Cimber - Prunus insititia
Si je morda kdo spravil zapis? 
-
htf_lover
- Prispevkov: 534
- Pridružen: To Jun 25, 2013 2:00 am
http://webcache.googleusercontent.com/search?q=cache:LXQ-CDQsfd0J:primorski-panterji.info/wp/%3Fp%3D2261+&cd=1&hl=sl&ct=clnk&gl=si
... BESEDILO
Češpa
Posted by kekec on October 20th, 2008
Gojili so jo že naši davni predniki Vendi (Veneti)
Cespa_01
Češpa, njeno slovensko ime je prešlo v vse romanske jezike (Mayer – Lübke)
Evropsko in še posebno srednje-evropsko zgodovino in predzgodovino bi bilo treba začeti pisati na novo, potem ko je bilo odkrito ljudstvo Venetov. Sicer so jih poznali še prej, vendar zgolj kot »nosilce« Kulture žarnih grobišč (po 1200 pr. Kr.) in kulture Hallstatt (okoli 800 – 400 pr. Kr.), ne da bi odkrili tudi njihovo pravo ime.
O njih so na papirju lahko napisali vse mogoče. Na Zahodu so jih označevali kot »predkeltsko« na Vzhodu pa radi, četudi neuradno, kot »praslovansko« ljudstvo. Arheologi so odkrivali in opisovali njihove čudovite izdelke, od zlatih posod do železnega orodja. Toda ti »pred-Kelti« ali »pra-Slovani« so imeli za tiste čase tudi napredno kmečko kulturo, bodisi poljedelstvo kot živinorejo, v vinorodnih predelih so gojili trto in poznali tudi sadjarstvo.
Ena najbolj značilnih vrst sadja, ki so jo gojili, je bila češpa (Prunus domestica L.). Njeno ime je slovensko, prešlo je v vse romanske jezike, navaja švicarski jezikoslovec Wilhelm Meyer – Lübke (Romanisches Etymologisches Wörterbuch, Heidelberg 1935).
Svoje dognanje pa je zapisal le z jezikovnega stališča. Na prvi pogled ga je mogoče razumeti tako, kot da so češpo za nesli po romanskih predelih z območja sedanje Slovenije ali nekdanje Karantanije, kar pa nikakor ni verjetno in tudi ne razumljivo. Če pa upoštevamo, da so starodavno češpo gojili naši predniki Vendi (Veneti), ki so govorili slovenščini predhoden jezik, postane dognanje jezikoslovca jasno in utemeljeno.
Še več! Pridruži njegova ugotovitev se dokazom o avtohtonosti Slovencev, katerih predniki Vendi so bili že iz davnine naseljeni po vsej Srednji Evropi, v Alpah in v prialpskih predelih. Izmed sadnih vrst, ki so jih gojili, so bile tudi češpe: niso jih moglli prinesti izza Karpatov, odkoder sploh niso prišli. Naziv »češpa« bi se v tem primeru ohranil tudi na vmesnem ozemlju med Karpati in Alpami. Tudi na južnoslovanskem Balkanu, ker pa je znana le »sliva« oziroma » šljiva«.
Prav res, kdo bi si le predstavljal, da lahko ena sama »češpa« postavi na laž vso akademsko znanost, ki še nadalje vztraja na trditvi, da smo nekoč, ne mi, temveč še naši »predniki« prišli izza Karpatov in da so minila še stoletja, preden smo zatem postali Slovenci.
Cespa_02
Črn trn (Prunus spinosa L.), iz katerega so vzgojili češpo in cimber.
Latinska oblika caespes izhaja prav očitno od prvotne besede češpa. Ta je lahko v njenem izvirnem pomenu lahko prodrla v romanske jezike samo iz podstati starih Vendov. Poznali pa so jo že prej, saj so kosti tega sadeža našli že med neolitskimi najdbami, tako ob jezerih v severni Italiji, Švici in Avstriji iz obdobja po letu 4000 pr. Kr. Ne vemo pa, ali so v neolitiku afro-evropska oz. pred-indo-evropska ljudstva uporabljala za češpo enako besedo kot starodavni Vendi, saj takrat še in še dolgo potem ni bilo pismenstva.
Pomen latinske caespes pa ne pomeni samo češpe, kot sadeža, ampak se uporablja tudi za neobdelano površje, za kos zemlje s travo, rušo… Prav na takem, še divje zaraslem zemljišču so med ostalim rastlinjem rastle tudi divje češpe, latinsko prunus spinosa. Zaradi tega so v prenesenem pomenu uporabili za ta sadež naziv češpa, kar je verjetno pomenilo »divji sadež«.
V italijanščini pomeni beseda cespo še danes kup mladega rastlinja in trave – mucchio d’erbe e di virgulti (Pianigiani, 1988). Za sadež sam pa uporabljajo tudi ime prugna, ki izhaja iz grščine. V furlanščini se češpi reče ciespe (Pirona, 1967).
Češpa (Prunus domestica L.)
Jezikoslovci, ki ne poznajo starih Vendov, se zaradi tega tudi niso potrudili, da bi kaj več raziskali v zvezi z vendsko besedo češpa. V severnem delu Srednje Evrope, kjer je bila nekoč zibelka Vendov in njihove kulture, naletimo na različne izpeljanke besede: szwiestki v poljščini, švestka v češčini, zweschpen v bavarščini, zwetschge v avstrijski nemščini in zwetsche v nemščini. Navedbi, kakršni sta podani s strani panslavističnih in jugoslovanskih zaupnikov, češ da je slovenska češpa izposojena iz bavarskega (Bezlaj, 1976), ali pa iz romanskih jezikov (Snoj, 1997), sta očitno nemogoči in lažni.
Cespa_03
Češpa (prunus domestica L.). Njeno meso se hitro loči od koščice.
Slovenski jezikoslovci so bili začasa obeh Jugoslaviji pod strogim nadzorstvom centralističnega Beograda, zato niso smeli citirati jezikoslovca Meyerja Lübkeja v zvezi z izvorom besede češpa. Tako so Meyer-Lübkeja navedbe o izvoru te besede ostale zamolčane in nedodelane. Beseda povrh vsega tudi ne pripada besedišču Južnih Slovanov (Jugoslovanov), to je, narodov na Balkanu Prav tako jim tudi Slovenci ne pripadamo.
Prevladujoče mnenje (Wissowa 1938) je bilo, da divje češpe sprva niso bile razširjene samo na vzhodnem, ampak tudi na južnem, zahodnem in osrednjem delu Evrope. To pa je bilo vse, kar se tiče splošnih zaključkov v zvezi z neolitskimi najdbami češpovih koščic. K tem najdbam dodajamo na tem mestu še izvorni besedi češpa in caespes in nekatere besede, ki izhajajo iz niju.
Nadalje prevladuje mnenje, da sta v romanskem svetu besedi prunum (sadje) in prunus (drevo) vpeljani po prihodu kultivirane češpe iz vzhoda. Etimon prunus je prvič omenil Cato (234 pr. – 49 po. Kr.). Vendar ni bilo kakršnekoli možnosti, da bi si ga izposodil iz grškega jezika. Grki so prunumu (sadju) rekli kokkumeléa. V grškem jeziku se beseda v obliki proumen najde samo enkrat. Omenjena od Teofrast (340 – 288 pr. Kr.). Očitno je beseda prunum drugega, verjetno vzhodnjaškega izvora. Povrh vsega čečpe v Grčiji ne uspevajo prav dobro. Namesto njih pa gojijo cimberje.
Za razliko od tega se je na ozemlju današnje Italije gojenje češp v veliki meri razširilo v obdobju po Catonu, navaja Plinij (23 pr.Kr.-79 po Kr.) : pruna omnia post Catonem coepisse manifestum erit. Gojenje tega sadeža se je širilo prav v času rimskega cesarstva, ko so gojili skoraj ducat različnih vrst češpe. Očitno je, da tedaj v romanščini prevladala zanjo beseda prunum. Kasneje, že po razpadu rimskega cesarstva, ko se na obsežnih rimskih ozemljih ustanovijo germanska kraljestva, je v njihove jezike prešel rimski naziv prunum v obliki Pflaume, in se poleg besede Zwetsche ohranil vse do danes.
Cespa_04
Suhe češpe, sušine
Skozi vsa ta obdobja pa se je v Srednji Evropi naziv češpa še vedno ohranil v vendski podstati. Tudi beseda susina (od sušina), ki se danes v italijanščini poleg besede prugno uporablja za češpo, izvira iz vendske podstati. V slovenščini, to je, sodobni vendščini, venetščini, izhaja sušina nedvomno od glagola »sušiti«; nekaj, kar se suši, (po)sušena. Češpe so že po davni vendski (slovenski) navadi sušili in jih še danes.
Beseda sušina je očiten dokaz o starodavni kulturi sušenja češp, ki opravlja se še danes. Še eden, izvrsten izdelek iz tega sadja pa je okusno češpovo žganje visoke kakovosti, ali češpovec.
V naših Brdih, Brkinih in še kje se je še do druge vojne ohranila kultura lupljenja češp. Lupile so v glavnem ženske, luparke. Pri lupljenju so uporabljale posebne ukrivljene nože picone. Najbolj spretne so vsak dan olupile 100 do 120 kilogramov češp, manj spretne do 80 kilogramov. Luparke so imele v rokah po tri ali štiri češpe, lupile so jih od peclja navzdol. Posebnost so bile češpe z obročki, pri katerih so na sredini pustile pet do šest milimetrov širok neolupljen obroček. Te so imele boljši okus in so se lepše sušile.
Olupljene češpe so sušili. Ko so bile na površini primerno suhe in v notranjosti dovolj vlažne, so iz njih iztisnili koščice. Nato so po dve češpi stisnili skupaj, da so se držale z notranje strani ter dobile okroglo in sploščeno obliko. Stisnjene oziroma pogačene češpe so ponovno žveplali ter sušili na soncu in vetru. Tako so po natančnem delu nastale prunele. Ko so bile primerno suhe, so jih zapakirali v zaboje, kjer so zdržale do dve leti. Prodajali so jih v Nemčijo, Nizozemsko, skandinavske dežele, evropski del Rusije in severno Ameriko, kjer so dosegale visoko ceno
Cimber (Prunus insititia L.)
Cimber se od češpe razlikuje po svoji kroglasti obliki. Njegovo meso pa je čvrsto pritrjeno na koščico, za razliko od češpe, ki se jo s prsti zelo lepo prepolovi in razkoščiči, medtem ko se cimberja ne da. Že po tem ga Slovenci dobro ločimo od češpe. Poleg tega je lahko cimber različne barve, v glavnem je plave, kot češpa, lahko pa je tudi rumen, rdeč in celo zelen. Sadež je na vasi zelo cenjen, ker dozori pred češpo.
Cespa_05
Plava in rumena vrsta cimberja
Otroci so komaj čakali, da cimberji dozorijo, ker so sladki in prijetnega okusa. Okus se razlikuje po vrstah. Pri nekatrerih hišah so imeli kar po nekaj cimberjevih dreves. Ker drevo obilno rodi, so tudi iz cimberjev kuhali žganje.
Na trgu je cena cimberjev nizka. Sadež namreč ni trpežen in tudi ne uporaben drugače kot svež, za okrepčilo. Ne traja prav dolgo, ker kmalu potem, ko je bil utrgan, postane mehak. Ima pa prijeten okus.
Zaradi tega ga križajo s sorodnim sadjem v vedno nove cimberjeve vrste. Tudi križanci cimberja dozorijo zgodaj, kar je prav tako pomembno. Njegova barva in aroma se nenehno izboljšujeta. Tako prihajajo na trg večje količine oplemenitenih križanih cimberjev. Njihove barve in lep videz so za kupce prava paša za oči.
Cespa_06
Rdeča, oplemenitena vrsta cimberja.
Cimber nazivajo v slovenskem jeziku tudi cibora. Po nemško mu pravijo Krieche. Pogosto ga imajo za vrsto češpe in je pod znanstvenim imenom tudi označen kot Prunus domestica ssp insititia L.. Ta sadež je bil dokaj razširjen tako pri Rimljanih kot tudi pri Grkih. Podobno kot češpa je v Evropi avtohtono sadno drevo. Italijanski sosedje ga poznajo z imenom mirabella, s čimer pa navadno nazivajo tudi slivo.
Sliva (Prunus domestica var. syriaca L.)
V slovenskem jeziku se pojavlja očitna zmešnjava glede naziva sliva, ki se vse od Jugoslavije naprej vedno bolj pogosto uporablja tudi za češpo. V slovenskem jeziku je bila češpa od nekdaj samo češpa, medtem ko pa jo v južnoslovanskih jezikih imenujejo samo sliva. Prava sliva je namreč rumen sadež, podoben češpi in prihaja iz vzhoda. Narodi južno od nas, oziroma Jugoslovani, pa tudi češpi pravijo sliva, ker naziva češpa ne poznajo in ga očitno tudi niso nikoli poznali.
Predvidevam, da se je zaradi tega izraz sliva v Slovenijo sprva razširil po vzhodnem slovenskem ozemlju, ki meji na južnoslovansko jezikovno območje. Naziv se je namesto češpe vsilil tudi v govoru Lublane, saj so tam na veliko tržili s češpami – slivami, ki so jih v velikih količinah kupovali iz južnoslovanskih dežel. Tako je bil tudi v slovenskih zapisih prvič uporabljen naziv sliva za češpo že v 16. stol. (Megiser). Postopoma je v Lublani povsem prevladalo zmotno ime sliva za češpo. Za časa Jugoslavije se je v napačni rabi vneslo v splošno pisanje. V napačnem pomenu ga zlasti v Lublani uporabljata tudi tisk in tv mediji kot tudi osrednje ustanove. Šolsko čtivo je sestavljeno in natisnjeno žal edinole v Lublani. Na ta način se je beseda sliva v napačnem pomenu za češpo kot »pravilna« tvorba vsilila tudi v šoski jezik.
Cespa_07
Sliva (Prunus domestica L. var syriaca). Takšna je prava sliva in se tako naziva tudi v slovenščini. Pri njej je razlika od češpe že na prvi pogled vidna. Sadež je prišel z vzhoda.
Ime sliva bi se v slovenskem jeziku lahko jezikovno pravilno uporabljalo samo za izvirno slivo (Prunus domestica L. var syriaca), in ne za našo staro avtohtono češpo (Prunus domestica). Na zahodnem slovenskem ozemlju, na Primorskem in v Istri, ki v zgodovini ni bilo okuženo z južnoslovanskimi izrazi, se je beseda češpa uporabljala samo za izvirno češpo, sadež plave barve, medtem ko so z besedo sliva označevali drugo vrsto, rumen sadež, slivo (Prunus domestica L.var syriaca), ki je k nam prišla z vzhoda. Že po razliki v izrazju bi nekdo moral sklepati o njunem različnem zgodovinskem izvoru.
Cespa_08
Rumena, oplemenitena sliva
Na slovenskem ozemlju sta češpa in cimber od nekdaj rasla divje, samorodno. To dokazuje, da sta na tukaj domači in prvotni sorti. Za razliko od niju je sliva prišla od drugod. Postala je domača, gojimo jo, vendar je treba njeno mladiko posebej vsaditi.. Uspeva v brezvetrnih mirnih legah, kjer ima več topline. Prihaja namreč iz toplejšega vzhoda. Njeno ime kaže, da je prišla v Slovenijo preko Balkana. – Prevzeto s spletne strani Carantha (J. Šavli), prevod in dopolnitve Janez Sušnik.
... BESEDILO
Češpa
Posted by kekec on October 20th, 2008
Gojili so jo že naši davni predniki Vendi (Veneti)
Cespa_01
Češpa, njeno slovensko ime je prešlo v vse romanske jezike (Mayer – Lübke)
Evropsko in še posebno srednje-evropsko zgodovino in predzgodovino bi bilo treba začeti pisati na novo, potem ko je bilo odkrito ljudstvo Venetov. Sicer so jih poznali še prej, vendar zgolj kot »nosilce« Kulture žarnih grobišč (po 1200 pr. Kr.) in kulture Hallstatt (okoli 800 – 400 pr. Kr.), ne da bi odkrili tudi njihovo pravo ime.
O njih so na papirju lahko napisali vse mogoče. Na Zahodu so jih označevali kot »predkeltsko« na Vzhodu pa radi, četudi neuradno, kot »praslovansko« ljudstvo. Arheologi so odkrivali in opisovali njihove čudovite izdelke, od zlatih posod do železnega orodja. Toda ti »pred-Kelti« ali »pra-Slovani« so imeli za tiste čase tudi napredno kmečko kulturo, bodisi poljedelstvo kot živinorejo, v vinorodnih predelih so gojili trto in poznali tudi sadjarstvo.
Ena najbolj značilnih vrst sadja, ki so jo gojili, je bila češpa (Prunus domestica L.). Njeno ime je slovensko, prešlo je v vse romanske jezike, navaja švicarski jezikoslovec Wilhelm Meyer – Lübke (Romanisches Etymologisches Wörterbuch, Heidelberg 1935).
Svoje dognanje pa je zapisal le z jezikovnega stališča. Na prvi pogled ga je mogoče razumeti tako, kot da so češpo za nesli po romanskih predelih z območja sedanje Slovenije ali nekdanje Karantanije, kar pa nikakor ni verjetno in tudi ne razumljivo. Če pa upoštevamo, da so starodavno češpo gojili naši predniki Vendi (Veneti), ki so govorili slovenščini predhoden jezik, postane dognanje jezikoslovca jasno in utemeljeno.
Še več! Pridruži njegova ugotovitev se dokazom o avtohtonosti Slovencev, katerih predniki Vendi so bili že iz davnine naseljeni po vsej Srednji Evropi, v Alpah in v prialpskih predelih. Izmed sadnih vrst, ki so jih gojili, so bile tudi češpe: niso jih moglli prinesti izza Karpatov, odkoder sploh niso prišli. Naziv »češpa« bi se v tem primeru ohranil tudi na vmesnem ozemlju med Karpati in Alpami. Tudi na južnoslovanskem Balkanu, ker pa je znana le »sliva« oziroma » šljiva«.
Prav res, kdo bi si le predstavljal, da lahko ena sama »češpa« postavi na laž vso akademsko znanost, ki še nadalje vztraja na trditvi, da smo nekoč, ne mi, temveč še naši »predniki« prišli izza Karpatov in da so minila še stoletja, preden smo zatem postali Slovenci.
Cespa_02
Črn trn (Prunus spinosa L.), iz katerega so vzgojili češpo in cimber.
Latinska oblika caespes izhaja prav očitno od prvotne besede češpa. Ta je lahko v njenem izvirnem pomenu lahko prodrla v romanske jezike samo iz podstati starih Vendov. Poznali pa so jo že prej, saj so kosti tega sadeža našli že med neolitskimi najdbami, tako ob jezerih v severni Italiji, Švici in Avstriji iz obdobja po letu 4000 pr. Kr. Ne vemo pa, ali so v neolitiku afro-evropska oz. pred-indo-evropska ljudstva uporabljala za češpo enako besedo kot starodavni Vendi, saj takrat še in še dolgo potem ni bilo pismenstva.
Pomen latinske caespes pa ne pomeni samo češpe, kot sadeža, ampak se uporablja tudi za neobdelano površje, za kos zemlje s travo, rušo… Prav na takem, še divje zaraslem zemljišču so med ostalim rastlinjem rastle tudi divje češpe, latinsko prunus spinosa. Zaradi tega so v prenesenem pomenu uporabili za ta sadež naziv češpa, kar je verjetno pomenilo »divji sadež«.
V italijanščini pomeni beseda cespo še danes kup mladega rastlinja in trave – mucchio d’erbe e di virgulti (Pianigiani, 1988). Za sadež sam pa uporabljajo tudi ime prugna, ki izhaja iz grščine. V furlanščini se češpi reče ciespe (Pirona, 1967).
Češpa (Prunus domestica L.)
Jezikoslovci, ki ne poznajo starih Vendov, se zaradi tega tudi niso potrudili, da bi kaj več raziskali v zvezi z vendsko besedo češpa. V severnem delu Srednje Evrope, kjer je bila nekoč zibelka Vendov in njihove kulture, naletimo na različne izpeljanke besede: szwiestki v poljščini, švestka v češčini, zweschpen v bavarščini, zwetschge v avstrijski nemščini in zwetsche v nemščini. Navedbi, kakršni sta podani s strani panslavističnih in jugoslovanskih zaupnikov, češ da je slovenska češpa izposojena iz bavarskega (Bezlaj, 1976), ali pa iz romanskih jezikov (Snoj, 1997), sta očitno nemogoči in lažni.
Cespa_03
Češpa (prunus domestica L.). Njeno meso se hitro loči od koščice.
Slovenski jezikoslovci so bili začasa obeh Jugoslaviji pod strogim nadzorstvom centralističnega Beograda, zato niso smeli citirati jezikoslovca Meyerja Lübkeja v zvezi z izvorom besede češpa. Tako so Meyer-Lübkeja navedbe o izvoru te besede ostale zamolčane in nedodelane. Beseda povrh vsega tudi ne pripada besedišču Južnih Slovanov (Jugoslovanov), to je, narodov na Balkanu Prav tako jim tudi Slovenci ne pripadamo.
Prevladujoče mnenje (Wissowa 1938) je bilo, da divje češpe sprva niso bile razširjene samo na vzhodnem, ampak tudi na južnem, zahodnem in osrednjem delu Evrope. To pa je bilo vse, kar se tiče splošnih zaključkov v zvezi z neolitskimi najdbami češpovih koščic. K tem najdbam dodajamo na tem mestu še izvorni besedi češpa in caespes in nekatere besede, ki izhajajo iz niju.
Nadalje prevladuje mnenje, da sta v romanskem svetu besedi prunum (sadje) in prunus (drevo) vpeljani po prihodu kultivirane češpe iz vzhoda. Etimon prunus je prvič omenil Cato (234 pr. – 49 po. Kr.). Vendar ni bilo kakršnekoli možnosti, da bi si ga izposodil iz grškega jezika. Grki so prunumu (sadju) rekli kokkumeléa. V grškem jeziku se beseda v obliki proumen najde samo enkrat. Omenjena od Teofrast (340 – 288 pr. Kr.). Očitno je beseda prunum drugega, verjetno vzhodnjaškega izvora. Povrh vsega čečpe v Grčiji ne uspevajo prav dobro. Namesto njih pa gojijo cimberje.
Za razliko od tega se je na ozemlju današnje Italije gojenje češp v veliki meri razširilo v obdobju po Catonu, navaja Plinij (23 pr.Kr.-79 po Kr.) : pruna omnia post Catonem coepisse manifestum erit. Gojenje tega sadeža se je širilo prav v času rimskega cesarstva, ko so gojili skoraj ducat različnih vrst češpe. Očitno je, da tedaj v romanščini prevladala zanjo beseda prunum. Kasneje, že po razpadu rimskega cesarstva, ko se na obsežnih rimskih ozemljih ustanovijo germanska kraljestva, je v njihove jezike prešel rimski naziv prunum v obliki Pflaume, in se poleg besede Zwetsche ohranil vse do danes.
Cespa_04
Suhe češpe, sušine
Skozi vsa ta obdobja pa se je v Srednji Evropi naziv češpa še vedno ohranil v vendski podstati. Tudi beseda susina (od sušina), ki se danes v italijanščini poleg besede prugno uporablja za češpo, izvira iz vendske podstati. V slovenščini, to je, sodobni vendščini, venetščini, izhaja sušina nedvomno od glagola »sušiti«; nekaj, kar se suši, (po)sušena. Češpe so že po davni vendski (slovenski) navadi sušili in jih še danes.
Beseda sušina je očiten dokaz o starodavni kulturi sušenja češp, ki opravlja se še danes. Še eden, izvrsten izdelek iz tega sadja pa je okusno češpovo žganje visoke kakovosti, ali češpovec.
V naših Brdih, Brkinih in še kje se je še do druge vojne ohranila kultura lupljenja češp. Lupile so v glavnem ženske, luparke. Pri lupljenju so uporabljale posebne ukrivljene nože picone. Najbolj spretne so vsak dan olupile 100 do 120 kilogramov češp, manj spretne do 80 kilogramov. Luparke so imele v rokah po tri ali štiri češpe, lupile so jih od peclja navzdol. Posebnost so bile češpe z obročki, pri katerih so na sredini pustile pet do šest milimetrov širok neolupljen obroček. Te so imele boljši okus in so se lepše sušile.
Olupljene češpe so sušili. Ko so bile na površini primerno suhe in v notranjosti dovolj vlažne, so iz njih iztisnili koščice. Nato so po dve češpi stisnili skupaj, da so se držale z notranje strani ter dobile okroglo in sploščeno obliko. Stisnjene oziroma pogačene češpe so ponovno žveplali ter sušili na soncu in vetru. Tako so po natančnem delu nastale prunele. Ko so bile primerno suhe, so jih zapakirali v zaboje, kjer so zdržale do dve leti. Prodajali so jih v Nemčijo, Nizozemsko, skandinavske dežele, evropski del Rusije in severno Ameriko, kjer so dosegale visoko ceno
Cimber (Prunus insititia L.)
Cimber se od češpe razlikuje po svoji kroglasti obliki. Njegovo meso pa je čvrsto pritrjeno na koščico, za razliko od češpe, ki se jo s prsti zelo lepo prepolovi in razkoščiči, medtem ko se cimberja ne da. Že po tem ga Slovenci dobro ločimo od češpe. Poleg tega je lahko cimber različne barve, v glavnem je plave, kot češpa, lahko pa je tudi rumen, rdeč in celo zelen. Sadež je na vasi zelo cenjen, ker dozori pred češpo.
Cespa_05
Plava in rumena vrsta cimberja
Otroci so komaj čakali, da cimberji dozorijo, ker so sladki in prijetnega okusa. Okus se razlikuje po vrstah. Pri nekatrerih hišah so imeli kar po nekaj cimberjevih dreves. Ker drevo obilno rodi, so tudi iz cimberjev kuhali žganje.
Na trgu je cena cimberjev nizka. Sadež namreč ni trpežen in tudi ne uporaben drugače kot svež, za okrepčilo. Ne traja prav dolgo, ker kmalu potem, ko je bil utrgan, postane mehak. Ima pa prijeten okus.
Zaradi tega ga križajo s sorodnim sadjem v vedno nove cimberjeve vrste. Tudi križanci cimberja dozorijo zgodaj, kar je prav tako pomembno. Njegova barva in aroma se nenehno izboljšujeta. Tako prihajajo na trg večje količine oplemenitenih križanih cimberjev. Njihove barve in lep videz so za kupce prava paša za oči.
Cespa_06
Rdeča, oplemenitena vrsta cimberja.
Cimber nazivajo v slovenskem jeziku tudi cibora. Po nemško mu pravijo Krieche. Pogosto ga imajo za vrsto češpe in je pod znanstvenim imenom tudi označen kot Prunus domestica ssp insititia L.. Ta sadež je bil dokaj razširjen tako pri Rimljanih kot tudi pri Grkih. Podobno kot češpa je v Evropi avtohtono sadno drevo. Italijanski sosedje ga poznajo z imenom mirabella, s čimer pa navadno nazivajo tudi slivo.
Sliva (Prunus domestica var. syriaca L.)
V slovenskem jeziku se pojavlja očitna zmešnjava glede naziva sliva, ki se vse od Jugoslavije naprej vedno bolj pogosto uporablja tudi za češpo. V slovenskem jeziku je bila češpa od nekdaj samo češpa, medtem ko pa jo v južnoslovanskih jezikih imenujejo samo sliva. Prava sliva je namreč rumen sadež, podoben češpi in prihaja iz vzhoda. Narodi južno od nas, oziroma Jugoslovani, pa tudi češpi pravijo sliva, ker naziva češpa ne poznajo in ga očitno tudi niso nikoli poznali.
Predvidevam, da se je zaradi tega izraz sliva v Slovenijo sprva razširil po vzhodnem slovenskem ozemlju, ki meji na južnoslovansko jezikovno območje. Naziv se je namesto češpe vsilil tudi v govoru Lublane, saj so tam na veliko tržili s češpami – slivami, ki so jih v velikih količinah kupovali iz južnoslovanskih dežel. Tako je bil tudi v slovenskih zapisih prvič uporabljen naziv sliva za češpo že v 16. stol. (Megiser). Postopoma je v Lublani povsem prevladalo zmotno ime sliva za češpo. Za časa Jugoslavije se je v napačni rabi vneslo v splošno pisanje. V napačnem pomenu ga zlasti v Lublani uporabljata tudi tisk in tv mediji kot tudi osrednje ustanove. Šolsko čtivo je sestavljeno in natisnjeno žal edinole v Lublani. Na ta način se je beseda sliva v napačnem pomenu za češpo kot »pravilna« tvorba vsilila tudi v šoski jezik.
Cespa_07
Sliva (Prunus domestica L. var syriaca). Takšna je prava sliva in se tako naziva tudi v slovenščini. Pri njej je razlika od češpe že na prvi pogled vidna. Sadež je prišel z vzhoda.
Ime sliva bi se v slovenskem jeziku lahko jezikovno pravilno uporabljalo samo za izvirno slivo (Prunus domestica L. var syriaca), in ne za našo staro avtohtono češpo (Prunus domestica). Na zahodnem slovenskem ozemlju, na Primorskem in v Istri, ki v zgodovini ni bilo okuženo z južnoslovanskimi izrazi, se je beseda češpa uporabljala samo za izvirno češpo, sadež plave barve, medtem ko so z besedo sliva označevali drugo vrsto, rumen sadež, slivo (Prunus domestica L.var syriaca), ki je k nam prišla z vzhoda. Že po razliki v izrazju bi nekdo moral sklepati o njunem različnem zgodovinskem izvoru.
Cespa_08
Rumena, oplemenitena sliva
Na slovenskem ozemlju sta češpa in cimber od nekdaj rasla divje, samorodno. To dokazuje, da sta na tukaj domači in prvotni sorti. Za razliko od niju je sliva prišla od drugod. Postala je domača, gojimo jo, vendar je treba njeno mladiko posebej vsaditi.. Uspeva v brezvetrnih mirnih legah, kjer ima več topline. Prihaja namreč iz toplejšega vzhoda. Njeno ime kaže, da je prišla v Slovenijo preko Balkana. – Prevzeto s spletne strani Carantha (J. Šavli), prevod in dopolnitve Janez Sušnik.
-
orlica
- Prispevkov: 299
- Pridružen: Ne Jun 02, 2013 2:00 am
še slikice češp iz strani panterjev s potečeno domeno
slike češp
slike češp
Hvala vama! 
. Zares sem je vesela, čeprav bo do plodov še dolga.
-
Jasminka
- Prispevkov: 96
- Pridružen: Če Jun 13, 2013 2:00 am