Ravno prav zrela, ... morda na celo lubenico pet še belih semen, drugače pa sočna in sladka.
Sedaj jih sadim že zadnjih pet let, zato jih ne kupujem. Seveda tudi takrat, ko ne obrodijo, ker sem stoično ob svojem. In v kontekstu teh načel je to letošnje prvo sadje v vsaj za silo konkretnih količinah. Prav neverjeno je, kako je človek lačen določene hrane. Priznam, bučetina je izginila v trenutku, ampak ni panike, jih je ša kar nekaj.
Sploh pa se to super ujema s tako toplim vremenom, ker v kislem in hladnem ne prijajo kaj dosti. Namreč dozorevajo vedno nekoliko pozno za moj okus.
In če dodam še izkušnjo.
Pred časom sem dobil kot darilo lubenico. Takšno trgovinsko, ker ljudje pač niso vedeli, da imam ponavadi svoje. (jah, če je dobro leto seveda)
Skratka, darila sem se razveselil in lepo tudi zahvalil zanj, pravtako pa tudi brez odlašanja odvil "pakiranje" v preizkus vsebine. He he, kako vodena je bila, tudi sicer sladka, vse to kot odraz primerne in optimalne oskrbe tekom vzgoje (namakanje in dognojevanje) ampak brez pravega okusa v primerjavi z mojimi. Saj ne, da bi se hvalil, tudi ni nujno, da je moje v resnici sploh dobro, toda ko je človek nečesa navajen, ga odklon od običajnega vedno preseneti. In kot načelen samooskrbnež dejansko kupujem razmeroma zelo malo hrane. Zanimivo.
pocakaj da dobro zadisijo.
