj cenili in premišljeno posadili na pravo mesto, ker je to rastlina, ki živi veliko dlje kot mi. Opisano drevo je zagotovo staro sto let. Enako kot glicinija v Piranu na desni strani mandrača poleg majhne galerije. To sta dve najstarejši gliciniji katere sem videla.
Vrtnarji in vrtičkarji se odločamo za različne rastline. Znanje, zahtevnost vzgoje, potrpljenje in vstrajnost so odlike katere se sčasoma pokažejo v vsej svoji lepoti.
- Samostoječa glicinija-drevo. Juglans, seveda jo lahko tako vzgojiš. Začasno gostiteljsko drevo je nepotrebno. Mlado rastlino glicinije vertikalno na večih koncih privežeš ob oporo (kol) do višine kjer se bo razvila krošnja. Do te višine vse stranske poganjke odstranjuješ, zato, da se razvije močno deblo. Postopoma skozi leta obrezuješ in oblikuješ krošnjo in zavržeš oporo.
- prenese sneg in veter, saj so olesenele veje trde.
- prenese tudi slabša tla, a za začetek je v jamo že potrebno dodati dobre zemlje.
- Figula, v bonsai se da vzgojiti marsikatero rastlino a zato so potrebne študije.
- Ruby enoletno vejo se da uvijati. troinveč letno pa ne
- Melona, ker te glicinija ne zanima si nisi ogledala situacijo pri vaški smreki (sedaj je krasna priložnost, ker ni olistana). Verjetno glicinija podpira suho smreko, vsaj v zgornjem delu.
Kasneje bom dodala nekaj slikic samostoječe glicinije. Lpvoda
PS: vem da ta Forum ni za literarne opise, a se nisem mogla vzdržati in tega ne storiti. oprostite mi._________________Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se lačna, nasiti bližine, nekomu moraš, moraš,...(I. Minatti)
)