"Babičin recept za milo"

[crtj-admin]

(Prenos iz arhiva)

[juglans]

Pozdravljeni.

Objavljam preteklih časov recept za milo, o čemer sva se prvotno pogovarjala z lpmami. Predvidevam, da bi utegnil biti interesanten še komu, zato naj bo zapisan in objavljen javno.

Recept nisem dobil ravno od svoje babice, pač pa starejše gospe, ki ga je v svojih mladih letih še pripravljala in seveda z njim tudi prala perilo. Poteka pa nekako takole.

V posodi segrejemo 12l vode in dodamo 5kg loja. V primeru, da je loj slabše kvalitete naj bo količina večja, na primer 6kg. Ko zmes zavre postopoma dodamo 1kg lužnega kamna. (milni kamen ali kaustična soda sta sinonim na natrijev hidroksid) Pri rokovanju z lužnim kamnom je potrebna previdnost, saj je jedek za kožo. Na zmernem ognju naj ob neprestanem mešanju vre. Morebitno kipenje preprečimo s hladno vodo s katero poškropimo pene. Tako naj se kuha 1 uro, lahko tudi več, proti koncu pa kuhanju dodamo še 10dkg kolofonije in pest kuhinjske soli.

Milo je dovolj kuhano, ko se na kuhalnici obdržijo kapljice zmesi, te pa se ob hlajenju razmeroma hitro strdijo. Podobno kot staljen vosek na sveči. Preizkusimo lahko tudi tako, da v zmes na hitro pomočimo ohlajen nož. Milo se mora strditi z lepo in gladko glazuro.

Takoj za tem, v še vročo milnico dodamo 10dkg terpentina in 2 praška za peno. Dobro premešano milnico vlijemo v lesen model. Za lažje ločevanje mila od lesenega kalupa le tega obložimo z vlažno krpo. Milo naj se trdi v hladnem prostoru. Po enem dnevu milo vzamemo iz kalupa, ga narežemo na kose. Snežno beli kosi mila naj se še sušijo v hladnem prostoru.

Recept je preizkušen.

Originalen zapis je nastal konec 50-ih let, ga pa v obliki slike pridodajam kot vtis preteklega časa.

Lužni kamen so že tedaj kupovali.
Lug za pranje belega perila pa so pripravljali po preprostem receptu. Pepel bukovega lesa so prelili z vrelo vodo, dobro premešali in pustili odstati en dan. Ločena tekočina je bila t.i. lug.
Belo perilo so namočili v razrečen lug mlačne temperature. Naslednji dan so perilo v lugu »zmencali«, ga na vaškem koritu (studenec) splaknili, nato pa oprali z domačim milom.

Vse te postopke so izvajali zelo po občutku, navadah, ustnem prenosu in je v očeh današnjega dojemanja precej ohlapnih napotkov.

[orhy]

juglans zelo si prijazen, da si z nami podelil tale dragoceni recept priprave mila naših babic - nekaterim tukaj mogoče tudi še mamic.
Pri tem bi te prosila, če lahko preveriš (seveda, če ima pri kom) tale redosled pranja perila z lugom iz pepela:

juglans je napisal/a:

Belo perilo so namočili v razrečen lug mlačne temperature. Naslednji dan so perilo v lugu »zmencali«, ga na vaškem koritu (studenec) splaknili, nato pa oprali z domačim milom.

Jaz ga imam v spominu nekoliko drugače - mogoče se motim, ali pa je kje drugje, to potekalo drugače.
Hvala! _________________

[bodika]

Zanimivi so ti stari recepti.Presenetila me je uporaba kolofonije in terpentina.V spominu imam iz mladih let(lahko sem kaj zamenjala), da se je kolofonija uporabljala za čiščenje glave in parkljev,ko so zaklali pujska.
Terpentin je oče uporabljal za redčenje oljnate barve.
Takole vidimo kako iznajdljive so bile naše babice.A žal se njihovo praktično znanje počasi izgublja.

[muha]

Kot otrok sem bila sama priča izdelovanju domačega mila. Spomnim se samo loja, terpentina, lužnega kamna in kolofonije (mi je tako prijetno dišala), ostali dodatki, če so bili, so mi ušli. Teta ga je nalila v leseno ribniško "rejto", z rjuho spodaj seveda in potem razrezala na trikotne kose. Zoprno, grobo, precej agresivno milo, penilo se ni skoraj nič, imeli smo ga izključno za pranje. Šlo je pa takole: mokro perilo smo fajn nažajfali, zdrgnili, skuhalu v kotlu (belo) in šli na potok sprat. Tudi pri minus stopinjah .

V lugu iz pepela smo pa prali le štrene doma spredenega lanenega prediva, ki smo ga kasneje tudi spirali v potoku. To so delali moški, saj so bile napite štrene pretežke za ženske roke in fajn je bilo treba z njimi tolči ob skale, da so se otresle luga.

PS. milo smo delali le, kadar je bil doma na voljo ovčji loj, ki za kaj drugega ni bil uporaben.Nazadnje urejal/a muha 28 Dec 2013 09:49; skupaj popravljeno 1 krat

[bobolino]

Berem, da so v lugu namakali perilo. Je to zelo agresivno delovalo na belo perilo?_________________"But he that dares not grasp the thorn should never crave the rose."
Anne Brontë

[muha]

Nimam v spominu, da bi bil agresiven za perilo, za roke, to pa ja. Smo jih morali po pranju vedno fajn namazat s svinjskim salom.

[bobolino]

Ker razmišljam, da bi te prešmentane kuhinjske krpe, do katerega res nimam nekega lepega odnosa, tako namočila in prekuhala. Me mama zmeraj krega, kako da niso snežno bele. Le kako naj bodo.... _________________"But he that dares not grasp the thorn should never crave the rose."
Anne Brontë

[Marinka]

Za tvoje krpe bi pomagalo, če bi jih prekuhala na štedilniku kar z praškom. Pomembno je da se prekuhajo in po možnosti malo ohladijo v istem loncu
Lahko vzameš lonec, ki je potreben čiščenja in ubiješ 2 muhi na en mah. Ne mislim naše muhe ._________________Začni dan z nasmehom in vse bo lažje!

[orhy]

Tudi pri nas so izdelovali domače milo, ki so ga uporabljali le za pranje perila. Neko želatinasto zadevo/usedlino, ki se je nabrala čisto na dnu pod milom, ko se je to strdilo pa so uporabljali za čiščenje/"ribanje" lesenih podov iz jelovih desk v hiši, saj parketov ni bilo.
Kaj točno vse so dodali loju za pripravo mila se ne spomnim dobro - vem le, da je bilo govora o terpentinu in soda kavstiki. Kolofonije se spomnim le ob kolinah za "ošopanje" prašiča (lahko pa tudi pri izdelavi mila ???).
Milo so največkrat "skuhali" iz prašičjega sala in špeha, če je bilo slučajno treba poleti, nujno zaklati kakšnega prašiča, ki je zbolel za "rdečico" in so uživanje takšnega mesa veterinarji prepovedali.

Redosled pri pranju perila pa je bil, kot ga je opisala muha:

muha je napisal/a:

Šlo je pa takole: mokro perilo smo fajn nažajfali, zdrgnili, skuhalu v kotlu (belo) in šli na potok sprat. Tudi pri minus stopinjah .

Za pranje perila je bila potrebna posebna večja lesena posoda (z dvema "ušesoma" na katere je ženska ob pranju naslonila perivnik, na sprednji/notranji strani te posode, je bila od vrha navzdol "montirana" palica, ki je med pranjem zapirala dno te posode), ki smo jo imenovali "uorna" - nekoliko višja in tudi širša od običajnega "škafa".
V to posodo so najprej dali čez noč namakat umazano perilo v vodo.
Naslednji dan so ga "nažajfali" in dobro zmencali.
Belo perilo so v lugu iz lesnega oglja na štedilniku okuhavali.
Perila, ki ga niso okuhavali pa so ga zložili v "uorno" - ga prekrili z eno krpo, ki je segala čez in čez in na to vlili vroč lug in pustili stati tako preko noči. To krpo so položili čez perilo zato, da ne bi slučajno zašel, kakšen ogelj med perilo, če bi se znašel med lugom in bi tako umazal perilo.
Naslednji dan so iz "uorne" potegnili ven to palico, ki je čepila, da prelita tekočina ni uhajala in spustili spodaj ven, da je tekočina, kar se da odtekla.
To perilo so še in še, dobro izpirali v (vodi/kapnici) "uorni", ker potoka pri nas ni bilo v bližini in tako tudi posebnih perišč ne.
Ja, tudi volno presti sem začela že pri šestih letih, čeprav še niti do "pedala" kolovrata skoraj nisem mogla seči, ampak sem se morala zelo potruditi, da sem ga dosegla.
Še zelo dobro se spomnim, da sem odšla v prvi razred v nogavičkah, za katere sem sama spredla volno in jih spletla. _________________