Je majhna rosika, ki je v naravi enoletnica. V zbirkah pa v primernih pogojih živi nekoliko dlje. V naravi raste v JV Aziji in Avstraliji. Spada v skupino tropskih rosik, za katere je značilno, da nimajo rade hladnih temperatur. Po lastnih izkušnjah lahko rečem, da mlade rastline, ki še niso cvetele prenesejo hladne temperature boljše kot odrasle, cvetoče rastline. Mlade rastline so celo preživele nekaj dni pri 5°C, nato sem jih prestavil v terarij in so normalno rasle naprej. Za odrasle pa ne priporočam temperatur nižjih od 15°C.
Ta rosika potrebuje veliko sonca, zato v hiši uspeva le na najbolj sončnih okenskih policah. Odlično uspeva v terarijih, med letom pa tudi zunaj.
Spada k tistim rosikam, ki obvezno potrebujejo hrano za normalen razvoj. Če jih ne hranimo, jih cvetenje pogosto izčrpa in lahko propadejo.
Lahko jo gojimo kot enoletnico in jo spomladi posejemo, jeseni pa shranimo seme. Ker spada k enoletnicam, ima ogromno semen, ki so drobna kot prah.
To je idealna rosika za vsakogar, ki želi imeti rosiko, pri kateri se dlačice hitro premikajo in hkrati ni zahtevna. Daljše dlačice ob robu lista reagirajo na dotik in se v nekaj sekundah ovijejo okoli plena. Je pa hitrost odvisna od vitalnosti rastline.
Ker v naravi raste na velikem območju, se posamezne rastline precej razlikujejo med sabo po velikosti in barvi. Sam gojim v zbirkah najpogostejšo varianto, ki je večinoma zelena in se ji na močnem soncu določene dlačice obarvajo nekoliko rdeče. Obstajajo pa tudi primerki, ki so v celoti rdeči. Cvetovi so večinoma beli, nekatere rastline pa imajo tudi rozaste cvetove.
Gojim jo v mešanici perlita in šote. Brez problema pa raste skoraj v čistem kremenčevem pesku. Lahko postane plevel v zbirkah, vendar ni tako invazivna kot druge vrste. Delno zaradi mnogo krajšega cvetnega stebla, delno tudi zaradi tega, ker ni tako trdoživa, kot na primer D. capensis. Seme brez težav preživi temperature tudi do 0°C.
Razmnožuje se izključno s semeni. Rastlina je samooplodna.
Zahtevnost: 1/5
