Sladkorna pesa
Eno peso sem pustila, da jo znova semenim drugo leto - se bom pobrigala, da ne bo še kakšna rdeča pesa na vrtu istočasno
Od ostalih so bile tri recimo kar velike (moja pest) in ena majhna. Ker imam namen skuhat jakonov sirup, sem včeraj po istem postopku procesirala sladkorno peso. Torej oprala, olupila in iztisnila sok (ta del gre meni dobro od rok, ker imam sokovnik s polžem). Potem sem sok počasi segrevala do vretja in sproti pobirala peno. Sok je postajal čedalje bolj siv. Nekaj časa sem ga še počasi vrela, da sem lahko pobrala večino pene - sem brala eno mnenje, da naj bi zaradi prisotnosti pen bil jakonov sirup manj obstojen ziher je ziher
Ko se je izločilo max pene, sem nehala segrevat, pokrila lonec in pustila čez noč. Danes zjutraj sem imela briljantno idejo, da sok obarvam vijolično s semeni malabar špinače - efekt: nja
Spet sem segrela sok, pobrala še nekaj pene in še malo pokuhala. Se je izkazalo, da sem s semeni malabar nehote naredila dobro stvar, ker je bilo seveda treba tekočino precedit - in - na cedilu so ostali sivi kristalčki sladkorja sicer sigurno ne bi pomislila na precejanje .... me prav zanima kakšni bodo, ko se osušijo.
Iz treh pes ni bilo ogromno tekočine in tako imam kristalčkov za eno žlico in 2 štamprla sirupa. Če bi kuhala dlje, bi verjetno dobila več kristalčkov.
Okus je sladek, poln, nekje zadaj z rahlim zemeljskim pridihom, ki ga pese pač imajo.
Bi rekla, da je količina sladkorja odvisna od količine začetnega soka in dolžine segrevanja.
Od ostalih so bile tri recimo kar velike (moja pest) in ena majhna. Ker imam namen skuhat jakonov sirup, sem včeraj po istem postopku procesirala sladkorno peso. Torej oprala, olupila in iztisnila sok (ta del gre meni dobro od rok, ker imam sokovnik s polžem). Potem sem sok počasi segrevala do vretja in sproti pobirala peno. Sok je postajal čedalje bolj siv. Nekaj časa sem ga še počasi vrela, da sem lahko pobrala večino pene - sem brala eno mnenje, da naj bi zaradi prisotnosti pen bil jakonov sirup manj obstojen ziher je ziher
Ko se je izločilo max pene, sem nehala segrevat, pokrila lonec in pustila čez noč. Danes zjutraj sem imela briljantno idejo, da sok obarvam vijolično s semeni malabar špinače - efekt: nja
Spet sem segrela sok, pobrala še nekaj pene in še malo pokuhala. Se je izkazalo, da sem s semeni malabar nehote naredila dobro stvar, ker je bilo seveda treba tekočino precedit - in - na cedilu so ostali sivi kristalčki sladkorja sicer sigurno ne bi pomislila na precejanje .... me prav zanima kakšni bodo, ko se osušijo.
Iz treh pes ni bilo ogromno tekočine in tako imam kristalčkov za eno žlico in 2 štamprla sirupa. Če bi kuhala dlje, bi verjetno dobila več kristalčkov.
Okus je sladek, poln, nekje zadaj z rahlim zemeljskim pridihom, ki ga pese pač imajo.
Bi rekla, da je količina sladkorja odvisna od količine začetnega soka in dolžine segrevanja.
Tole pišem izključno zato, ker je končni rezultat dober. Vse ostalo pa mi ni ravno v ponos, ampak naj bo.
Šele danes sem namreč skuhal sirup iz lanske s. pese. Pač.
Peso sem v jeseni pustil nekaj časa odležati, (mislil sem, da bo tako boljše) in to je trajalo do včerajšnjega dne. Bila je že precej uvela, pol manjša in dvomil sem, da je sploh uporabna. Pravzaprav sem jo imel namen nekako skuhati in spitati kokošim. No, ampak, ko sem jo pričel rezati, je bila notranjost še lepa, svetla, okus pa sladkast in .......
Sk-sk-sk v lonec s koščki, pravzaprav so bili trije, vode čez in kuhanje do mehkega.
Nato sem jo otisnil, sladko vodo rahlo "umazane" barve pa danes kuhal do gostega. Vmes sem tudi pobiral peno, predvsem pa delal na drugem "projektu" in na sirup malce pozabil. Zato se je pokuhal (verjetno) malo preveč in je gostote akacijevega medu. Menim, da bi bil brez vsake škode redkejši. Če ne drugega, bi ga bilo več.
Barva je temno rjava, od daleč kot turška kava.
Okus sicer sladek, vendar ta ostaja daleč zadaj za ostalo paleto vseh živih arom, not, okusov, ... karkoli že. Ne znam opisati, vendar na nek način podobno melasi sladkornega trsa, v vsakem primeru pa prava atrakcija. Na veliko presenečenje prav nič zemeljskega okusa.
Količina, preskromnega pol litra.
Pravkar srebam zeleni čaj, zaslajen z domačim sladkorjem - sirupom.
(nikoli si nisem misli, da bi lahko pridelal kaj takšnega)
Zelo zanimiva izkušnja.
Šele danes sem namreč skuhal sirup iz lanske s. pese. Pač.
Peso sem v jeseni pustil nekaj časa odležati, (mislil sem, da bo tako boljše) in to je trajalo do včerajšnjega dne. Bila je že precej uvela, pol manjša in dvomil sem, da je sploh uporabna. Pravzaprav sem jo imel namen nekako skuhati in spitati kokošim. No, ampak, ko sem jo pričel rezati, je bila notranjost še lepa, svetla, okus pa sladkast in .......
Sk-sk-sk v lonec s koščki, pravzaprav so bili trije, vode čez in kuhanje do mehkega.
Nato sem jo otisnil, sladko vodo rahlo "umazane" barve pa danes kuhal do gostega. Vmes sem tudi pobiral peno, predvsem pa delal na drugem "projektu" in na sirup malce pozabil. Zato se je pokuhal (verjetno) malo preveč in je gostote akacijevega medu. Menim, da bi bil brez vsake škode redkejši. Če ne drugega, bi ga bilo več.
Barva je temno rjava, od daleč kot turška kava.
Okus sicer sladek, vendar ta ostaja daleč zadaj za ostalo paleto vseh živih arom, not, okusov, ... karkoli že. Ne znam opisati, vendar na nek način podobno melasi sladkornega trsa, v vsakem primeru pa prava atrakcija. Na veliko presenečenje prav nič zemeljskega okusa.
Količina, preskromnega pol litra.
Pravkar srebam zeleni čaj, zaslajen z domačim sladkorjem - sirupom.
(nikoli si nisem misli, da bi lahko pridelal kaj takšnega)
Zelo zanimiva izkušnja.